Večer, Potovanja - Cveta Potočnik: Od lani je Ljubljansko barje, prvo in edino v Sloveniji, uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Ravnico Ljubljanskega barja v letošnjih hladnih zimskih dneh prekriva ivje in tako tanka snežna odeja, da so njeni kolovozi in ceste prehodni brez težav. Tako se toplo oblečeni in obuti lahko odpravimo tudi po Koščevi učni poti, dobrih 15 minut hoje nas pripelje do opazovalnice, od koder lahko opazujemo vso pestrost in lepoto zimskega Barja.
Koščeva učna pot je urejena v območju med Igom in Podpečjo, v naravnem rezervatu Iški morost. Dostopna je s ceste med Črno vasjo in zaselkoma Brest oziroma Podbočje, začne pa se ob vstopni tabli pri mostu čez Iško. Iška, ki je nekoč vijugala po svoji stari strugi proti reki Iščici, teče zadnjih dvesto let, odkar so jo uravnali, po skoraj ravni strugi naravnost v Ljubljanico. V teh hladnih zimskih dneh je reka zamrznjena, kolovoz, po katerem je speljan del Koščeve učne poti, pa poteka nekaj časa vzporedno z njo.
Opazovalnica na Ljubljanskem barju po obliki spominja na ptičje gnezdo. (Cveta Potočnik)Dolga zgodovina izsuševanja Barja
Umetno uravnana struga Iščice priča o dolgotrajnih prizadevanjih za izsušitev Barja, ta je tisti najbolj usodni poseg človeka v Ljubljansko barje, ki je za vedno spremenili njegovo prvobitno podobo. Današnja barjanska kulturna krajina s prepletom travnikov in polj, redko posejanih brez, gozdičev in grmičevja je torej plod človeških rok. Prvi so aktivno začeli posegati v krajino že Rimljani, ko so skopali regulacijski kanal, po katerem so izpod Krima po Ljubljanici vozili marmorne bloke iz podpeškega kamnoloma do Ljubljane. Ta "črni apnenec'' iz Podpečja je bil cenjen tudi še veliko kasneje, tudi Jože Plečnik ga je izbral za nekatere svoje umetnine, danes pa iz njega odpeljejo le še kakšen manjši kos za restavratorska dela. Najbolj odločno se je izsuševanja lotila Marija Terezija, ki je leta 1769 izdala kar odlok o izsušitvi Barja, zato da bi postal žitnica dežele Kranjske. Njen načrt se ni uresničil, za intenzivno kmetijstvo Barje ni primerno, saj so poplave, kljub številnim kanalom za odtekanje vode, še vedno pogoste. Z izsuševanjem Barja je tesno povezano tudi ime Gabriela Gruberja, po obsežnih posegih po njegovih načrtih in izgradnji Cesarskega, danes po njem imenovanega Grubarjevega kanala, se je podoba Barja za vselej spremenila. K temu sta veliko pripomogli tudi izkopavanje in rezanje šote, ki je v preteklosti zagotavljala veliko boljši zaslužek kot kmetovanje, prodajali pa so jo Ljubljančanom za kurjavo in jo uporabljali celo v ljubljanski rafineriji sladkorja, še danes znani Cukrarni. Plasti šote so bile nekoč debele od dveh do devetih metrov, zaradi intenzivnega rezanja pa je barjanske šote zmanjkalo veliko hitreje, kot so pričakovali, in zdaj je najti le še redke zaplate šotnega barja. Kakšen kos v teh zimskih dneh zmrznjene šote najdemo bolj po sreči, recimo v bližini struge Iščice.
Koščevo učno pot je pred nekaj leti uredilo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) v okviru dolgoročnega projekta varovanja kosca, ene najbolj ogroženih ptic v Sloveniji in drugod po Evropi. Njegovo naravno okolje so travniki, saj sodi med tiste vrste ptic, ki gnezd ne spletejo v drevesnih krošnjah, ampak na tleh, pogosto tudi kar sredi travnikov. Zato verjetno ni naključje, da večina slovenskih koscev živi le še na Ljubljanskem barju in na notranjskih kraških poljih. Kot ptica selivka kosec na Barju preživi le nekaj poletnih mesecev, od začetka maja do septembra. Iz Afriki prileti spomladi, ko je trava še nizka in najde zavetje v barjanskih grmih. Takrat mu družbo delajo številne druge ptice, na Barju namreč gnezdi kar polovica vseh slovenskih vrst ptic, še več jih tod prezimuje ali se na njih ustavi med selitvijo. In prav za opazovanje vseh teh ptic, pa seveda kosca, je na Koščevi poti postavljena opazovalnica v obliki ptičjega gnezda. Pravzaprav je to več kot le opazovalnica ptic, je hkrati opazovalnica barjanske pokrajine, grmičevja in travnikov, ki pa niso povsem običajni. Gre za mokrotne travnike, kakršni so nekoč prekrivali domala celotno Ljubljansko barje, danes pa jih le s težavo ohranjajo, saj ne prenesejo gnojenja in tudi kosili naj bi jih praviloma le enkrat letno v poznem poletju. Tudi v zimskem času je krajši postanek v opazovalnici zanimiv in poučen. Na informativnih tablah lahko preberemo veliko podrobnosti o Iškem morostu, njegovih stalnih in občasnih prebivalcih, o spreminjanju Barja zaradi človekovih posegov pa tudi o tem, kakšno je naravi prijazno kmetovanje.
Ljubljansko barje, prekrito z ivjem ali snegom, ki seveda pozimi ne kaže vseh tistih petdesetih barvnih odtenkov zemlje, ki jih je na slikarsko platno ujel Tone Lapajne, vsekakor sodi med tista najbolj svojstvena doživetja in zgodbe iz okolice Ljubljane, ki jih zdaj, pod blagovno turistično znamko Osrednjeslovenska regija, skuša sistematično v turistično ponudbo vključiti Turizem Ljubljana. Ne nazadnje je od lani Ljubljansko barje, prvo in edino v Sloveniji, uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, natančneje z dvema skupinama kolišč pri Igu na seznam kulturne dediščine, kot naravna dediščina pa so že več kot četrt stoletja vpisane Škocjanske jame. Kolišči sta na travniku in zaradi ranljivosti nista dostopni, zato pa je na Barju videti veliko druge bogate stavbne dediščine: od Plečnikove cerkve sv. Mihaela v Črni vasi do ostankov starega dvonadstropnega železniškega viadukta v Borovnici, ki je bil v času gradnje in še nekaj naslednjih desetletjih največji evropski zidani most.
Cveta Potočnik