Boris in Sara Sedej: ... Začela sva po Skalaški, končala po Čopovem stebru. Plezala sva dobrih 11 ur, v najtežjih metrih so prišli tudi klini prav.
Z Milanom (Černilogar) se že zgodaj odpraviva iz Vrat. Najin plan je kot za naju kar smel: Helba + Čopov steber. Lepo nama gre, ko pa tik pred svedrovci prilezem do varovališča, me za par minut prehiti starejši možakar. Preden pride Milan do mene, so se zbrali kar štirje Čehi nad nama, kateri so zgrešili Skalaško smer in po polici prispeli do Helbe. Starejši se previdno odpravi dalje in kmalu pogrunta, da bo to za mlajša dva težak zalogaj. Tako sestavijo navezo štirih. To pa pomeni, da sva morala dve uri čakati na tistem varovališču. Kljub taki zamudi se na Gorenjskem turencu vseeno spraviva v prečko in po 11 urah si čestitava na vrhu stene. Dela se že tema, nihče od naju ni poznal sestopa čez Plemenice in niti ne Kugijeve police, pa se odločiva iti prespati na Dolič. Ko vsa utrujena in dehidrirana prispeva tja, dobiva ležišča v jedilnici na klopi. Razpakirava nahrbtnike in pokaže se čelada. Pa se sosed na glas zasmeji in oglasi: Ha ha, a vidva sta se pa z motorjem gor pripeljala?!
To je bilo 15. avgusta 1981.
Zdaj imam dobrih 30 let več in skoraj toliko več tudi kil. Pa starejšo hčerko, katera je letos dopolnila 15 let. In se odločiva, da nekako obeleživa to mojo 31letnico.
V ponedeljek zjutraj se iz Vrat odpraviva proti Skalaški. Na vstopu je pred nama naveza z Mitjem na čelu, pa jima čez spodnji del lepo slediva. Višje nekoliko zaostaneva, ampak sva vseeno malo čez deseto na Gorenjskem turencu. Po malici se odpraviva dalje, prečiva desno in se začneva potikati po stebru. Višje ko sva, lepša se nama zdi plezarija. Težji odstavki so vseeno trenutno prevelik zalogaj, da bi se uspela prebiti čez brez dotika kakega klina, pa se ne sekirava kaj dosti. Sama smer le vsebuje svojo legendarnost in sva vesela že s tem, da se kobacava čez.
Na mizici rečem Sari: to bo pa verjetno res ena najbolj izpostavljenih prečnic v naših stenah. Pa mi odgovori: Oho, pa je res kr malo luftno. Čist drugačen občutek, kot v tistih šodrih.
Ravno nekih rekordov ne podirava, na vrhu stene sva po 11 urah. Čaka naju še sestop čez Plemenice, kjer naju sreča tema. Pa se s svetilko na glavi počasi spustiva do Luknje in nato še do kombija v Vratih.
Tako, z letom zamude je čez to obletnico opravljena kljukica. Sari se pa tudi dopade, da je potipala košček Čopove mojstrovine izpred več kot pol stoletja.
Jutro. Izgleda, da bo lep dan.