Večer, V soboto - Zvezdana Bercko: ... alpinist, alpinistični smučar in gorski reševalec
FLUID Davo Karničar, alpinist, alpinistični smučar in gorski reševalec
Gore niso virtualna kvaziresničnost
Pozdravljeni, Davo,
predstavljam si, da je letošnje poletje tudi na Jezerskem bolj kislo. Da neumorno kaplja s smrek in macesnov, da se koprenaste meglice vlečejo po dolini in da so ostenja Kočne in Grintovca skrita v oblakih. Še Češke koče ni videti. In kar vidim vas, kako zrete tja gor, kjer se je vse začelo. V strmine, ki so za vas po vsem, kar ste preplezali in presmučali na vseh kontinentih sveta, gotovo "mala malca". A vseeno še vedno gledate gor z vso resnostjo, osredotočenostjo, spoštovanjem. Iščem še bolj pravo besedo. Tudi strahospoštovanje ni prava; ne, strahu ni v vašem pogledu. Je pa nekaj, kar je več kot zgolj spoštovanje. Je to nekaj, kar so vam v najzgodnejših letih vcepili starši tam gori na Češki koči? Ali je nekaj, kar so vas gore naučile kasneje v življenju, skozi vse vaše uspehe in zmagoslavja, pa tudi skozi poraze in tragedije, ki so vas spremljali?
Prejšnji teden smo brali, da so slovenska alpinista, ki so ju pogrešali v težko dostopnem delu kitajske Himalaje, nehali iskati. Uradno je bilo sporočeno le to. Izkušeni alpinisti so neuradno namignili, da upanja, da sta živa, praktično ni več. Jaz pa ne morem nehati misliti na njune bližnje. Kaj pomeni za svojce, da sploh ne vedo, kje so ostali njihovi ljubljeni in kaj se jim je zgodilo? Ujeti na peklenski gugalnici varljivega upanja in nikoli dokazanih dejstev? Tudi vi ste imeli v Himalaji že bližnja srečanja s smrtjo, prijatelj vam je umrl skoraj dobesedno na rokah. Kako to spremeni človeka? Kako je spremenilo vas? In - ste kdaj pomislili na to, da se to lahko zgodi tudi vam? Razmišljate morda o tem tokrat, ko po daljšem premoru zdaj že bolj na glas načrtujete vrnitev na najvišje vrhove sveta?
Ampak nesreče se seveda ne dogajajo le v Himalaji. Tudi v domačih gorah se. Prevečkrat? Sodeč po statistikah Gorske reševalne zveze Slovenije bi morali pritrditi. Postaja na Jezerskem je med najbolj obremenjenimi. Kaj je vas pripeljalo med gorske reševalce? Zgled očeta, legendarnega oskrbnika Češke koče? Zgled starejšega brata, ki je umrl na tisti nesrečni vaji nad Okrešljem? Zgolj čut za sočloveka? Ta čut, ki v sodobni razčlovečeni družbi vse bolj izginja? Kaj vas žene, da se ne glede na uro, na vreme, na druge obveznosti podate v gore zaradi popolnega neznanca in pri tem velikokrat nevarnosti izpostavljate tudi sebe? Zaradi nesreč, ki so res nesreče, in zaradi "nesreč", ki to niso. Ker so posledica brezbrižnosti, malomarnosti, neustrezne priprave ali opreme, precenjevanja, celo arogantnega prepričanja, da so gorski reševalci brezplačna taksi služba v dolino. Vas kdaj prime, da bi komu od takih, ki včasih reševalcem niti hvala ne rečejo, pošteno navili ušesa? Ali tistim, ki se prav mimo vašega nastajajočega gorniškega centra v zatrepu Ravenske kočne odpravljajo v gore, pa je že na prvi pogled očitno, da razmere za to niso primerne ali da cilju tako ali drugače niso dorasli. Ne morem si predstavljati, da jih kar molče gledate. Gotovo opozarjate, svetujete, prepričujete. Pa - vas poslušajo? Pravzaprav mi ni jasno, kako lahko še danes, ko je vsaka, tudi najbolj sveža informacija o razmerah, vremenu, težavnosti poti, potrebni opremi itd. oddaljena le za klik, nekateri tako očitno izzivajo usodo? Lahko si predstavljam, da te v Himalaji zaslepi bližina vrha, da se je težko obrniti tik pod najvišjo točko, potem ko so za tabo tedni, meseci, celo leta priprav in naporov. A težko verjamem, da te zaslepi vrh v domačih gorah; ta bo stal tu, pred tvojim pragom tudi jutri, prihodnji teden, prihodnje leto. Kje je potem razlog? V človekovi aroganci, v varljivem prepričanju premoči nad vsem, tudi naravo, tudi gorami? Ali morda v nezmožnosti ločevanja med realnim svetom in virtualno kvaziresničnostjo, kjer pač klikneš "try again - poskusi znova'' in dobiš "novo življenje"?
V želji, da bi imeli gorski reševalci čim manj dela, pošiljam pozdrave na tudi meni tako ljubo Jezersko.
Zvezdana Bercko
Lušta se mi plezanja po suhi skali
Pozdravljeni, Zvezdana!
Opis letošnjega poletja več kot ustreza, romantičen ton pa izdaja, da ste videli Jezersko tudi v najlepših barvah. V vsaki stvari je tudi kaj dobrega, otroci so nabrali gob kot še nikoli. In po dežju je še vedno posijalo sonce, pripravimo se na lepo jesen!
Res je tudi, da pogledi neprestano tavajo po znanih razčlembah, plateh, policah naših gora. Lušta se mi plezanja po suhi skali! Želim se dobro pripraviti na prihajajoči zimi in to v veliki meri lahko storim s samotnim plezanjem. Glede psihične obremenitve je precej podobno - ali sem sam v suhi navpični steni ali na smučeh ob izpostavljenosti, strmini, na različnih snežnih podlagah.
Ob teh pogledih sem nekako doumel, zakaj so gore kot nekakšen magnet. Zato, ker od njih ničesar ne pričakujemo. Vedno le dajemo! Potre in odvrne nas razočaranje, ki je vedno le plod prevelikih pri-čakovanj. Zato je ob zavedanju, da vendarle nismo dovolj zreli, da bi imeli samostojno državo, toliko več pogledov usmerjenih tja gor, na Gore.
Nedorečeno izginotje naših dveh alpinistov na Kitajskem je žalostno dejstvo. Kadar nemočni zremo v daljavo, je v uteho le iskrena dobra misel, molitev.
Seveda se ujamem v past, sem in tja pomislim, da se lahko zgodi meni. Vsakomur. Pa vendar ne tvegam več kot sleherni voznik na cesti, še na mnogo večje tveganje pa so v življenju pripravljeni ljudje, ki vse dni prežive pasivno, s cigareto, alkoholom, za konec tedna pa s svinjsko pečenko, kremšnito in televizorjem.
Torej, ker lahko in ker želim in ker to v dobršni meri razume tudi moja žena, še hrepenim po smučanju z osemtisočakov. Vendar ne na vrat na nos, temveč postopno. Lansko jesen sem pričel, kot da se vsega učim znova, zato sem zadovoljen s koraki, ki sem jih storil doslej.
Ob klicu na pomoč ni prostora
vnaprej soditi in iskati vzrokov nesreče.
Le pomagati, kot bi bil sam ob težavah vesel pomoči
Prav imate, ko se zgodi nesreča, je človeško pomagati, kolikor je v naši moči. Odraščali smo v naročju Grintovcev in takrat, ko sem bil še zelo majhen, sem spontano spremljal reakcije očeta in drugih gornikov, ko so reševali kakršenkoli problem. Iz tistih časov mi je še močneje od logične poklicanosti - reševati - ostal v podzavesti strah in z njim spoštovanje Gora.
Ponesrečenec je človek v stiski na mojem dvorišču in v okolju, ki je meni poznano in kjer se znam gibati. Zato ob klicu na pomoč ni prostora vnaprej soditi in iskati vzrokov nesreče. Le pomagati, kot bi bil sam ob težavah vesel pomoči.
Po reševanju pa se lahko veliko naredi za odnos do Gora in gorskih reševalcev.
Veste, ljudi, ki jih že od daleč vidim kot potencialne ponesrečence, niti ne poskušam več prepričevati, toliko pikrega sem že slišal. Hribovci smo velika skupina ljudi, različnih hotenj, sposobnosti, karakterjev ... Sem in tja me na to tematiko ujezi kakšen lep opis planinske ali alpinistične ture na necenzuriranih spletnih straneh. Ko ljudje ob tisočih napakah preživijo in svoji zapis zaključijo s povabilom: Saj sploh ni težko, mala malca je! In potem se zgodi .
In ker sočutno gremo reševat vedno, ko je potrebno, se je tudi na to dejavnost začelo lepiti vse več "sposobnih" parazitov, ki zavirajo razvoj reševanja. Izvoljene, poklicane in preplačane bolj zanima njihova plača kot preventiva in kvaliteta reševanja. Vendar na Jezerskem človek vsaj za trenutek lahko pozabi vse to in sledi čutečemu srcu. Z največjo vnemo vas vabim med Grintovce, saj ob plezanju štejeta le naša odločitev in sposobnost. Kako lepo je živeti trenutke, ko nismo odvisni od ljudi, ki so plačani za tisto, česar ne znajo delati.
Srečno!
Davo