Večer v nedeljo: Proti hrupu v gorah / Zaprta Kopiščarjeva pot
Proti hrupu v gorah
Tatjana Vrbnjak: Nekdaj so gorski stražarji in varuhi gorske narave ozaveščali o nujnosti ohranjanja čiste narave, odnašanju smeti v dolino, zdaj najbolj opozarjajo na vdor motornih vozil v naravo
Obiskovalci gora imajo zelo različen odnos do sveta, v katerega zahajajo; nekateri se v polni meri zavedajo pomena ohranjanja neokrnjenosti narave za zanamce, drugi sploh ne. Med bolj ozaveščene sodijo varuhi gorske narave in gorski stražarji, to so planinci in drugi, ki svoje znanje o živem in neživem svetu gorske narave poglobijo na posebnih izobraževanjih. V Sloveniji je 230 varuhov gorske narave in več kot tisoč članov gorske straže.
"Da naj bo varstvo gorske narave posebna dejavnost v okviru Planinske zveze Slovenije, se je zaznalo že zelo hitro, ko se je pričelo bolj množično obiskovanje gora. Že 1958. leta je planinska organizacija začela izvajati organizirano izobraževanje planincev na področju varovanja gorske narave. Na njih usposobljene planince so poimenovali gorska straža oziroma gorski stražarji; tečaje, ki trajajo 18 do 20 ur, izvajajo regijski meddruštveni odbori planinskih društev. Zadnjih dvanajst let se je temu izobraževanju pridružilo še izobraževanje varuhov gorske narave, s čimer smo se prilagodili drugim v Evropi. Izobraževanje za varuhe gorske narave - ta program je verificiran in delno tudi sofinanciran s strani Evropske komisije - izvaja le Planinska zveza Slovenije, izobraževanje pa traja 80 ur. V osnovi pa je cilj obeh, tako gorskih stražarjev kot varuhov gorske narave, isti: ozaveščanje in izobraževanje planincev na področju varovanja gorskega sveta, da potem ti svoje pridobljeno znanje širijo naprej med obiskovalce planin in gora ter ozaveščajo o varovanju gorskega sveta," razlaga Rastko Vrečko, načelnik podravskega odbora za varstvo gorske narave, v katerega je vključenih okoli 150 planincev naravovarstvenikov iz 37 planinskih društev Podravja. "Na primer, planinsko društvo ima 100 do 300 članov pa tri, morda štiri izobražene varstvenike narave, zato je pomembno, da ko društvo vodi planince na organiziran izlet, vodniki upoštevajo priporočila in predloge gorske straže in varuhov gorske narave," pravi Vrečko.
"Narava ne prenese več kot prenese, in tega se bomo morali začeti zavedati," pravi
Rastko Vrečko, načelnik podravskega odbora za varstvo gorske narave.
In kako v praksi delujejo gorski stražarji in varuhi gorske narave? "Naša naloga je ozaveščanje, zato gorski stražarji in varuhi gorske narave z lepo besedo opozarjamo obiskovalce gora na morebitne pomanjkljivosti v odnosu do narave in tudi na lepoto gorskega sveta, in to tako znotraj planinskih društev kot neposredno na terenu, kršitve v prostoru pa tudi dokumentiramo, denimo fotografiramo in nanje opozorimo pristojne, ki lahko ukrepajo. Drugih pristojnosti razen ozaveščanja in opozarjanja nimamo." Koliko pa je v društvih in tudi sicer posluha za sugestije in priporočila naravovarstvenikov? "Še vedno premalo oziroma ne toliko, kot bi želeli."
Imajo izkaznico in značko
"Varstvo gorske narave se je začelo v obdobju, ko so se hribi še smetili. To je zdaj na srečo že mimo, zavest o odnašanju smeti v dolino je med planinci že zelo drugačna, kot je bila pred leti. Zdaj je pri varovanju gorske narave poudarek na pomenu spoznavanja rastlin, živali, geologije tal - v smislu, da več ko o naravi veš, bolj v njej uživaš," pravi Vrečko. Osnovna naloga naravovarstvenikov je zato podajanje svojega znanja naprej in ozaveščanje vseh, ki "uporabljajo" gorsko naravo, o njenih vrednotah in njenem ohranjanju za zanamce. Tako znotraj planinskih društev apelirajo na vodnike, da na izletih opozarjajo tudi na rastline, živali, lepoto neživega sveta, in enako seveda ozaveščajo tudi sami, navzven pa opozarjajo na nedovoljene posege v naravo, in to kakršnekoli: bodisi na vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju bodisi na nedovoljene gradbene posege. "Moj predhodnik je denimo prijavil poseg v nedovoljeno širjenje smučarske proge prek zavarovanega območja Lovrenških jezer zavodu za gozdove in ta je nato izdal odločbo o ustavitvi del in globo. Ali če denimo varuh gorske narave ali gorski stražar sreča na planinski poti štirikolesnik, motor, motorne sani, lahko voznika neposredno opozori, da vozi, kjer ne bi smel - ob tem se izkažemo z izkaznico varuha gorske narave in značko, lahko pa o tem obvesti policijo, zavod za gozdove, upravno enoto."
Koliko adrenalina prenese narava?
Varuhi gorske narave so prostovoljci, ljubitelji narave. Kako pogosto naletijo na situacijo, kjer bi bilo treba odreagirati, denimo obvarovati gorske rože? "V hribih je trganja cvetja vse manj, no, ob množičnem obisku pa je na to še treba opozarjati. Naš podravski odbor zato vsako leto aprila pomaga PD Poljčane pri varovanju velikonočnice na Boču. Vse večji problem pa je vdor motornih vozil v gorski svet: pozimi s sanmi, poleti s štirikolesniki, različnimi motorji. Adrenalinski športi mamijo ljudi, organiziranih poligonov ni, v urbanem prostoru so omejitve in ti navdušenci nimajo nikjer možnosti te svoje 'ideje' sproščati - in gredo v naravo. Kaj storiti? Prepričan sem, da je največ mogoče narediti z ozaveščanjem, a tudi z ustrezno zakonodajo. Sodelovali smo pri oblikovanju smernic zakona o ohranjanje narave, vendar rezultat ni takšen, kot smo si želeli, saj so se kazni za nedovoljeno vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju z nekimi naknadnimi popravki znižale s predlaganih več sto evrov na samo 40 do 100 evrov - tako 4. odstavek 161. člena zakona o ohranjanju narave. Torej je kazen za nedovoljeno vožnjo zdaj celo nižja, kot je kazen za gobarja, ki iz gozda odnese več kot dva kilograma gob - uredba o varstvu samoniklih gliv v 14. členu določa kazen 208 evrov," pravi Rastko Vrečko. "Nasploh je danes v hribih veliko več dejavnosti kot nekoč, ko so v gorski svet zahajali v glavnem le planinci, gorniki in alpinisti. Vanj se podajajo še mnogi, ki tam iščejo razne druge športne in adrenalinske užitke. To pa prinaša tudi probleme. Narava namreč ne prenese več, kot prenese, in tega se bomo morali začeti zavedati."
Tatjana Vrbnjak
1958. leta se je začelo organizirano izobraževanje gorskih stražarjev
Zaprta Kopiščarjeva pot
Zaradi aktivnega podora pod Prednjim Prisojnikovim oknom je v celoti zaprta Kopiščarjeva pot, znana tudi kot pot skozi Prednje okno, sporočajo pri Planinski zvezi Slovenije in odsvetujejo tudi uporabo povezave med Hanzovo in Kopiščarjevo potjo, saj je podor aktiven na spodnem robu Prednjega okna in onemogoča varen prehod skozenj. »Že sam vstop iz povezave v Kopiščarjevo je nevaren zaradi velike količine padajočega kamenja,« opozarjajo pri PZS in dodajajo, da bodo informacije o odprtosti, zaprtju ali obnovi Kopiščarjeve poti sprotno objavljali na spletnih straneh Planinske zveze Slovenije. Kopiščarjeva pot poteka od Poštarskega doma oz. Erjavčeve koče pod Sovno glavo, preči severno steno Prisojnika ter se skozi Prednje okno priključi grebenski markirani planinski poti, imenovani tudi 'čez Gladki rob'.
Podor je posledica talečega se snega in ledu, še pojasnjuje PZS. Sneg in led delujeta kot vezivo med materialom, med taljenjem pa te vezi popustijo in slabše vezani deli sten (kamenje, skale …) odpadejo. V zadnjih letih, ko je problem globalnega segrevanja vse bolj očiten, se tudi pozimi izmenjujejo obdobja hladnih in toplejših dni, zato se led v razpokah med skalami tali in znova zmrzuje, kar še dodatno slabi skalo. Poleg tega razloga za podor obstajajo še drugi, predvsem gre za različne vrste erozije: biološko, kemično, vodno, vetrno. Ob tem planince opozarjajo, da največkrat padajoče kamenje sprožijo obiskovalci gora, ki se gibljejo na višjih delih poti, lahko pa so zanj krive tudi gorske živali - gamsi, kozorogi in tudi živina, ki se pase. »Zato pazljivo pod stenami, čelada naj ne ostane doma ali v nahrbtniku, tudi njej privoščimo 'razgled' in jo pravočasno namestimo na glavo,« so še zapisali. (tv)
Foto: Robert Heričko