Urban Golob: Blogerka Nish me je očitno toliko shecala, da kanim napisati nekaj o svojem fotografiranju na pobočjih Everesta. Čeprav se je to dogajalo že pred devetimi leti, ko je z vrha najvišje gore sveta smučal Davo Karničar, so spomini še vedno živi, kot bi se vse skupaj zgodilo včeraj.
Šele danes vidim, da sem bil na tej odpravi precej motiviran. Tam, nad 5000 metri, imaš ponavadi dovolj dela sam s sabo, takrat pa sem bil še v vlogi fotografa. To je pomenilo tudi to, da sem poleg vseh stvari v nahrbtiku, ki so jih nosili tudi drugi člani odprave, imel na sebi ovešeno še ne najlažjo fotografsko opremo. (Za poznavalce: Canon Eos 3 s polnim »battery packom«, objektive 17-35 mm, 28 – 135 in najtežjega 70-200 2.8 ter za povrh še bliskavico za fotografiranje v šotoru). A prenašanje te fotografske kilaže niti ni bilo najbolj naporno. Težje je bilo pri tej nošnji še gledati naokoli, iskati prave motive, jih videti in potem s tresočo roko od zadihanosti prijeti za fotoaparat in ga sprožiti. Pa je kar nekako šlo, fotografska motivacija je bila dovolj velika. Mogoče tudi zato, ker sem doma s finančnim organizatorjem projekta podpisal pogodbo, ki je govorila mojem kar precejšnjem fotografskem delovanju ne samo na poti do baznega tabora ampak tudi na hribu.
Bolj me skrbelo nekaj drugega. Digitalni fotoaparati takrat še niso bili tako zmogljivi kot so danes in treba je bilo delati na dobre stare diase. Tako je šlo z menoj na pot 250 filmov, ki sem jih, takoj ko sem jih poslikal deset ali petnajst, poslal domov v Slovenijo na razvijanje. Daleč najbolj zoprna stvar je torej bila, da nisem imel nobene povratne informacije, kakšni so rezultati mojega fotografskega dela, saj je fotografiranje na snegu že tako precej delikatna stvar, na višini, ko je sonce še močnejše, pa še toliko bolj. Klic iz Slovenije, da so posnetki »čist fajn«, mi ni ravno jako dosti pomagal. Glede tega sem bil na trnih vse do prihoda domov.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>