Urban Golob: Pred nekaj desetletji je alpinizem – kar se stroškov tiče – veljal za bolj poceni šport. Specialne alpinistične opreme ni bilo kaj dosti. ...
Plezalo se je v navadnih gojzerjih (dobro, pred tem tudi s plezalniki iz filca), alpinisti so bili oblečeni v pumapirce, pa tudi flanelasta srajca, volnen pulover in kakšna povoščena vetrovka so sodili med oblačila čisto navadnih planincev. Iz literature, pa tudi še iz kakšne danes že malo starejše prve roke lahko izvemo, da ni bilo čisto nenavadno, če so mladi nadebudni plezalci za svojo prvo plezalno vrv uporabili kar tisto, na katero je njihova mama obešala perilo. Nič neobičajnega ni bilo tudi to, da je nekaj alpinistov kar samo izdelovalo kline. Vsaj začetek plezanja menda finančno ni bil pretirano težak, je pa tudi res, da se je bilo treba za poceni izlet v hribe usesti na kolo in premeriti prenekateri kilometer do izhodišča za turo in potem še nazaj domov. Toda to so bili drugačni časi, z drugačnim načinom življenja, predvsem z drugačnim tempom.
Danes v poplavi najrazličnejše alpinistične opreme, ki je kvalitetna, varna, testirna na vse mogoče načine, predvsem pa zelo draga, se ti sari časi zdijo precej romantični.
Celotna pripoved na Fotografski in plezalni grifi >>>
/.../ Alpinizem se je z leti razvijal in plezalci so opravljali vedno težje vzpone. Tudi v Himalaji. Tam so alpinisti dosegli resnično vrhunskost tudi glede časa in denarja, ki ga tam porabijo. Glede tega lahko zaključimo, da so alpinisti v Nepalu pravi vrhunski turisti.