Gore, Jos in ljudje: Na Blegoš sva poskusila v turnosmučarski tehniki. Naenkrat jo zbriše naprej. Kako bom dokazal, da je pes zares bil na vrhu?
Na slikah ni veliko videti. Morda se kaj občuti. Na primer nekaj radosti.
Kanček veselja za zdravje
Za turnosmučarsko tehniko menda potrebujem pse. Poznam enega, ki bo gotovo šel z mano. Pred ostrimi zobmi severnika se zamaskiram čez nos. Me je Jos prepoznal ali je njegovo mahanje z repom običajno prijazno? Za prvič bova smuči izpustila. Lansko zimo je tako nerodno skočil nekomu pod smučko, da si je do kosti porezal eno od tac. Pes se vidno veseli najinega izleta. Njegov glas se odtaja do visokih frekvenc. Kot dober športnik se pred hojo rad malo ogreje, zato se večkrat zapodi po dolgem in počez.
Veselje je kot toplota, in debeli led hladne duše se mora stopiti, če ta toplota deluje dovolj dolgo časa. To veselje naj bi te spodbujajoče prevevalo, če s svojim delom lahko strežeš svojemu bližnjemu. (*)
Turne korake se bova začela učiti po tanko prekriti cesti. Za naju je snega več kot dovolj, podplati ne bodo izpraskani. Naprej se sočasno rinem z nasprotno roko kot nogo. Jos, tvoj odriv ni prav nič turni! Vsako od štirih tac premika v svojem, pasjem zaporedju. Hodiva tudi vsak svoj ritem korakov. Jos je že daleč, pasja tehnika je očitno uspešnejša od turnosmučarske. Večkrat se vrne in pogleda, ali je z menoj vse v redu. Seveda je, in to mu tudi z veseljem pokažem. Istočasno gledam, da me ne zanese njegov športni duh, kajti dihati bi potem moral mimo maske, na polno bi sopel.
Tudi veselje samo mora biti zdravo. Marsikdo se vdaja kaki strasti, ki se mu zdi grešna radost njegovega življenja, ki pa ga lahko le muči. Kako mogočna in ukazovalna je danes beseda športa! Iz zdravega veselja nad gibanjem in ritmom se je šport spremenil v vrhunske dosežke, ki spravljajo zdravje v nevarnost, pogosto ga celo jemljejo. Športna strast zato ni veselje, ki te lahko ohranja zdravega, in če se ne brzdaš, si nakoplješ s tem prezgodnji grob. (*)
Sama sva. Lahko mu izrečem karkoli. Povem celo tisto, kar si res mislim. Midva si to lahko privoščiva! Počakaj sedaj, zakaj si odhitel naprej? Za večino ljudi je lahko to problem, če jim rečeš tako, kot si tudi misliš. Na drugi strani Blegoša živi soimenjak Iztok, vedno vesel, čeprav so mu komaj rešili življenje. Eno stran telesa ima še vedno delno hromo. A za nekatere je večji problem to, da izreče vse tako, kot tudi misli. Ni dobro izreči vsega, kar mi pride na pamet, vendar vseeno poskušam izreči samo tisto, kar zares mislim. Misli so odhitele nekam v dalj, pes tudi. Okolica je monotona, skoraj brezbarvna, s snegom zakritih oblik. Če se Jos lahko razveseli take narave, zakaj se je jaz ne bi znal?
K dragocenim vrlinam našega življenja spada vse, kar nas dviga, krepi in je vzrok, da smo in ostanemo trdni. Razvade, ki se jih navzamemo kot ljudje s svojimi slabostmi, pa so plevel, ki ga je potrebno iztrebiti. Med najboljšimi in najdragocenejšimi vrlinami pa je radost, ki s svojimi zdravilnimi vrednostmi blagodejno deluje na vse organe našega telesa in s tem tudi na našo duševnost. (*)
Na Prvi Ravni se ponovno vrne in se podrgne ob stegno. Ne vem še, da ga do hiše ne bom več videl. Na plešastem delu gore pohodim in uničim deviško odtisnjeno turnosmučarsko sled. Pes ni šel po njej. Njegovo sled sem izgubil. Verjetno je šel po spihanem pobočju, kjer se mu ni prediralo. Videti je bil pametnejši. Kaj, če se je vrhu izognil in je proti koči smuknil kar na počez? Skrbno pregledam teren pri betonskem stebru in najdem njegove stopinje. Slikam jih za dokaz, da nisva ponaredila osvojitve Lhotjoseja. Glej ga, svoj vzpon je že ovekovečil! Ob stebru je očitno dvignil zadnjo – tole moram rekonstruirati – ja, dvignil je desno taco in se podpisal po svoje. Počasi jo mahnem za njim, tla so rahlo barvita. Skozi prosojno plast snega se zaznajo pisani toni jesenskih trav, okrašene s dehidriranimi in zakrknjenimi kravjeki.
Življenje je kakor dobra vrtna zemlja, ki pa sama po sebi ne daje ničesar, če ne sejemo, sadimo, negujemo. Najboljša zemlja brez dobrega semena ne bo rodila! Če v življenje ničesar ne vlagamo, kaj potem od njega lahko zahtevamo? Spet bi nam pesnikova beseda potrdila to misel: »Vedi, da pameten človek vlaga lepoto v življenje, ne pa da jo v njem išče!« (*)
Na drugo stran gore gre h koči dobro uhojena pot. Leseno škatlo z zvezkom je nekdo pustil odprto. Zadnji vpisani, kdo drug! Upam, da Jos zaradi štirih nog ne bo potreboval dvojnega števila vpisov. Če bi tako naneslo, se naslednje leto prepiševa na drugo goro. Na zdrsani poti poskušam opaziti pasje stopinje, a jih ne znam. Vem, kje jih bom ponovno ugledal: ko bom prišel na tisti del poti, ki jo markira samo Jos. Na cestnem ovinku planinska pot ponikne med drevje. Na nasprotni strani zagledam osamljene pasje stopinje. Istočasno se spodaj z laježem javi Jos. Veselost v zraku počasi zamira.
Svetloba, zrak in sonce so dobrote, ki jih veliko premalo cenimo. Naše življenje bogatijo in nam na našo pot sipajo številne radosti. Le odprte oči moramo imeti zanje. (*)
Iz gozda izstopim po svežih pasjih stopinjah. Natančno pozna pot, s tako sledjo ne bi zašel niti v najgostejši megli. Na vrhu bele senožeti sem, ko me spodaj Jos najavi s kratkim laježem. Hip zatem se že posveti važnejšim opravkom. Le katerim? Zakaj je videti malo iz sebe, ugotovim v notranjosti hiše. Goste imajo, posebne sorte! Nekaj časa sem tudi sam njihov gost, bolj navadne sorte. Med vožnjo domov zazvoni telefon. Triglavski prijatelji kličejo. Nič jih nisem prišel obiskat. Nisem prišel pozvonit, potrkat po zvonu. Danes ni bil pravi čas za to. Klica sem se pa razveselil!
Vse, kar ti škoduje, ni del veselja, v katerem boš uspeval. Če se veseliš naravnih lepot, se ne moreš hkrati vdajati kakršnikoli strasti, kajti ob njej si slep za pravo veselje. Veselje je tudi balzam za bolno čud in najboljše zdravilo za ranjeno dušo. Celo če ti vzamejo, kar ti je bilo prej v spodbudo, če so te zapustili prijatelji, katerim si zaupal, je veselje neizčrpen vir, če si ga le znaš najti. (*)
(*) Dr. A. Vogel, Ljudski zdravnik
Iztok Snoj