Obvestila 6-2006: v »drugi« tretjini prvega desetletja novega tisočletja – Predsednik PZS
AKTUALNO
KAKO NAPREJ PO POTI DO PLANINSKEGA CILJA
V »DRUGI« TRETJINI PRVEGA DESETLETJA NOVEGA TISOČLETJA
Pot do zastavljenega cilja naj bo trdna, zanesljiva, tradicionalna ter kar se da spoštljiva in prijazna. Postanki in počivališča naj bodo postanki zbliževanja in povezovanja. V planinskem svetu bo med ljubitelji gora in prijatelji potrebno iskati tisto, kar nas resnično zbližuje, povezuje in utrjuje, krepi dušo in telo. Roke si podajmo z namerami dobre volje, da bodo njihovi stiski izraz resničnega hotenja varnosti in zaupanja. V planinski stanovski organizaciji moramo ta nagnjenja zbliževati, da bomo čim bolj planinsko trdno obstali v prostoru vse bolj prisotnih različnosti, konkurenčnosti, novih smeri in izzivov še brez potrjevanja ali ocene primernosti, upravičenosti in perspektivnosti. V navezi z goro in planinskim svetom so taki in podobni preizkusi največkrat negotovi. Imperativ, ki ne dopušča tolerance je, da smo v prilagajanjih preudarni in tudi hitri, ker je v današnjem času hitrost dojemanja in sprejemanja, kot tudi obvladovanja sprememb in različnosti bistvenega pomena. Gora je in bo še vedno enako zanesljivo nudila in zagotavljala kakovost življenja. Ne smemo kar tako mimo dejstva, da gorska narava, svet gora, še vedno na najbolj zanesljiv način »zdravi « človeka. Zaradi vseh teh danosti in darov, ki nam jih nudi planinski svet, pa moramo poskrbeti, da bo gora ostala kar najmanj omadeževana ali škodljivo obremenjena, da bomo tudi v »novem svetu« skrbeli za dostojanstveno, vzorno in spoštljivo partnerstvo v gorskem svetu.
Na letošnji Skupščini PZS v Radovljici je bilo kar nekajkrat slišati, da si želimo učinkovito PZS, tako krovno organizacijo kot nacionalno zvezo. Pri tem pa nehote največkrat spregledamo, da je ogledalo zveze in njena učinkovitost v neposredni povezanosti z delom in delovanjem članstva. To je izkazano v kakovosti, obsegu in učinkovitosti dela samega planinskega društva, aktivnostih društev v meddruštvenih odborih ter seveda v iskanju in pridobivanju goram in planinski organizaciji predanega kadra. Prav ta kader pa je tisti, ki bi moral izgrajevati in graditi krovno planinsko organizacijo v vseslovenskem planinskem interesu. Ne samo takrat, ko izstopajo ožji lokalni, morda tudi individualni, interesi. Statistike teh aktivnosti in prisotnosti žal niso najbolj vzpodbudne. In prav tu so še velike rezerve.
Letošnje leto smo poimenovali »leto planinske mladine« - to je posebej ob zlatem jubileju, odkar je začela delovati, sistemsko, strokovno-usmerjevalno in pospeševalno »mladinska komisija« PZS. Delo na področju z mladimi, z mentorji, ki izvajajo mladinske programe, pripravljavci aktivnosti, strokovne literature, učbenikov, ...; to so poslanstva, ki terjajo največjo skrb za razvoj in delovanje PZS. Prav mladi so v današnjem času na največjih razpotjih, so pa tudi bodoči potencialni »arhitekti« in ustvarjalci rabe in izrabe gorskega sveta. Usodno bodo sooblikovali jutrišnji dan, zato je prav gotovo primarna skrb in naloga PZS, da pri mladih gradi pravilen, varovalno napreden ter domoljuben odnos do gorskega sveta in okolja. Trdnost krovne organizacije se bo promovirala in dokazovala tudi v pripadnosti članstva svoji organizaciji, v prizadevanjih za moč in trdnost v oblikah združevanja planinskega stanovskega članstva, kot tudi pri izgradnji in ohranjanju neomajnih stebrov slovenskega planinstva.
Zadnji negativen primer, ki slabi moč in povezanost naše organizacije, je namera enostranskega izločanja gorske reševalne dejavnosti iz matične organizacije brez kakršnih koli utemeljenih razlogov in je tudi v nasprotju s Statutom PZS in sklepi, sprejetimi na Skupščini PZS. Pri tem ni bilo izkazane nobene potrebe, da bi do tega prišlo zaradi potrebe po racionalizaciji dela, večji strokovnosti ali pomlajevanju, ampak se vse bolj očitno izpostavljajo in kažejo neke usmeritve iz preteklih časov. Bati se je, da so s tem načeta načela prostovoljstva, društvene civilne družbe in pozabljeni razlogi, zaradi katerih je slovensko planinstvo pred 94 leti vzpostavilo gorskoreševalno dejavnost, v katero so se iz osebnih nagibov brez mobilizacij prostovoljno vključevali planinci, alpinisti, lovci ... Zavedati se je treba, da niso planinci, ki jih, po oceni, slovenske gore obišče kar okoli 3,5 milijona letno, zaradi gorske reševalne službe, ampak je bila GRS ustanovljena zaradi njih. Žal pa v današnji situaciji nehote vedno bolj slišimo nezaslišani izraz o »ekonomizaciji« humanitarnosti, kot da bi bil to proces lastninskega preoblikovanja nekega podjetja.
V času vse večje demokratizacije se seveda srečujemo tudi z vse večjimi razlikami, ko vsak želi svoj prostor, usmerjene politike in pripadnosti. Tu moramo biti pokončni, tudi v trenutkih, ko nam očitajo »politične nemilosti«. Do sedaj smo v takih in drugačnih tranzicijah uspešno ohranili dostojanstvo in spoštovanje, z željo po še boljšem in kakovostnejšem dopolnjevanju in sodelovanju z drugimi. Tako nastaja končna oblika Zakona o planinskih poteh, ki nam bo zagotovil neovirano gibanje po planinskih poteh v planinskem svetu. Tudi pri ostalih namerah omejevanj npr.: plezanja v ostenjih, hoji po brezpotjih, gibanju v zavarovanih območjih, parkih, je ostalo le pri namerah.
Nikakor pa ne smemo zanemariti, očitkov in podtikanj laži o planinskem pridobitništvu na področju planinskega gospodarstva, zlasti upravljanja s postojankami.
Prav tu bomo morali skrbeti, da PZS ne bo zgubila »zaupanja« glede dodeljevanja statusa planinske postojanke v »Javnem interesu«. Naša dolžnost je, da bodo dosledno spoštovani in izvajani zakoni, pravilniki in sklepi o upravljanju s planinskimi postojankami. Vse bilance in obračuni poslovanja s temi objekti, ki so v neposrednih soodvisnostih od vremena, lastnega prehranjevanja, ..., pa so negativne in jih izravnava samo prostovoljno neplačano delo.
Naloge članstva PZS in vseh tako in drugače sodelujočih v okviru PZS so pričakovane v resnično dobrih sodelovanjih, podporah in pomoči. Kritike, individualizmi ali večvrednostni nagibi in »ukvarjanja s samim seboj« naj bodo stvar preteklosti. Narediti moramo vse, da bo planinska krovna organizacija ostala kar najbolj vseslovensko razpoznavna. Samo tako bomo ostali razpoznavni, učinkoviti pa tudi mednarodno zanimivi in primerljivi.
mag. Franci Ekar,
predsednik PZS
