Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Med Slovenci na meji dveh let in dveh držav.
Povest o dobrih ljudeh
Točno opoldne se Igor, Tin in anTon odpravijo na zadnji izlet leta. Preden se odpeljejo, jih sosed Tom povabi na sveže pečeno potico. Tin močno kima in odhod odložijo. Medtem, ko jih Tom pogosti, njegova žena Barbi peče že novo potico. Tinova prijatelja Tane in Pupi sta sredi na kratko odmerjenega časa za televizijo in za Tina nimata časa. Igor pogleduje na uro. »Moramo iti, da se vrnemo do polnoči.« anTon ga dopolni: »Če se nam pokaže priložnost, tam tudi prespimo.«
Vozijo se proti zahodu. Do kraja na skrajnem zahodu Slovenije, kjer sonce zaide le nekaj minut kasneje kot na Viču, potrebuje trojica dobri dve uri ovinkarjenja po podeželskih cestah. Kot že večkrat doslej pustijo avto tik nad vasjo Matajur. Edini so. Nihče jim ne pride nasproti. Za izletnike je prepozno in za silvestrovalce prezgodaj. Ne hitijo, saj do sončnega zahoda ne bodo na vrhu. Itak ga bodo videli kjerkoli med potjo.
Dom na Matajure je odprt, vendar je notranjost prazna in v temi. Izza doma pride Livio, popravljal je agregat. Igor se nemudoma pozanima: »Mislite, da se bo dalo prespati v koči?« »Ne bi vedel, tu samo dežuram. Kasneje pridejo tisti, ki bodo silvestrovali.« Livio ima napolnjenih osemdeset let, odlično je videti za ta leta. anTon se ga spomni: 17. oktobra 1999 jih je prvikrat postregel s polento in čajem. Igor računa: »Ob osmih bi se morali vračati v dolino, da pridemo domov pred polnočjo. Torej gremo na vrh najkasneje ob sedmih.«
Ura je pet in na uro ponovno pogledajo čez pet minut – mislili so, da je minila cela ura! Do šeste se jim strašansko vleče, potem pa nenadoma v sobo stopijo otroci. anTon se zdrzne – ni pričakoval mladih družinic. »Najbolje, da gremo takoj na vrh in potem naravnost domov.« Igor odobravajoče pokima in vstane. Družbi domačih nič ne uide. Njihov pogled ni brezbrižen. Sled vprašanja je zaznati na njihovih licih. »Na vrh skočimo, nazaj grede se še ustavimo.« In pokimajo.
Na vrhu Igor tava za mobilnim signalom. »Srečno novo leto! Zvečer se vračamo domov,« telefonira dedu Mihaelu. Že mislijo sestopiti, ko Tin opazi v kapelici premikajoče se snope baterijskih svetilk. »Samo skočim jim voščit,« sestop ustavi anTon. V preddverju se greje sedmerica. Božo je dobil svoje ime, ker se je rodil na Božič. Njegov brat Pascuale se je rodil za Veliko noč. »Tiziano je župnik,« pove Gregor. »Župan je,« ga popravi Božo, ki je župnik. »Imamo še tretjega na 'žup-', Saša se piše Zupančič.« Ana je županova žena in in Margherita je s Sašo.
»Od kod ste?« »Iz Ljubljane in še danes se tja vračamo,« pove Igor. V njihovih očeh ni odobravanja. »Danes se vračate? Pozno in daleč je. Vprašajte v koči, če bodo imeli za vas proste postelje.« Igor odkimava, anTon prikimava: »Spotoma se ustavimo v koči, kjer imamo nahrbtnike.« »Torej gremo skupaj,« ugotovi Božo. V njihovi družbi bodo popili čaj, potem pa se bo že nekaj iz tega izcimilo, si misli anTon.
Medtem se je prostor v domu dodobra napolnil z dobro razpoloženimi ljudmi. Nekateri so prišli tudi samo za kakšno urico ali dve. Trojica prisede k imenitni družbi župnika, diakona in župana. Vsem skupaj se pridruži veseljak. »Sem Renato Mašera iz Mašere.« 2. januarja bo slavil 60 let. »Tu smo smučali. Ko si se z žičnico pripeljal na vrh in se obrnil proti dolini, si v zalivu videl zasidrane ladje. Tega ni bilo nikjer na svetu.«
Ura povratka jim je krepko pretekla. Igor se opogumi in domačine vpraša po prostih posteljah. Pokimajo in mimika njihovih obrazov pove, da so dobrodošli. Tinu bi doma skupaj lezle veke na očeh, tu pa se vseskozi dogaja kaj zanimivega.
»Večerja!« Doma bi bila videti preprosta, tu pa je bila postrežena z ljubeznijo. Nedoločljiva skrbnost se drži hrane, ki jo delijo po mizah. anTon zazna: »Strežejo nas tako prijazno, kot bi bili povabljeni v goste.«
Ob pol polnoči gredo z drugimi na vrh Matajurja. Veter jim je glave zavil v kapuce. Tin takoj prepozna človeka, ki si daje opravka z ognjenimi stvarmi. »Tam je Renato,« šepne očetu. Igor ga ogovori: »Dober večer in srečno novo leto! Sem Renato.« Pravi Renato je seveda začuden: »Od kod ste?« Igor se šali naprej: »Sem Renato Mašera iz Mašere.« Potem sname kapuco in pove: »Seveda me niste mogli prepoznati, ker smo tako zaviti pred vetrom in mrazom.« Opolnoči je ljudi veliko, le malo je med njimi Slovencev. Po prvem slavju se vrnejo h koči. Pred njo gledajo po Furlanski nižini, kjer se bliska na gosto in s hitrostjo fronte.
Spat so šli med zadnjimi in med zadnjimi tudi vstanejo. Tokrat je Igor tisti, ki se mu ne mudi iti domov. Rad je med domačini. anTon se gre razgledovat na vrh, kjer najde Gina. Z očmi otipavata vrhove Karnijskih Alp, na katerih sta že stala ali še morda bosta. Pred kočo Tin opazuje Petra, Sama in Mitjo, kako se znajo igrati brez igrač. Sonce je neopazno prešlo na drugo stran gore. Tina, ki pred sončnim zahodom poskakuje po travah, preseneti Ana. »Že spodaj sem te prepoznala, tvoje skakljanje in dvigovanje rok je prepoznavno na daleč.«
Igorja vpraša: »Si vedel, da pridem? Včeraj sem ti odgovorila na esemes.« Igor odkimava, telefon je bil ves čas brez signala. »Na nek način si le vedel, da pride, sicer ne bil zavlekel odhoda prav do večera,« ugotavlja anTon. Vzeti je treba slovo, slovesov je bilo na slavnostni dan pravzaprav več. Dan je bil vsem kratek in nočna vožnja domov jim je nekoliko daljša. Uspelo jim je, zgodilo se jim je, pripetilo se jim je neobičajno novo leto.
Iztok Snoj