Potepanja po gorovju Mont Blancka in še kaj!
Mer de Glace nekoč - pa danes?
Tone Sazonov je nedavno na Facebooku objavil nekaj fotografij s potepanja v Chamonixu in drugje, med drugim tudi fotografijo ledenika Mer de glace, kar me je vzpodbudilo, da se ozrem nazaj v tiste čase, ko smo še mi kolovratili tam okoli, natančneje pred triinpetdesetimi leti. Podoba ledenika s fotografije o kateri govorim je spremenjena prav grozljivo in do neprepoznavnosti. Videti je le še obilni stranski moreni, v sredini pa komaj zaznavno sled beline, ki naj bi ponazarjala ostanek nekoč mogočne podobe reke razbrazdanega ledu, globokih razpok in kar zahtevnih prehodov, ko smo tavali po njem.
Bilo je prvič, da smo se peščica članov AO Kozjak odpravili v tujino in sicer v Francoske Alpe. Bližalo se je poletje 1970 ko sem odslužil domovini in le kak dan dva po prihodu domov iz daljnega Aleksinca, smo se Milan Meden, Gselman Franci Štefan Senekovič (Venček) in jaz, odpravili na pot, tokrat z avtomobili. Doma so mi poprej že vse uredili, tako da sem dvignil svoj novi potni list. Milan Meden solo s svojim fičkom, sfriziranim in predelanim v tako imenovanega »abharta«, ter Štefan Senekovič (Venček) s škodo 1000 MB mišje sive barve, ki jo je dobil od svojega očeta in midva kot sopotnika, Franci Gselman in jaz.
21. julija 1970 enkrat v popoldanskih urah smo se odpeljali iz Maribora, prestopili Italijansko mejo in zavili na avtocesto proti Aosti, Courmayer-ju in skozi Mont Blanški predor (11.611m) v Chamonix. Počasi se je začelo mračiti, Milan je s svojim fičkom vozil spredaj, mi pa za njim. Ker smo bili na avtocesti, torej »gas do daske«! Fički so v tistem času imeli vgrajen tudi mehanski ročni gas tako, da ni bilo potrebno non stop pritiskati na stopalko za plin, nekaj podobnega in seveda nadvse enostavnega v primeri z današnjimi elektronskimi tempomati v vozilih enaindvajsetega stoletja.
Kot se spodobi in zaradi izdatnejšega hlajenja motorja je imel Milan na svojem »abarthu« privzdignjen pokrov motorja tako, da nam ni bil zastrt pogled v drobovje pogonskega agregata. Bilo je kar vznemirljivo videti izpušno cev od bloka motorja, do vključno izpušnega lonca, v živo rdečem odsevu zaradi teme, ki nas je obdajala, kot posledica delovanja motorja pod maksimalnimi obrati, s tem pa izdatnega segrevanja celotnega sklopa.
Očitno so avtomobili uspešno prestali napore ob kratkih postankih seveda in v jutranjih urah smo skozi Montblanški predor, kmalu dospeli v Chamonix. Poiskali smo primerni parkirni prostor, kjer se bodo jekleni konjički »pošteno ohladili in oddahnili, ter tako nabrali moči za povratek«. Z vso opremo in prtljago smo se napotili do železniške postaje zobate železnice, kupili karte in kaj kmalu zatem oddrdrali na Mer de Glace – končne postaje in hotela v neposredni bližini. Blizu hotela je bila dokaj prostrana livada posejana z večjimi skalnimi gmotami, vendar je nudila dovolj prostora za kampiranje. To je bilo takrat še možno, zdaj tega že dolgo ni več, saj ni dovoljeno. Edina varianta je kamp v Chamonixu, ali kakšen apartma. Potem pa vsakikrat ko odideš na turo, plačuj še prevoz z železnico. Tu je bilo že zbranih kar nekaj alpinistov in pohodnikov, ki so si postavili svoje šotore, kar smo nemudoma storili tudi mi. Postavili smo dva šotora in uredili vse potrebno v novem začasnem domovanju. Čez dan ali dva pa smo dobili še družbo, alpinistke in alpinista Guste in Jake iz AO TAM Maribor, ter dveh deklic Irene in Bogice planink iz PD Celje, ki sta prišli s Tamovcema.
Že kar naslednje popoldne smo se odpravili na turo in sicer smo si izbrali Whimperjev ozebnik v Aig Verte. Seveda smo se to popoldne najprej odpravili do planinske postojanke Couvercle, do večera prehodili kar zajeten del poti po ledeniku Mer de Glace, zavili levo v smeri Grandes Jorasses in nato še levo proti masivu Aig Verte. Poleg koče je bila večja napol razpadajoča baraka, zato nismo prenočevali v koči, pač pa smo se zavlekli v barako, s seboj smo tako ali tako imeli spalne vreče in opremo za bivakiranje, ter si kar v njej uredili primerno namestitev za prenočevanje. K sreči nas ni nihče preganjal, nekaj malega smo si skuhali, nato pa legli, saj se je že dodobra stemnilo. Ponoči je krepko pričelo vleči skozi vse špranje, nekajkrat je celo zagrmelo in pričel je padati sneg. A vse skupaj k sreči ni trajalo dolgo. Milan je s seboj imel majhno priročno budilko, ki nas je še v temi vrgla iz sna in kaj kmalu smo se odpravili cilju naproti. Začel se je rojevati prekrasen dan med tem ko smo se bližali vstopu v Whimperjev ozebnik. Čeprav je zapadlo nekaj svežega snega ga vendarle ni bilo veliko, podlaga v ozebniku pa čvrsta, tako da smo kar hitro napredovali, prišli na sedlo in nato še na vrh Aig Verte. Ker je bil lep dan smo se še malo zadržali, nato pa sestopili in se napotili proti našemu začasnemu domu pod platnenimi strehami. »Kamp« je bil na sijajnem položaju, tako da smo imeli ves čas prečudovit razgled v vse smeri – nasproti ledenika je kraljeval Dru , vso dolžino edenika tja proti Grandes Jorasses, v neposredni bližini tabora je nad glavami visel Grand Charmoz , za njim pa Chamoniške igle in Grepon, ki smo jih bolj slutili kot videli.
Nekega dne smo med kuhanjem večje količine krompirja, to vzame kar nekaj časa, da se slednji dovolj zmehča, vneto tarokirali. Na majhnem ruskem a zelo učinkovitem bencinskem kuhalniku smo imeli pristavljeno večjo posodo polno krompirja. Zatopljeni v igro naenkrat zaslišimo neke neartikulirane glasove naših sosedov kampistov. Pa se ozrem in vidim sem in tja glave, ki občasno pogledujejo izza balvanov posejanih na travnati preprogi našega tabornega prostora in s sunkovitimi gestami kažejo proti našem gorilniku s polno posodo krompirja. Takoj mi je jasno kaj jih vznemirja. Namreč majhen bencinski gorilnik na njem pa velika posoda, ki je povzročala, da se je izdatno pregreval tudi rezervoar goriva. Ko so bencinski hlapi presegli maksimalni pritisk, je bil skonstruiran tako, da je varnostni ventil na čepu za dolivanje goriva v rezervoar višek le tega izpustil, ker je gorilnik bil prižgan, so se hlapi vneli in nastal je kakega pol metra dolg ognjen rep, ki je še kako skrbel okoliške sostanovalce. A ker ni bilo v bližini nič takega kar bi se lahko vnelo, sem jim zavpil, da je vse pod kontrolo in da to ni nič nenavadnega pravzaprav normalno in se mi zdi jih nekoliko pomiril, ker ni bilo več odziva z njihove strani, mi pa smo vneto nadaljevali z igro taroka.
Vzeli smo si dan počitka in popoldne še izkoristili za skok v Chamonix po nabavah hrane; predvsem kruha, dolgih francoskih štruc, ki smo jih nosili vrh nahrbtnika, naložene povprek in izgledali kot kakšni kačji pastirji z razprtimi krili. Privoščili smo si še litrsko plastenko piva preden smo se napotili nazaj, saj ni veljala več kot 1. Frank. Seveda za odhod v dolino in nazaj nismo plačevali zobate železnice, to je za nas pomenilo luksuz ampak jo mahnili kar peš po progi, saj kdo bi pa ugotavljal kje vodi kakšna markirana pot v dolino; proga pa zanesljivo ni mogla zgrešiti Chamonixa. Če smo zaslišali vlak smo se pač malo umaknili iz proge, pisk, ki ga je sprožil strojevodja pa raje kar preslišali.
Milan nas je kmalu zapustil zaradi neodložljivih obveznosti, ter se odpravil proti domu solo in tako smo od celotne ekipe ostali le še mi trije. Že naslednji dan smo se skupaj s sosedi, Gusto Jakom Francijem in menoj odpravili na Mont Blanck du Tacul. Iz tabora smo krenili zgodaj popoldne in po ledeniku Mer de Glace zakoračili do planinske postojanke du Requin, kjer smo prenočili. V zgodnjih še temnih jutranjih urah smo v soju čelnih svetilk iskali prehode v smeri proti Grand Kapucinu, ki ga je potem v jasnem jutru ožarjalo vzhajajoče sonce ter mimo Gervasutijevega ozebnika do zgornjega platoja od koder je bil prekrasen pogled na Aiguile du Midi, pa tudi v nasprotno smer do Grand Jorasses in babjega zoba Dent du Geant, ter tukaj nekoliko počili. Podali smo se do vrha in nato po isti poti vrnili nazaj do koče, kamor smo prišli že v mraku in ponovno prenočili. Naslednji dan smo imeli dovolj časa za povratek do tabora, zato smo se potikali po ledeniku in ga raziskovali. Zaznamovan je bil s številnimi razpokami, potočki in tolmunčki, posejanimi večjimi skalnimi gmotami sem in tja, ter tako imenovanimi ledeniškimi gobami. Na nekaterih od teh so bili z zeleno barvo izrisani trikotniki oziroma puščice, ki naj bi približno usmerjale pohodnike preko lažjih prehodov po ledeniku. Kot mi je razbrati iz fotografije ki sem jo omenil na začetku, predvidevam da vsega tega danes bržkone ni več. Sledil je dan počitka, nato pa sva se s Francijem odločila oditi še na eno turo, saj se je dan našega odhoda vztrajno in hitro bližal. Venček, ki je bil najin prevoznik, se je odločil ostati v taboru in pripomnil, da je pripravljen počakati še kakšen dan, ali dva, v kolikor pa se odločiva za Mrtvaški prt v Grand Jorasses pa še kakšen dan več. Mrtvaški prt že sam po sebi tako ali tako nima prijetnega vonja, zato sva se raje odločila za direktno smer v Greponu.
Kot po navadi sva tudi tokrat krenila popoldne in računala napredovati do večera, potem pa si že kje urediti primeren bivak in sicer po Kugyjevem nareku, da »goro najbolje spoznaš, ako prenočiš na njej«. Seveda njemu ni bilo sile, bil je dovolj premožen in si je lahko privoščil spremljevalce, da so pripravili ustrezen bivak, pa še skuhali večerjo, med tem ko se je on prepuščal užitku pogledov na zvezdnato nebo in nočnih skrivnostnih senc prepadnih sten. Dan se je že krepko prevešal v večer, ko sva vstopila v steno, kjer naj bi potekali prvi raztežaji v smeri in po kašnih slabih ne pretežkih štirih raztežajih presenečena ugledala lesen bivak pod previsnim delom stene Grepona. Ja kot v pravljici si rečeva in seveda takoj vseliva. Prostor je bil kar primerno velik, na steni pa je celo visela skrinjica z navodilom, da naj bi vanjo uporabniki prispevali se mi zdi da dva ali tri Franke. Za naju poziv ni prišel v poštev, ker prvič, s seboj nisva imela niti ficka in je preostanek skromnega premoženja ostal na čuvanju pri Venčku, kajti bilo je gotovo, da naju kje sredi stene ne bo čakal kakšen bife s hladnim pivom in drugič, ker sva prišla i socialistične dežele v kateri smo vehementno »drezinali« v smer komunizma, v katerem naj bi veljalo pravilo »vsakomur po njegovih zmožnostih in potrebah«. Pa se je s časoma zalomilo, namreč zmanjkalo je tirnic in pragov ter smo rekli da se ne gremo več. V zameno se je zgodila druga skrajnost, skrajnost trdega kapitalizma, bom kar rekel umazanega tajkunskega lastninjenja v imenu demokracije, ki pa je bolj spominjala na anarhijo. A to je že druga zgodba, ki ne sodi v vsebino te pripovedi.
Zarana sva torej zapustila bivak in nadaljevala vzpon. Dobro sva napredovala v čvrsti granitni kamnini s zanesljivimi, čvrstimi stopi in oprimki, ki pa so bili seveda bolj redko posejani, pa se je bilo potrebno še posebej potruditi. Sem in tja zabit kakšen klin je bil zelo dobrodošel. Tako sva se pretežen del dneva pehala proti robu stene in vrhu, nato pa je navzdol šlo bistveno hitreje saj sva se spuščala (»abzajlala«) ob vrvi po isti smeri nazaj mimo bivaka do dna na ledenik, ter krenila do tabora kamor sva prispela še isti večer, ko se je pravkar iztekal čas našega bivanja v prelepi panorami gora nad Chamonixom.
Zjutraj smo podrli šotora, oprtali nahrbtnike in se z vso opremo nedaleč vstran na postaji Montenverz vkrcali na zobato železnico ki nas je pripeljala v Chamonix. Ne dolgo zatem sedli v avto polni vtisov s pravkar končanega potepanja in jo ucvrli proti domu. Malo pred vhodom v montblanški predor nas ustavi policist, ki zahteva dokumente, kar ni nič neobičajnega kajti Venček je očitno pravi magnet zanje, saj se mu to pogosto dogaja tudi v domovini. Ker ima Venček zaradi pogostih srečanj z njimi nekoliko zafrkantsko - ciničen odnos do mož postave, mu namesto pravega vozniškega dovoljenja ponudi zdravstveno izkaznico in z zanimanjem pričakuje kakšen bo odziv. Policist seveda obrača izkaznico na vse mogoče načine in lista po njej potem pa začudeno strmi v najinega voznika. Nekaj časa se gledata ko najin prijatelj vendarle z gestami policistu dopove, da se je zmotil, še malo pobrska po torbici in ponudi pravi dokument. Na srečo se ne zgodi nič pretresljivega, s Francijem si globoko oddahneva in že se zakadimo v montblanški predor. Po dolgi Italijanski avtostradi po kar precej minulih kilometrih avto nenadoma odpove poslušnost, saj zaradi pregrevanja motor zakuha, zato ustavimo na odstavnem pasu in odpremo pokrov motorja. A ne mine prav veliko časa ko za nami ustavi avto z dvema karabinjerjema kar me takoj zaskrbi, a zaman, saj sta zelo prijazna in povprašata kaj je narobe, takoj zatem pa eden izmed njih prinese veliko plastenko vode, tako da problem hitro saniramo. Pot nadaljujemo brez nadaljnjih zapletov in že v jutranjih urah dosežemo domači kraj.
Ob koncu tega zapisa pa bi rad dodal še nekaj, čisto kot majhno zanimivost. V sedemdesetih letih sedaj že prejšnjega stoletja sem kot načelnik AO Kozjak bil tudi pridružen član komisije za alpinizem pri PZS Slovenija. Nekajkratni letni sestanki so običajno potekali v domu Slovenskih planincev Zlatorog v Ljubljani. Tako smo na enem od sestankov bili obveščeni, da so med urejanjem podstrešja med ostalim naleteli tudi na večjo skrinjo in ko so jo odprli presenečeni ugotovili, da je polna prve naklade knjig dr. Henrika Tume »Pomen in razvoj alpinizma v založbi Turističnega kluba Skala«. Knjige so bile ponujene odsekom na prodajo po simbolični ceni, zato sem se takoj odločil za nekaj izvodov; enega zase, ostale pa za priložnostne poklone našim prizadevnim članom alpinističnega odseka. Med tem ko sem končeval ta prispevek sem se bližal zaključnim stranem omenjene knjige, katere branja sem se po dolgih letih ponovno lotil.
V II. Poglavju igra, delo, šport in ples Tuma pravzaprav začne razvijati ves nadaljnji pomen in razvoj alpinizma ko vso dejavnost človeka opredeli kot igro, delo, šport in umetnost ter poudari: »igra je eminenten biološki pojav, ki je torej tesno združen z življenjem nasploh«. Navaja Barbusse-a: »igra otrok je resno zaposlovanje, le odrasli ljudje se igrajo.« Z ugotovitvami je moč povsem soglašati, saj če človek v sebi ohrani del otroškosti ali jo ponovno odkrije, na starost ostane duhovno dovzeten za nove izzive in raziskovanja, pa najsi gre za kakršnokoli področje, ki mu omogoča, da betežnosti navkljub, doživlja vso bogatost življenja še naprej, dokler pač svetloba ne ugasne.
Morda mi je tokrat vsebina nekoliko bolje sedla in postala doumljiveša, saj so za mano leta izkušenj, in skoznje marsikaj bolj razumljivo. Čtivo je sicer bolj suhoparno, saj zlasti v začetku temelji predvsem na obilnih do takrat znanih statističnih podatkih o, rekel bi, svetovnem gorništvu turistiki in porajajoči se alpinistiki, zato pa me je bolj pritegnil njegov pogled na nesrečni dogodek Debeljakove in Eda Deržaja 5. julija 1927 v Triglavski steni, pa njegov odnos do dr. Klementa Juga, ter nekaj navedkov iz njegovega gorniškega udejstvovanja, ki je seveda bilo zelo obsežno in bogato. V knjigi pogosto uporablja izraz »čustvovanje narave«, kar mi je pravzaprav sedlo šele tokrat in da alpinizem uvršča med šport, se mi zdi pod posebno definicijo le tega, saj se s tekmovalnim športom ne more popolnoma primerjati, kljub temu, da v sebi nosi tudi nekaj teh elementov. Zato pa mi je najbolj pri srcu bom kar rekel definicija, ki jo navaja na zaključni strani svoje knjige ko pravi: »Ideal alpinizma leži v harmoniji duševnega in telesnega udejstvovanja. Alpinizem je duševno-telesno udejstvovanje, ki dosega ali celo presega v iskrenosti in realnosti celo oblike umetnosti in verstva«! Mislim da je s tem povedal vse. In še; sloviti alpinist Walter Bonatti, ki so ga pogosto spraševali zakaj rine v gore in pleza ter se po nepotrebnem izpostavlja nevarnostim in naporom jim je jedrnato odgovoril: »preprosto zato ker so tu«! K povedanemu bi le dodal še iz svojega zornega kota, namreč, da je raziskovanje in odkrivanje splošna človeška značilnost, že iz otroških let, na vseh področjih njegovega delovanja, ki pa pri nekaterih z leti ugasne, a ne pri vseh na srečo, zato za mnoge izzivi ostanejo do konca življenja, in ne pristanejo v povprečju. Namreč za sleherne izzive, pa naj si gre za odkrivanje morskih globin, raziskovanje univerzuma, umetnost, znanost, medicino…, da ne naštevam vsega, le ti pogosto zahtevajo takšne ali drugačne žrtve, brez njih pa zagotovo ne bi bilo napredka! Na zadnji strani knjige Tuma zapiše še to, » da smo alpinisti poklicani bojevniki v radostni borbi in zmagi, težeč vedno globlje, stremeč vedno više – v tem je naše in večno življenje,« pa tudi;
»………. Gospodu vekov
bi čistega srca se rad poklonil
bojevnik sem, ko padem ali zmagam«.
Inko Bajde 16.09.2023