Hišna gora Kamniškega sedla.
Gost jutranji promet me pospremi vse do doline Kamniške Bistrice, kjer še potekajo dela po razdejanju, ki ga je za seboj pustila reka. Pripeljem do parkirišča in izhodišča peš poti na Kamniško sedlo in čez nekaj minut sem pripravljen na hojo.
Po urejeni poti se povzpnem pod galerijo, kjer se za drevesi svetlikajo sončni žarki na Mokrici in Kompoteli in ko sem pri spodnji postaji tovorne žičnice, je Kalška gora že vsa v soncu. Počasi postaja toplo in jopič gre v nahrbtnik, korak za korakom hitim skozi gozd, na nasprotni strani vidim novo gozdno cesto, ki poteka po pobočju Rigeljca. Še nekaj korakov naredim in prečim gozdno cesto ter po stezici pridobivam na višini. Slišim pogovor planincev nad menoj. Dohitim ju pri klopci in se počasi oddaljim, ko se ustavita. Pričnem vzpon po pobočju V klinu. Mimo hitrega koraka gre gorska tekačica, odpre se lep pogled na vrhove na drugi strani doline, višje pa tudi na vzhodno pobočje Brane. Prehiti me planinec. Dosežem stopnišče in po njem kmalu pridem do počivališča Pri Pastirjih, kjer naredim odmor za okrepčilo. Pridružita se mi prej videna planinca, ki pa kmalu nadaljujeta pot in malce kasneje stopim na pot tudi sam. Grem preko senčne ravnice na pot, ki se vzpenja med redkim drevjem in ruševjem, dosežem veliki balvan Kamrco in že sem na odprtem pobočju, kjer je več poti in po eni od njih se v okukih zadihan povzpnem skoraj do koče, ko odvijem preko trav in odcvetelih planik na zahodni rob Kamniškega sedla.
Naredim še en kratek odmor, na glavo poveznem čelado in pričnem hojo in vzpon po severnem pobočju preko melišč z lepim razgledom na vrhove in Okrešelj globoko pod seboj. Srečam pohodnico, ki se vrača z vrha. Pričnem vzpon po skalovju in s pomočjo nekaj varoval dosežem severozahodni raz, se povzpnem in prestopim na vzhodno strmo pobočje, z nekaj oprijemi rok grem preko ožje grape in se povzpnem na streho gore.
Lahkotnega koraka dosežem 2253 m visoki vrh Brane, kjer odložim nahrbtnik in se posvetim fotografiranju številnih gora, od Mokrice, Kompotele, Kalškega grebena, Grintovca, Skute, Rink, Turske gore, Mrzle gore, Krofičke, Ojstrice, Planjave in do Velike planine, nato pa sedem in že so tu pernati prijatelji, kavke, s katerimi podelim svoj obrok.
Kakor navzgor tako navzdol, si rečem in grem do Kamniškega sedla, kjer na robu sedla uživam v lepih razgledih na gore in na Okrešelj, slap Rinko in Logarsko dolino. Pot nadaljujem ob grebenu, grem mimo še odprte koče in ponovno po poti vzpona vse do Kamniške Bistrice, kjer po slabih osmih urah zaključim turo v lepem sončnem dnevu vedoč, da se ne bom mogel izogniti mukotrpnim zastojem v prometu.