Mag, 10.08.05 - Polona Šeško: Viki Grošelj Tomaž ni človek, ki bi brezumno tvegal, le v okviru svojih sposobnosti...
»Ne izzivamo smrti«
Viki Grošelj je preplezal deset osemtisočakov. Z njim smo se konec tedna pogovarjali o vzponu Tomaža Humarja na himalajsko goro Nanga Parbat in dosežkih naših alpinistov.
Humar je imel pri podvigu precej težav; nekaterim se zdi, da preveč tvega.
Tomaž ni človek, ki bi brezumno tvegal, le v okviru svojih sposobnosti. Na pot je šel fizično in psihično, kar je še posebno pomembno, izjemno dobro pripravljen, bolje kot pri odpravi na Dhaulagiri.
Lotil se je dela stene, ki ga ni preplezal še nihče.
Ta del že več kot trideset let velja za enega najbolj težavnih himalajskih izzivov. Preplezati ga je skušal najprej Tomaž pred dvema letoma, lani sta ameriška plezalca prišla nekoliko bolj levo od njegove predvidene smeri, do 7500 metrov, nato pa se spustila. Humar se je lotil nedotaknjenega sveta.
Zakaj je tako nevarno?
Ker je to južna stena in sonce močno načne led, da postane prhek in je po njem težko plezati.
Kaj ga sili v goro? Slava, izziv, trma?
Humar je eden najboljših himalajskih plezalcev na svetu, zame najboljši, in tega ne počne za slavo, ampak SKUsa DITI na svojem področju čim boljši. On premika meje nemogočega; to je izziv, ki je morda za ljudi, ki vse bolj gledajo skozi denarne koristi, nerazumljiv. Občudujem njegovo izjemno sposobnost, voljo in vrhunsko pripravljenost.
Ali bi se vi lotili njegovega podviga?
Zanesljivo ne. Mogoče pred dvajsetimi ali 25 leti, pa še takrat najbrž ne. To so nove razsežnosti, ki jih odpirajo nove generacije: če mu uspe, bo to največ, kar je bilo do zdaj narejeno v himalajizmu.
Za tako majhno državo imamo zelo uspešne alpiniste.
Začetki kakovostnega slovenskega alpinizma segajo v 70. leta: med vzroki, zakaj smo bili tako dobri, je tudi to, da je bilo mogoče v Himalajo samo s pomočjo države, zato smo si prizadevali izkazati se. Uspevalo nam je, generacije za nami pa skušajo nadgraditi naše dosežke.
Najboljši plezalec prejšnjega stoletja Reinhold Messner je priznal, da smo bili Slovenci v devetdesetih prvi med himalajskimi velesilami.
Kako se družine navadijo na takšne podvige?
Ob naših odhodih jim je vedno zelo težko in nanje se ne morejo navaditi. V mojih časih je bilo še težje kot zdaj, ko spremljamo vsak Humarjev premik, saj smo lahko le vsakih nekaj tednov sporočili, kako je z nami.
Kako se spopadate s strahom pred smrtjo?
Precej Slovencev je že umrlo v gorah. V Himalaji je od prve nesreče leta 1977 ostalo 16 ali 17 Slovencev. Vrhunski alpinizem na žalost prinaša tudi žrtve. V sedemdesetih so bili Angleži najboljši na svetu, pa se je ubilo pol plezalcev, v osemdesetih Poljaki, pa se jih je ubilo tri četrt, v devetdesetih smo bili mi, zdaj menda prihaja rusko desetletje. Toda alpinisti imamo življenje strašno radi, tudi zato, ker smo ga nekajkrat okusili na skrajnem robu, in ni res, da izzivamo smrt.
Polona Šeško