Delo, 10.08.05 - Adrian Grizold: Sedemdeset let ene najlepših alpskih panoramskih cest
Sedemdeset let ene najlepših alpskih panoramskih cest
V kraljestvu Velikega Kleka
Valentin Stanič se je po romarski poti že leta 1800 podal na Grossglockner V deželi svizcev milijon obiskovalcev na leto – Pogled na 30 tritisočakov
Tretjega avgusta je minilo sedemdeset let, odkar so v današnjem narodnem parku Visoke Ture odprli drzno, obenem pa elegantno zasnovano panoramsko cesto, ki povezuje avstrijsko Koroško s Pintzgauom na Salzburškem. V petih letih jo je z nadčloveškimi napori in s skromno tehniko zgradilo 3200 delavcev. Njihove bivalne hiške in delavnice so spremenili v muzej, uredili zanimive učne poti in panoramske ploščadi, ki privabijo na leto nad milijon obiskovalcev z vsega sveta.
Slabih 48 kilometrov dolga alpska cesta (Grossglockner Hochalpenstrasse) je za dunajskim Schönnbrunom najbolj obiskana avstrijska izletniška točka. Dostopna je iz Dravske doline, če pred Mallnitzem zavijemo levo v dolino rečice Möll, ki nas pripelje do Heiligenbluta z znano romarsko cerkvijo. Tam se začne stara pot, ena pomembnih zgodovinskih povezav med severom in jugom, ki je že v rimskih časih vodila s Koroške prek Visokih Tur v Salzburg. V srednjem veku je tod potekala romarska pot v spomin na veliko kugo. Po njej se je podal naš rojak Valentin Stanič (1774–1847) in se že leta 1800 sam povzpel na Veliki Klek (Grossglockner), kar osem let preden je osvojil še Triglav in Mangart. Stanič velja tudi v teh krajih za prvega gorskega »samohodca«, ki je bil kot (pra)alpinist športnik vsaj pol stoletja pred tedanjo Evropo.
Ideja za alpsko cesto se je porodila v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je tudi v teh krajih vladala velika ekonomska kriza in ljudje niso imeli dela. Inženir Franz Wallack, možakar stare šole, je zasnoval drzno cesto, ki je pomenila sodobno transportno povezavo, obenem pa jo je subtilno prilagodil naravnemu okolju; ne v najkrajši in najbolj ekonomični, marveč v najlepši različici jo je umestil v dramatično alpsko krajino. Poleti 1930 se je 3200 delavcev brez sodobnih tehničnih pomagal, kot jih poznamo danes, zagrizlo v skalovje. Pot so si morali utreti s številnimi miniranji, po petih letih je bil dobljen boj z naravo. To so bili težki, a lepi časi, se še živo spominja nekdanji graditelj, danes 99-letni Albin Pichler, ki pogosto obišče katero od številnih prijetnih gostišč na razglednih točkah ob panoramski cesti. Alpsko cesto mimo Velikega Kleka so odprli 3. avgusta 1935.
Cesta doživetij v deželi svizcev
Že dan po odprtju je bila »cesta doživetij«, kot jo imenujejo še danes, prizorišče gorske avtomobilske dirke, ki je postala tradicionalna. Po njej vsako leto defilirajo oldtimerji, v hitrostni dirki se spopadejo ferrariji, tekmujejo kolesarji, motoristi in tekači. Prvo leto so na cesti našteli sto petdeset obiskovalcev, danes obišče narodni park Visoke Ture, akumulacijsko jezero Kaprun in gorsko cesto na leto več kot milijon ljudi, ki uživajo v posebni simbiozi med naravo in tehniko. S skrbno urejenih razgledišč se ob lepem vremenu odpira pogled na trideset tritisočakov. Avtomobilisti morajo za dnevno vstopnico odšteti enaindvajset evrov, motoristi pa sedemnajst. Med Heiligenblutom in Salzburgom redno vozijo tudi panoramski avtobusi. Najlepše razgledišče je Franz-Josef-Höhe (2369 metrov), s katerega je prelep pogled na Veliki Klek (Grossglockner – 3797 metrov) in na deset kilometrov dolg ledenik s slovenskim imenom Pasterca. Na njem so uredili učno pot z merilnimi inštrumenti, o skrivnostnem in osupljivem »življenju« ledenikov poučijo radovedne obiskovalce geologi in meteorologi. Pasterca je najdaljši ledenik v Vzhodnih Alpah, vsako leto se skrči skoraj za en meter. Dobro obiskani sta še učni poti Gamsgrubenweg z devetimi predori, ki pelje čez drzna lesena mostišča varno med slapovi in prepadi; tisti, ki se zanimajo za cvetje, pa radi obiščejo Glocknerwise, ki ponuja bujno in pisano alpsko floro. Pri Visokih vratih (Hochtor – 2504 metrov) doseže obiskovalec najvišjo točko ceste in prestopi mejo med Koroško in Salzburškim. Ob vsej poti so v muzej preurejene nekdanje cestarske hiške in delavnice, kjer so najmlajšim obiskovalcem pripravili domiselna igrišča. S starši lahko izpirajo zlato iz alpskih potočkov, posebnost so »vrtci« s svizci, zelo plašnimi visokogorskimi glodalci, ki pa so tukaj tako domači, da se pustijo božati in brezskrbno posedajo in poležavajo med obiskovalci. Cesta je prevozna med majem in oktobrom. Nekoč je moralo tristo petdeset delavcev sedem tednov čistiti do štiri metre visoko snežno odejo, danes opravi to delo pet, posebej za to cesto skonstruiranih strojev v desetih dneh. V zimskih mesecih so deli panoramske ceste skriti pod debelo snežno odejo in čez njo potekajo številna smučišča. Grossglockner Hochalpenstrasse je prvovrstna avstrijska turistična znamenitost in je lep primer, kako je mogoče učinkovito zavarovati naravno krajino.
Adrian Grizold