Alpinist in potem alpinistični inštruktor, gorski vodnik, vodja odprav, gorski reševalec in inštruktor gorske reševalne službe. Vse to in še več je Anton Sazonov - Tonač, Tura 12 - Aljoša Rehar
Tura, glasilo PD Vipava, št. 12 ~ konec maja 2005
Od Himalaje do Ture in še več
Alpinist in potem alpinistični inštruktor, gorski vodnik, vodja odprav, gorski reševalec in inštruktor gorske reševalne službe. Vse to in še več je Anton Sazonov - Tonač.
Je eden tistih mož, ki so s svojo tako rekoč vseživljenjsko predanostjo goram in neizčrpno zagnanostjo na področju vzgoje in izobraževanja izoblikovali trdno jedro slovenskega alpinizma in pomembno prispevali k današnjim uspehom naših alpinistov. Z vsem tem je več kot zanimiv sogovornik, prava zakladnica izkušenj in doživetij, iz katere poleg umirjene skromnosti in preudarnosti veje tudi romantičen duh po začetkih sodobnega slovenskega alpinizma.
Leta 1937 rojeni Tonač, ki je v svoji gorniški »karieri« opravil okrog 250 alpinističnih vzponov, pa je za nas, Vipavce, zanimiv še po drugi, ostali Sloveniji manj znani plati. Skupaj z Otmarjem Črnilogarjem, nekdanjim predsednikom vipavskega planinskega društva, je namreč zastavil smer, po kateri so nato vipavski planinci speljali zavarovano plezalno pot na Gradiško Turo.
Kdaj ste se začeli gorniško udejstvovati?
Z gorami sem se pravzaprav prvič bolj resno srečal, ko sem bil star približno 13, 14 let. Takrat smo taborili v Bohinju, pod hotelom pod Voglom. Takrat je bil tisti hotel prazen, cesta je bila še makadamska, avtomobilov ni bilo. Taborili smo na nekem polotočku ob cesti. Bila je nekakšna kolonija. No, in s to kolonijo smo šli na Komno, pa proti Bogatinu, en izlet smo naredili na Črno prst. To je bilo moje prvo srečanje z malo višjimi gorami.
Kako je šlo potem naprej?
Bolj resno sem se začel z gorami ukvarjati, malo preden sem šel v vojsko. Vendar takrat še nisem plezal, ampak sem samo veliko hodil po hribih. Tako poleti kot pozimi. Takrat sem bil star okrog 17, 18 let. Eno tako prvo turo, ki je bila bolj resna, smo s prijatelji naredili v spomladanskih razmerah na Storžič. Brez derez, brez cepina. Nekdo nas je vprašal, da kje pa imamo dereze, in smo rekli: »Ja, kaj pa je to?« Potem nam je rekel, da potem pa ne ve, kako nam bo šlo. Vendar pa se je potem našel še nekdo, ki je rekel, da se je sneg že malo zmehčal in da nam bo tudi brez derez uspelo priti gor. In res nam je uspelo.
V Kranju, kjer sem se učil v industrijski šoli Iskra, sem se vključil tudi v alpinistično šolo. Ker sem veliko hodil po hribih, mi je nekdo namreč rekel, naj se vpišem v plezalno šolo. Tako sem bil zadnje leto svojega bivanja v Kranju tudi član alpinističnega odseka v Kranju. Tam sem naredil samo eno turo – jugovzhodni greben Kočne. To je bilo zame veliko doživetje. Greben je sicer čisto lahek, ampak je bil pa res doživet. Spali smo v bivaku pod Kočno; gor smo prišli ponoči. Bil je divji svet brez markacij, brez ljudi, res prav prima.
Nato pa, ko sem leta 1959 prišel iz vojske – takrat je trajala dve leti – in sem imel že kar veliko planinskih izkušenj, ki sem si jih sam nabral, sem v Ljubljani pri PD Ljubljana Matica videl plakat za alpinistično šolo. Takoj sem se prijavil in začel hoditi na Turnc pod Šmarno goro. Šolo je organizirala Ljubljana Matica, učili pa so nas izkušeni starejši plezalci – Ante Mahkota, Aleš Kunaver, Igor Levstek. S plezanjem sem se torej začel ukvarjati razmeroma pozno, saj sem bil takrat star okrog 21 let.
Imate na te svoje prve plezalne korake kakšen poseben spomin?
Ti spomini so v glavnem lepi, ker odkrivaš čisto nov svet in ti je vsak pogled nov. Ko hodiš po hribih, ti niti ni treba nekam pogledati, ampak že točno veš, kateri hribi so tam, kako zgledajo. Lahko gledaš stran, pa nekomu pripoveduješ, kaj vidi za tvojim hrbtom. Ko pa začneš plezati, vidiš vse kot novo. Skratka, tisti spomini so res lepi. Odkrivaš nov svet, tak nov svet, ki ga v Ljubljani nisi navajen.
Kako ste potem prišli do odprav v tuja gorstva?
Potem ko sva z Jožetom Hudečkom splezala Aschenbrenerjevo, sva bila že med tistimi alpinisti, ki so že malo izstopali iz povprečja. Poleg tega sem imel še nekaj drugih tur – Čopov steber poleti, Skalaška v Triglavu in druge. To so bile takrat ture, ki so visoko kotirale. Tako jasno prideš tudi do odprav. Takrat se je pri Planinski zvezi Slovenije pojavil tudi Pavle Šegula in je začel vrtati po raznih institucijah, da bi po več letih neuspešnih prošenj le šli v Himalajo.
Prva jugoslovanska odprava na Manaslu leta 1955 ali 1956 namreč ni bila izvedena, ker je Beograd ni dovolil. Potem so nekako dovolili, da so fantje okrog leta 1960 šli na Trisul. Tudi za to je po ne vem koliko intervencijah in prošnjah prišlo dovoljenje iz Beograda. Potem je glas okrog teh odprav malo potihnil. Pojavil se je Šegula, ki je očitno bolj poznal to področje, in je malo bolj vrtal in tako zvrtal, da smo leta 1964 organizirali tri odprave. Ena je bila na Svalbard oziroma otočje Spitzberg – to sem vodil jaz, skupaj nas je bilo šest –, ena je bila na Kavkaz v Rusijo, ena pa v Ande. Mi smo bili na Spitzbergih dober mesec, na Kavkazu so bili nekaj časa manj, tisti v Andih pa so bili več kot dva meseca, ker so tja potovali z ladjo, kar je bila takrat najcenejša varianta.
Takrat se je potem vse skupaj začelo. Tako se je leta 1965 že organizirala himalajska odprava na Kangbačen, kjer sem bil član odprave. Vodja je bil Jozva Govekar. Takrat smo pravzaprav odkrivali, kje bi se prišlo na takrat še neosvojeni Kangbačen (7.904 m). Šli smo z vzhodne smeri, vrha pa nismo osvojili, čeprav sva bila s Pavlom Dimitrovom zelo blizu, saj sva prišla do višine okrog 7.650 m. Tam sva zasilno bivakirala, saj sva se želela naslednji dan povzpeti do vrha. Ko pa sva se zbudila, sva se zaradi izčrpanosti, več dni sva bila brez jesti in piti, odločila, da se obrneva. Pot navzdol je bila kalvarija; še dobro da sva se obrnila, drugače med danes najbrž ne bi bilo tu.
Naslednja odprava je bila leta 1968 v Hindukuš v Afganistanu, kjer sem bil tudi član odprave. Vodja je bil Aleš Kunaver, skupaj nas je šlo pet. Tam smo osvojili pet vrhov. Leto kasneje je sledila odprava na Anapurno II. Tudi tam sem bil član odprave, osvojili pa smo najprej Anapurno IV, potem pa še Anapurno II. Na vrh Anapurne II sta prišla Mikec Drašler in Matija Maležič. Takrat žal nisem bil na nobenem od teh dveh vrhov, se mi pa fajn zdi, da sem bil v tisti ekipi, ki je postavila vse štiri tabore. To je bilo pravzaprav že proti koncu mojega aktivnega udejstvovanja v alpinizmu.
Enkrat sem potem šel še na mini odpravo na Mount Kenyo v Afriki, ki jo je organiziral Tone Fornezzi - Tof. Bila sva dva – Tone Jeglič in jaz. Tof nama je rekel, naj le splezava na vrh, denar pa bo priskrbel on. To je bilo okrog leta 1972. Takrat sva nato priplezala na Mount Kenyo. Šlo je brez večjih težav. Leta 1976 sem bil pa še na svoji zadnji odpravi, in sicer kot vodja odprave PD Ljubljana Matica na Trisul I. Vrh so osvojili trije naši – najprej Andrej Grasselli in Štefan Marenče, dan kasneje pa še Vanja Matijevec.
Po tem sem bil dejaven predvsem kot gorski vodnik. Organiziral sem izlete pri Ljubljani Matici, kjer smo izvedli kar nekaj izletov na evropske štiritisočake – Jungfrau, Mont Blanc, Dom, Weisshorn, Monte Rosa, Matterhorn. Na Mont Blancu sem bil okrog 15-krat.
Kateri podvigi so vam najbolj ostali v spominu?
Najbolj se mi je v spomin vtisnilo prečenje Chamoniških igel. To sva leta 1961 opravila s pokojnim Brankom Pretnarjem, ki je bil dolgo moj soplezalec. Tura ni bila dolga, je pa bila vseskozi četrta, peta, tudi šesta stopnja težavnosti. Posebej se spomnim, kako je bilo pri Aig du Plan, kjer je t. i. krokodil in kjer je bila lepa štirica, in je bilo pravi užitek plezati. Prej sva plezala petice, šestice, spomnim se tudi enega raztežaja čistega ledu. Tega sem jaz naprej splezal. Ker takrat ni bilo govora o kakšnih današnjih lednih orodjih, sem s kladivom v led klesal oprimke, se držal, stopil malo višje, pa spet izklesal oprimek. Vmes sem zabil en ali dva ledna klina. Pet dni sva rabila za to prečenje in zadnji dan okrog štirih ponoči prikolovratila do koče. Svetila sva okrog nje, kje bi v kakšnem zavetju počakala jutra. Vendar pa se je oskrbnica zbudila in naju povabila noter ter postregla z zajtrkom. Kolega je dobro govoril francosko in povedala sva ji, da nimava denarja, da bi ji plačala. Kljub temu naju je povabila noter, drugi dan sva dobila še kosilo. Pri kosilu je povedala, da je bil njen oče v prvi svetovni vojni v Planici in da je dobil zelo dober vtis o naših ljudi. Bojda je bilo tako, da če si v tej koči oziroma pri tej oskrbnici rekel, da si iz Slovenije, nikoli ni bilo nobenega problema.
Teh petih dni se zelo spomnim. Dobesedno sva se vživela v plezanje, tako da sva se, ko sva se vrnila v šotor, ponoči v polsnu zbudila in se v strahu spraševala, kako da nisva privezana. V tistem polsnu sem rekel, da če sva v šotoru, potem pa nama ni treba biti privezana, in sva spala dalje.
Kako in kdaj ste se spoznali z Otmarjem Črnilogarjem?
Črnilogar se je enkrat udeležil našega izleta, mislim da na Monte Roso. Takrat mene ni bilo zraven, je pa potem poznal naše fante alpiniste. Tako so se začeli pogovarjati za kakšna predavanja in so rekli, da jih imam jaz kar nekaj. Črnilogar se je zato obrnil name. Ker takrat še nisem imel avta, me je en kolega potem peljal v Vipavo, kjer sem imel predavanje.
No, Črnilogar je potem takrat, bilo je v začetku šestdesetih let, povedal, da je planinska zveza rekla, da morajo PD Vipava ukiniti, ker ima premalo planincev. Črnilogar je bil mnenja, da se tega ne sme dovoliti, in je zato vse takratne fante v semenišču vpisal v društvo ter zvezo obvestil, da ima društvo toliko in toliko članov. Tako je preprečil, da bi ga ukinili.
Kasneje sem prišel do svojega avta, tako da mi je bilo lažje iti predavat, saj mi ni bilo treba nikogar prositi za prevoz. S Črnilogarjem sva potem obredla veliko vipavskih vasic. Planinstvo in alpinizem sta se tako tam pojavila kot nova zvrst, ki je začela zanimati ljudi.
Kaj pa Gradiška Tura? Kako je prišlo do zamisli o nadelavi poti nanjo in potem do njene postavitve?
Enkrat, se spomnim, sva potem sedela na vrtu v Podragi in gledala proti Gradiški Turi, pa je Črnilogar rekel:
»Kaj ti misliš – Vipava in alpinizem?«
»Ja …,« mi je bilo malo nerodno reči, da tu ni ravno pravih hribov.
»A vidiš tisto Gradiško Turo? A niso tam fajn skale?«
»Ja, so, ne,« sem v dvomih rekel.
»Pa kaj misliš?« je vprašal Črnilogar.
»No, pa greva enkrat pogledat,« sem dejal.
Takrat je Črnilogar že imel v načrtu Furlanovo pot, tako da sem se eno popoldne prav posebej zaradi tega pripeljal v Vipavo. Tam, kjer je imel že malce zamišljeno, da bi šla ta pot, je bilo še vse zaraščeno in krušljivo. Potem sva navezana šla po bodoči Furlanovi poti. Jaz sem malo gledal, on je malo gledal, in sva rekla: »Aha, tukaj bo zajla, tukaj bodo klini, tukaj bo šlo bolj zanimivo, da bo razgled.« Potem sva tudi za tisto gnezdo, kot mu zdaj rečete, dejala, da bi bilo zanimivo tam narediti nekakšno teraso.
Tako sva tisto smer splezala. Mislim, da je Črnilogar celo ene oznake postavljal, da ne bi pozabil, kje naj bi šla pot. Potem pa je s svojimi Vipavci to zadevo realiziral. Enkrat sva skočila še na Jesenice, da je dobil jeklenico.
Ko so potem pot odprli, leta 1969, mi je rekel, da me vabi na odprtje. Hkrati je rekel, da bi bilo zanimivo narediti kaj takega, da bi ljudje na odprtju ostrmeli. Zato sva levo od te poti, kjer je en tak raz, gledala in razmišljala, da bi se tam dol »abzajlala«. Tako sva z mojim nečakom, takrat nisem mogel dobiti nobenega drugega, splezala od gnezda na vrh tistega raza in pripravila vse vrvi.
Otmar pa je že prej rekel – takrat še nismo imeli prenosnih telefonov –, da naj se, ko bodo spodaj na odprtju zapeli ne vem že katero pesem, začneva spuščati. Midva sva res poslušala. Eden je nekaj govoril, potem so nekaj peli.
»Kva zdaj pojejo?«
»Ah, to še ni tisto.«
»Dobro, potem počakajva še malo.«
Potem so bili spet neki govori in deklamacije, ki jih nisva dobro slišala. Nato pa je bila neka pesem, a se ne spomnim več, katera. Takrat sva poskočila in se začela spuščati med petjem pesmi. Otmar je baje takrat pokazal ljudem, naj pogledajo proti nama. Vse skupaj je nato izpadlo zelo v redu.
Kmalu po tistem ste organizirali tudi alpinistično šolo.
Po tistem sva enkrat spet sedela na tistem vrtu v Podragi in tuhtala, da bi bilo v Vipavi dobro imeti alpinizem, tak prav ta prav namreč. Otmar je rekel, da Srečko in še nekateri drugi kažejo veliko zanimanja in bi bili ta pravi za to. Tako smo organizirali tečaj pod Gradiško Turo, kjer smo spali v šotorih. V eni hiši na Gradišču so nam kuhali; bila je ena zelo prijazna gospa in smo zelo dobro jedli. Otmar je vedno prinesel tudi kakšno vino za zvečer. Dopoldne smo plezali, popoldne pa je bilo prevroče, tako da smo imeli ali predavanja ali pa smo se učili kakšne vozle. No, takrat smo naredili kar nekaj smeri, zaključek pa smo imeli potem v Vratih, kjer smo opravili tudi kar nekaj tur.
Kakšna se vam kot enemu izmed njenih snovalcev zdi zavarovana plezalna pot na Turo?
Ja, enkratna je. Za mene je bil potem še večkratna. Moram reči, da sva takrat poiskala kar dobro varianto, tako da imaš tudi zelo strme, navpične dele, kjer so lepi razgledi. Potem je tam gnezdo, kjer se tisti, ki jih je po prvem, strmem delu že malo strah, lahko malo sprostijo in odpočijejo. Sledi spet nekaj plezarije, take varne, dokler ne prideš na vrh tega strmega dela.
Na Turo sem potem šel še večkrat, zdaj tudi z družino. Otmarja sem pa sicer obiskal malo pred tistim, ko je zbolel. Šli smo na Gradiško Turo z družino. Mlajša hčerka je bila takrat še tako majhna, da smo jo še nesli. Ko smo se vračali, smo šli še obiskat Otmarja. Slučajno je bil doma, pa Jože Hudeček je bil z ženo pri njem. Pogovarjala sta se o prevodu Svetega pisma, kjer je Otmar veliko sodeloval, Hudeček pa je umetnostni zgodovinar. Imela sta strokovno debato, mislim pa, da je bil govor o tem, da so Otmarja nekoliko odrinili stran, da ni bil toliko upoštevan, čeprav je kar veliko prevedel.
Kasneje sem potem srečal Hudečkovo ženo in mi je rekla, da je Otmar hudo zbolel. Mene je takrat neprestano nekaj glodalo, da ga moram obiskati. Dlje časa sem odlašal. Zima je minila in tik pred prvim majem smo šli spet enkrat na Gradiško Turo, in sem rekel, da pojdimo obiskat Otmarja. Ko smo prišli tja, je bilo nekam tiho. Otmar je že ležal v posebni sobi in je samo malce pomahal. Gospe, ki sta ga takrat stregli, sta rekli, da je zelo slab in da lahko do njega gremo čez kakšne pol ure, ko bo bolj pri močeh. Potem sem šel k njemu in mi je zelo korajžen in optimističen rekel: »Ja, vidiš, takole je z mano.«
Kakšen se vam zdi današnji alpinizem oziroma njegov razvoj v zadnjih desetletjih?
Vsaka stvar gre naprej, se razvija. Nobena stvar se ne more kar ustaviti na eni točki. Včasih se alpinizem sploh ni ločil od planinstva oziroma je bilo že odkrivanje vrhov alpinizem, čeprav so bili ti prvi pristopi na vrhove nekje po lažjih, drugje pa po nekoliko težjih smereh. Ne dolgo nazaj smo se pogovarjali prav o tem in ugotovili, da je pravzaprav šele Tuma prvi ločil alpinizem od planinstva. Prej je bilo to eno in isto.
Tega razvoja ni mogoče ustaviti. Vedno so se pojavljale nove zadeve. Tako se je npr. kljub začetnim pomislekom zelo razvilo športno plezanje. Že okoli leta 1975 se je pojavilo tudi plezanje po zaledenelih slapovih – govorilo se je, da tam na Škotskem plezajo slapove, ker nimajo dobrih hribov. Pri nas smo takrat na to gledali še bolj postrani, češ, kdo se bo pa s tem »matral«. Potem so pa tudi naši začeli to plezati. Na vse to gledam pozitivno.
Tonač se je rodil leta 1937 v Ljubljani. V Kranju je opravil triletno industrijsko šolo Iskra, ki jo je končal leta 1956. Nato je leta 1957 za dve leti šel v vojsko. Že pred tem je bil nekaj mesecev zaposlen kot finomehanik na inštitutu za elektroniko. Ko se je vrnil iz vojske, se je zaposlil v Tovarni pisalnih strojev (TOPS) in v tem podjetju, ki je skozi čas zamenjalo več imen, ostal do konca svoje delovne dobe leta 1992. Je poročen in ima dve hčerki.
Pogovarjal se je Aljoša Rehar