ŠPORT 1-2005 - Tomaž Pavlin: Ob stodesetletnici Aljaževega stolpa

Devetnajsto stoletje je stoletje slovenstva, narodnega iskanja, spoznanja in samozavedanja. Najprej leto 1848: oblikovanje programa Zedinjene Slovenije in začetek procesa slovenskega političnega in narodnega samozavedanje, narodnega osveščanja in boja za nacionalne pravice, ki se po letu 1861, potem, ko je cesar Franc Jožef ponovno uvedel ustavno življenje, odrazi na vseh področjih družbenega življenja. Pomembno vlogo v osveščanju in vzgajanju je imela kultura, spomnimo se čitalništva, in - kot ena od pomembnih sestavnih delov kulture – telesna kultura oziroma »telovadba« in »planinstvo«. Zato ne preseneča, da so se slovenska narodna politika, čitalništvo in telovadba ter planinstvo prepletali, kajti cilj je bil slovenstvo.

V sklopu posameznih dejavnosti je bilo nič koliko mejnikov, ki so zaznamovali zgodovino in slovensko telesnokulturno dediščino. Eno od let je tudi leto 1895, mejnik, vezan na planinstvo, tako na Slovensko planinsko društvo (SPD), ki je tega leta pričelo izdajati glasilo Planinski vestnik, kot na moža po imenu Jakob Aljaž ter našega troglavega gorskega očaka Triglava, ki je po avtohtonih zgodovinskih teorijah morda sam venetski Trimužijat.

Prva številka Planinskega vestnika je izšla 8. februarja 1895. V uvodnem nagovoru, ki je faksimiliran v letošnji februarski številki, je vodstvo SPD poudarilo, da potem, ko je bilo leta 1893 ustanovljeno SPD, »to vseslovensko društvo«, ki ga je »rodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodno lepoto širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili«, je sklenil odbor SPD »izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne prirodoslovne novice ter tudi poročal o delovanju Slovenskega planinskega društva in sličnih društev po drugih deželah.« Prav tako so opozorili na dediščino in začetke ter zapisali, da »priobčevali bodemo tudi životopise znamenitih slovenskih hribolazcev iz prejšnjih časov, tako n.pr. o prvaku slovenskih turistov Valentinu Staniču, kateremu gre prvo mesto ne le med Slovenci, temveč tudi med drugimi narodi, kajti on je početnik tako zvane "višje turistike"« ali danes alpinizma.

Valentin Stanič je opravil planinske podvige konec 18. in v začetku 19. stoletja. Leta 1808 se je povzpel na Triglav in ga izmeril. To je bilo drzno dejanje, kajti gore so med ljudstvom veljale za območje svetega in bile dostopne redkim gorskim prebivalcem. Vršaci so bili sedeži divjih sil, ki niso marale radovednega nadlegovanja ali dokazovanja. Le kdo bi si drznil zdramiti troglavega gromovnika Peruna ali Triglava ali Morano, boginjo smrti in temnih, mračnih sil ali si nakopati jezo Pehtre babe ali oskruniti čarobno lepoto Zlatorogovega kraljestva, ki jo je čuval mogočni in nevarni Zlatorog, ali se izpostaviti hudemu vetru, ki da tam gori piha s tako silo, da prevrača ljudi in ruši nevarno kamenje, ali pa tvegati življenje ob nevarnem plezanju po strmih stenah in kozjih stezah. Ljudstvu »gore … niso bile samo nevarne, temveč so bile dolgo časa tudi nelepe. Kot grde bradavice, kot znanilci pekla, so kazile ravnico kulturnega sveta«, piše A. Studen, medtem ko so gorjani živeli z njimi v sožitju in jih spoštovali.

A Homo Sapiens je nepredvidljiv, »Zlatorogovo kraljestvo« je sprožilo pohlep. Kakor pravi zgodba, sta se našla dva lovca, ki sta se odpravila v njegovo kraljestvo, Zlatoroga zalezla in ustrelila. Zlatorog je v predsmrtnem boju do golega kamenja razkopal vse bajne vrtove, iz njegove krvi pa je pognala čudodelna triglavska roža, ki ga je hipoma pozdravila. Prerojen je oba lovca pahnil v prepad, sam pa izginil za vekomaj in odprl vrata v svoje kraljestvo, odprl vrata radovednosti, kaj je tam zgoraj, koliko je gora visoka. Čas, Razsvetljenstvo z vsemogočnima Umom in Znanostjo, je zahteval odgovore. Konec 18. stoletja so se v gore na vrhove napotili domačini in alpinisti znanstveniki, tudi Valentin Stanič, ki so razblinili mitološki svet vršacev, jih premerili, preučili njih naravo in sprožili proces planinstva, obiskovanja gora ter temu primerno uredili poti in postavili domove. Gore so postale sestavni del kulturnega življenja, vse več je bilo »norih«, ki so se podali na goro. Triglav ni bil več Gromovnik, pač pa ljudska gora, simbol slovenstva, svobodnega slovenstva, romarski vrh, saj »Triglav s svojimi jezeri je božji, je najvišji, je najlepši, najnapornejši (recimo), najbolj slovenski« (M.Kmecl). Pod okupacijo, ko se je tod vila najprej italijanska in potem nemška zastava, se je leta 1944 odpravila skupina partizanov razviti slovensko trobojnico: »Po velikem trudu smo čez ledene plasti nad nevarnimi robovi le prišli na vrh, čeprav vsi upehani. Naši napori so bili poplačani z nepopisnim razgledom čez našo širno domovino. Prevzela nas je sreča in bili smo zadovoljni. Nato smo razvili našo lepo trobojnico, ki je ponosno plapolala v jutranjem vetru, a čez robovje in skalovje kralja slovenskih planin se je proti dolini naše bistre Save razlegala pesem slovenskih partizanov« (M.Rutar).

Dobrih petdeset let pred tem je po Zlatorogovem kraljestvu »hribolazil« Jakob Aljaž in se soočal s prodornim nemštvom. Ko je nekega dne prišel v kočo na Doliču, ga je oskrbnik pozdravil: »Še sreča, gospod župnik, da danes ni tu Nemcev, sicer za vas ne bi bilo prostora« (D. Kunaver). Ob otvoritvi koče nemških kranjskih »alpincev« na Gubah (danes tam stoji Staničev dom) leta 1887 je moral poslušati govor v nemščini kranjskega »nemškutarskega« politika Karla Deschmana (ne dolgo nazaj še Dragotin Dežman) člana Nemško-avstrijskega alpinskega društva, ki ga je zaključil s pozivom: »In ti, očak Triglav, varuj s svojo roko našo nemško zemljo!« Težke besede za slovenskega rodoljuba in tudi težke besede za slovensko planinsko rodoljubje, že leta neučinkovito in nezmožno se planinsko organizirati. »Hribolastvo« je bilo sicer v javnem slovenskem življenju prisotno, vendar večinoma v individualni obliki. Tipičen primer je bil Ljubljančan Franc Kadilnik, ki se je ob nedeljah redno odpravljal na bližnje planinske izlete ali ture, pri povratku pa bil deležen zasmehovanj »ljubljanskih srajc« in pripomb o »hribovskem norcu«. Nasprotno so se v sedemdesetih letih 19. stoletja organizirali »nemški alpinci« v kranjski in drugih podružnicah Nemško-avstrijskega alpinskega društva. Poleg slednjega je deloval tudi Avstrijski turistovski klub, na Primorskem obrobju pa se je organiziralo italijansko in furlansko alpinstvo. Med Slovenci zaznamo prvi zelo osamljen poizkus organiziranja leta 1872 v bohinjski Srednji vasi: društvo Triglavski prijatelji. Še isto leto je postavilo kočo Triglavski dom in uredilo pot na Triglav. Vendar je društveno delovanje že po dveh letih usahnilo. Kranjske oblasti niso potrdile društvenih pravil, za nameček pa so iz Bohinja službeno premestili gonilnega moža društva Iva Žana. Pobudo je prevzel »Alpenverein« in do leta 1892 postavil v slovenskih Alpah že 12 koč.

Slovenski ljubitelji slovenskih planin ali gora so se ponovno zdramili v začetku devetdesetih let 19. stoletja. Oktobra 1892 sta Slovenski narod in Slovenec poročala o snovanju Slovenskega planinskega društva. Bil je že skrajni čas, »sicer nam bodo Nemci po vseh naših planinah napravili nemške napise in kažipote«, je še zapisal Slovenec. Pobudnica društvenega organiziranja je bila skupinica mlajših Ljubljančanov, t.i. »piparji«, ki so jim bili razpoznavni znak pipe. Ustanovni občni zbor SPD je bil 23. februarja 1893 z geslom »ohranimo slovensko lice slovenskim goram«. Pred SPD je bila težavna naloga, vendar pa je društvo konec stoletja že štelo preko1300 članov in postavilo 12 koč, uredilo in označilo številne poti, izdajalo glasilo Planinski vestnik, na Triglavu pa je stal majhen kovinski stolp, stolp Jakoba Aljaža, člana SPD in lastnika vrha Triglava, simbola slovenstva.

Jakob Aljaž se je rodil v Zavrhu pod Šmarno goro leta 1845, kar pomeni, da poleg stodesete obletnice njegovega stolpa na Triglavu beležimo tudi stošestdeset letnico njegovega rojstva. Po končani gimnaziji v Ljubljani je začel s študijem klasičnega in slovanskega jezikoslovja na Dunaju, kjer je obiskoval J. Stritarja in prepeval v Slovanskem pevskem zboru, nato pa nenadoma Dunaj zapustil in vstopil v ljubljansko semenišče. Glasbeno se je izobraževal pri A. Foersterju in odlikujejo ga krajše in spevne zborovske skladbe, med katerimi izstopa domovinsko romantična pesem Triglav, moj dom. Leta 1871 je nastopil službo kaplana v Tržiču, devet let pozneje je bil premeščen pod Julijce na Dobravo pri Otočah. Leta 1883 je bil prvič v triglavski dolini, da bi preveril hvalo o njeni lepoti. Dolina ga je prevzela in leta 1889 je nastopil novo službo na Dovjem pri Mojstrani s pogledom na Triglav. Kot navdušenega gornika, planinca, turista ali »hribolazca« so ga snubili že člani kranjskega Alpenvereina, ki jih je odpravil in se včlanil v SPD ter sodeloval pri organiziranju radovljiške podružnice. Na Aljaža je pomembno vplival dogodek ob otvoritvi koče pod Triglavom leta 1887 in besede slovenskega političnega Savla Deschmana, zato se je odločil ohraniti gorskega očaka slovenskega. »Trmasti župnik« se je odpravil na dovško občino, položil goldinar in kupil svet na vrhu Triglavu ter kmalu sprožil drzno misel, »vrhu Triglava postaviti majhen stolp«, ki »bode okrogel, 1,90 m visok, 1,25 m bode meril v premeru in imel bode prostora za 4 do 5 ljudi ter štiri okna proti glavnem stranem neba. Aljažev stolp bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu«, je zapisal Planinski vestnik pred začetkom gradnje. Po Aljževih načrtih je stolp naredil Anton Belec, kleparski mojster iz Šentvida pri Ljubljani. Najprej je vlil kose stolpa, a »težavno je bilo spraviti stolp na vrh Triglava. Šest korenjakov, ki so od malega vajeni hoji po njega strminah, je znosilo v tednu dni posamezne, 15 do 20 kg težke kosove na višino«, kjer jih je mojster sestavil v stolp, je zapisal Planinski vestnik leta 1895. Opoldne 7. avgusta 1895 je »prvikrat solnce obsijalo najvišjo stavbo na Slovenskem«. Vestnik je poudaril, da »vse stroške za ta imenitni razglednik in zavetnik je založil njega izumitelj vlč. gospod župnik Aljaž, ki je že od leta 1887 snoval sedaj srečno izvršeni načrt.« Aljažev stolp je naletel na navdušenje med slovenstvom, nemštvo pa je kaj hitro sprožilo geodetsko tožbo, češ da je stolp uničil podzemeljsko triangulacijsko točko. Sledila je preiskava in dokazano je bilo nasprotno, vojska pa je stolp celo vzela za mero, s čemer je prešel pod cesarsko varstvo, a ostal v lasti Jakoba Aljaža, ki ga je pozneje podaril SPD.
Ob postavitvi stolpa je Jakob Aljaž prejemal čestitke in »neomejno priznavanje«, »katero mu ustno in pismeno izražajo najodličnejše osebe, turisti in turistinje prve vrste. Dosedaj je prejel že nad dvajset pravih slavospevov za svoje delo. Naj mu bo ta hvala nepristranskih ljudi najlepše povračilo za njegovo domoljubno požrtvovalnost, katero so nekatere domače kukavice htele prešerno ujesti, pa tudi veselo bodrilo za izvršitev vseh plemenitih namer v čast in slavo preljube slovenske domovine. Bog vsemogočni pa mu brani trdni stolp ter čuvaj vseh nezgod domačine in tujce, ki bodo iz njegovega varnega zavetja občudovali prelepo stvarjenje božje!«

Literatura:
Dušica Kunaver, Od Triglava do treh vrhov sveta. Ljubljana: Didaktika, 1994.
Zakladi Slovenije (besedilo Matjaž Kmecl). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979.
Miloš Rutar: Sodelovati in zmagati. Ljubljana: Borec, 1986.
Andrej Studen: K zgodovini potovanj in o začetkih turizma pred prvo svetovno vojno. V: To in ono o meščanstvu v provinci Celje. Celje: 1995, str. 70-78.
Planinski vestnik, februar 2005.
Tomaž Pavlin: Aljažev stolp na Triglavu. V: Slovenska kronika XIX. stoletja. Ljubljana: Nova revija, 2001-2003.
Tomaž Pavlin: Slovensko planinsko društvo. V: Slovenska kronika XIX. stoletja. Ljubljana: Nova revija, 2001-2003.
Tone Strojin: Gradivo za planinsko zgodovino. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1970.
Stoletje v gorah. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.