Tema meseca: 120 let triglavskih gradenj / Intervju Peter Mikša, Lucie Hrozová / Kaninsko pogorje / Test visokih gojzarjev / Odprtje Slovenske turnokolesarske poti ...
Uvodnik: Tu je tako lepo. Vladimir Habjan
120-LETNICA TRIGLAVSKIH GRADENJ
Od skromne lesene koče do gorskega hotela. Planinska postojanka na Kredarici. Dušan Škodič
Skupaj že od vsega začetka. Kapelica na Kredarici. Dušan Škodič
Aljažev dom v Vratih. Od male koče do planinskega hotela. Dušan Škodič
INTERVJU
Projektov je vedno več, kot je časa zanje. Pogovor s Petrom Mikšo. Jure K. Čokl
ODPRAVA V NEPAL
Ljudje in Rolwaling. Nova smer v himalajskem šesttisočaku. Tina Leskošek
NA IZLET
Krimske poti. Mrki očak nad Barjem. Andrej Mašera
KOLUMNA
Visoki niso veliki, veliki niso nikoli visoki. Marta Krejan Čokl
KANINSKO POGORJE
Visokogorske kraške lepote. Veliki Babanski skedenj. Breda Pirc
Z NAMI NA POT
V soseščini visokih gora. Zahodni greben Monte Rose. Irena Mušič Habjan
OPISI:
Lyskamm (zahodni vrh). Vladimir Habjan
Castor. Vladimir Habjan
Pollux. Vladimir Habjan
Breithorn (zahodni vrh). Irena Mušič Habjan
OBLETNICE
Ta nova sotrudnica naša. 120-letnica Soške podružnice SPD. Žarko Rovšček
LJUDSKA DEDIŠČINA
O Hieronimu, Hunih in Hrustu. Pripovedke iz gorskega sveta. Zbrala Dušica Kunaver
PORTRET
Moje delo je v veliki meri tudi moj hobi. Predstavitev stalnih sodelavcev revije. Miha Pavšek
PLANINSKA DOŽIVETJA
Pred petindvajsetimi leti. Prvi vzpon na Triglav v samostojni Sloveniji. Alojz Hriberšek
GORSKO CVETJE
Juliana praznuje 90 let. Obletnica Alpskega botaničnega vrta. Špela Novak
GORSKO CVETJE
Alpski botanični vrt Juliana. Pogovor z Nado Praprotnik. Marjan Bradeško
INTERVJU
Če ne moreš hoditi, se pa plazi. Pogovor z Lucie Hrozovó. Mire Steinbuch
PLANINSKA OBUTEV
V glavnem je ostalo le še njihovo ime. Kako so nastali gojzarji. Dušan Škodič
TEST PLANINSKIH ČEVLJEV
Športni terenci. Katere gojzarje izbrati? Aljaž Anderle
TURNO KOLESARSTVO
Planinci in kolesarji na pomembni prelomnici. Slovenska turnokolesarska pot. Manca Čujež
ALPE ADRIA TRAIL
Od Bovca do Drežnice. Irena Mušič Habjan
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
LITERATURA
PREBRALI SMO
PLANINSKA ORGANIZACIJA
OBLETNICA
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
Uvodnik: Tu je tako lepo.
"Tukaj je pa res lepo. Prav zaželela sem si tako turo, tudi če v slabšem vremenu," mi je rekla Irena, ko sva se tik pred ploho potikala po mehkobnih travah sredi macesnovega gozda med Turni in Malim Grintovcem nad dolino Kokre. Pred mesecem sem se z vrha štiritisočaka Gran Paradisa razgledoval po paleti veličastnih vrhov Alp, od Monvisa, Mont Blanca, Gran Combina, Dent d'Hérensa, Dent Blancha, Matterhorna, Monte Rose ..., ki so me prav vabljivo nagovarjali, naj jih obiščem. Te dni sem govoril s Katjo, vodnico in alpinistično pripravnico, ki ima na svojem facebook profilu ob svojih turah in plezarijah zapisanih celo vrsto razpoloženjskih medmetov, kot npr. uživala kot nora, lepota, nirvana ... Prijateljica Saša se včasih na turi nenadoma ustavi, vzame v roke telefon in začne tipkati sporočilo. Zdaj že vem, komu in zakaj. Andreju. Ker on najbolje razume, kako je Saši takrat pri duši.
Kaj je vsem tem opisom skupnega? Prav gotovo doživljanje gora kot nekaj lepega. Kot notranje doživetje, ki te izpolnjuje, ti povzroči in prikrade nasmeh na obraz, iskrice v očeh, otroško navdušenje, radost v duši. In te vedno znova in znova navduši in vabi k sebi, spet v gore. Težko bi rekel, kdaj se je to zgodilo meni. Verjetno že v rani mladosti, ko sem kot mlad fantič sledil očetu na njegovih turah in se z vsakim izletom, z vsako novo turo vedno bolj in bolj poistovetil z gorami, z gorsko naravo, s tem divjim, a čudovitim svetom. Dobro se spominjam prijetnih in domačih občutkov, ki sem jih imel, ko sem iz svojega malega gozdnega "bivaka", ki sem si ga sam postavil na Šišenskem hribu, opazoval okolico. Ali ko sem se kot najstnik sam vzpenjal po snežiščih na Ravneh proti Kočni, ki je bila prekrita z meglicami, pot do nje pa prekrita s snegom in mi vzbujala vznemirjenje. Ali ko sem prvič stopil z markirane poti v brezpotje, ali ko sem preplezal svojo prvo smer. Kdo ve, kdaj sem tako močno začutil ta skrivnostni svet, ki me je dolgo vabil in me tako očaral, da mi je postal drugi dom in sem mu ostal zvest vse življenje in me vabi še zdaj, tudi na najzahtevnejše cilje.
Gore me niso še nikoli razočarale. Razočaran ali jezen sem bil kvečjemu sam nad sabo, da nisem našel primerne poti, pristopa, da nisem splezal smeri, detajla in zato moral obrniti ... ali pa so me pač razočarali ljudje. Vedno ni bilo lepo in enostavno, so bili tudi težki trenutki, naporne vodene ture, padajoči kamni, pretresljive nevihte, ki te spravijo v smrtno grozo, pa mrtvi prijatelji ali tisti, ki smo jih prinesli z gora. Takrat si vzameš premor, čas zase. A se vedno pobereš in se vrneš nazaj. Več mojih kolegov in prijateljev, s katerimi smo vrsto leto pohajkovali po gorah, je v nekem trenutku nehalo ali bistveno zmanjšalo obisk gora. V največ primerih je bila vzrok družina, partner, otroci, pa gradnje hiš, preveč obremenitev v službi, ali drugi vzroki, niti ni pomembno kakšni. Nekateri so na gore tudi pozabili, ali pa so jim bile morda le mladostni izziv, ko so si želeli bolj dosežkov, družbe, kdo ve česa.
Nekateri pa so kljub obremenitvam ostali goram zvesti. Zato uživam, ko se pogovarjam z ljudmi, ob katerih začutim, da podobno doživljamo gorski svet, gorsko naravo ali jo celo skupaj obiskujemo. Pa je to lahko plezanje v Koglu ali sprehajanje po markirani poti iz Mojstrane do Aljaževega doma v Vratih. Je vseeno. Vedno je lepo, če znaš uživati. Se še spomnite, kaj je raziskovalcu Kamniško-Savinjskih Alp, dr. Johannesu Frischaufu, pred več kot sto leti povedal pastir na samotnem vrhu? "Tu je tako lepo, tako daleč se vidi." Kako daleč pa vi vidite?
Vladimir Habjan