Najvišji rob tega pozabljenega grebena pa vendarle gostoljubno vabi k sebi, na svoj dvoglavi vrh
Tam, kjer mogočni greben Jalovčevega višavja krene na vzhod in nad Planico zgradi enega najbolj divjih in prepadnih obzidij v Julijcih, se začne vitka veriga Velike Dnine (Šit), Travnika in Mojstrovk, od Zadnje, do Velike in Male, počasi spuščati k sotočju hudourniških Pišnic (Male, Velike in Suhe) in Save Dolinke. Že Nad Šitom glavo komaj še pogleda preko dveh tisočakov, vse ostalo višavje pa se počasi pogreza v gosto poraslo dolino, tja, kjer se njegov najvzhodnejši krak spusti prav k vodam ob umetno zajezenem jezeru pri Jasni. Večina teh nižjih vrhov in skalnih izrastkov je komaj dostopna, gosto zaraščena, prepredena z globokimi, krušljivimi grapami in razbitim skalovjem, najvišji rob tega pozabljenega grebena pa vendarle gostoljubno vabi k sebi, na svoj dvoglavi vrh, ker je skozi goste plantaže ruševja dobra roka zaljubljenca v te odmaknjene konce izsekala ozko stezico.
Robičje (1941 in 1930 m)
Zahodni greben Robičja. Foto: Mitja Košir
Zima je vendarle pokazala svoje zobe in nad gozdno mejo nasula toliko snega, da velja opozoriti na previdno gibanje v visokogorju. Zato tudi povabilo na tega samotneža tik na vršiško cesto in le streljaj od ene najbolj gostoljubnih, vse leto odprtih koč v Julijcih, Erjavčeve (1525 m). K njej vsaj za zdaj še zmoremo z zimsko obutim avtomobilom, zato nam je za Robičje potrebnega le pol lepega dne, v meglenem pa nikar na pot.
Od Erjavčeve koče bomo stopili strmo navkreber, mimo zadnje cestne serpentine tik pod prelazom Vršič in se po strmem pobočju ob razriti grapi povzpeli slabih tristo metrov visoko na Vratica (1799 m), bolj k udobju nagnjeni pa se bodo zapeljali prav na prelaz (1611 m) in se od tam povprek pod stenami Nad Šitom glave sprehodili na Vratica.
Od tod dalje je konec vsakršne civilizacije in tukaj izginejo še tista redka rdeče bela znamenja, ki morda še pogledujejo izpod snega. Zdaj gre zares in tukaj se bodo najbolje znašli izkušeni stezosledci, vajeni vsakršnih brezpotij. Z Vratic jo bomo ubrali po severni strani tik pod grebenom na vzhod in se oprijeli prvega vidnega vhoda v rušnati labirint. In na pravi poti bomo, čeprav se nam bo sneg vsipal na glavo in za vrat, ko pa bomo kakih sto metrov višje stopili na skalno rebro, bo vsega »hudega« konec. Le še nekaj varnih korakov, kajti greben je razbit in strmo padajoč na sever in jug, nam bo še storiti in stali bomo ob skrinjici z vpisno knjigo na vrhu Prednjega Robičja (1941 m), višjega v grebenu, do Zadnjega (1930 m) pa se bodo podali le najbolj vešči in vsega najhujšega vajeni pustolovci. Greben do tja namreč ni le vrtoglav, ampak poraščen z neprehodnimi goščavami zelene rušnate nadloge, ki pa ima tam seveda veliko večjo domovinsko pravico kot človeški plazilci.
Lahko pa na Zadnje Robičje splezamo tudi z vzhoda, s sedla Vavovje (1810 m), vendar se bomo tja z juga mučili po zelo napornih in utrudljivih meliščih brez prave poti, s severa, po Korenskih policah, pa je vzpon na Vavovje pravo alpinistično dejanje, ki ga lahko manj veščim v hoji po krušljivih, izpostavljenih policah priporočamo le v spremstvu gorskega vodnika.
Skratka, vzpon na Robičje ni kakšno posebno estetsko gorniško dejanje, je pa pustolovščina v pravem pomenu besede in človek se na enem ali drugem vrhu počuti kot na koncu nekega divjega in samotnega sveta. Napisanega o Robičju je malo, zato si natančneje oglejte zemljevid Kranjska Gora z okolico 1: 25.000.