Ob cesti iščem, kje se začne pot. Ni je! Je možno, da je sploh ni, čeprav je vrisana v vseh specialkah?
Četrtkova zgodba
Zadnje P. okno
V prvem planu je bil Razor
Na jesenskih izletih so se začele dogajati stvari, ki bi lahko bile neobičajne. Ali pa se mi v svoji običajnosti do sedaj še niso zgodile.
32/1234. Markirana pot je vrisana v vseh zemljevidih. Čudno se mi je le zdelo, da je ne omenja biblija, knjižica z vsemi opisi pristopov v Julijskih Alpah. Vožnja čez Vršič gre počasi. Cestarji hitijo s popravljanjem škarp. 32. ovinek je na višini 1234 metrov. Prav na tem mestu se ponovno prikaže Razor. Nanj gre od tu po moje najhitrejši pristop. Gora je videti daleč. Njen videz je nepristranski, nevtralen. Iščem, kje začne pot. Ni je! Brez uspeha lomastim in križarim po gozdu. Še vedno ne verjamem očem. Se mi je skrila? Po njej sprašujem cestarje, ki kilometer višje nasipavajo pesek. Poskušajo pomagati, čeprav ne vedo, kaj iščem. Tole me pa že ne bo odvrnilo od načrta.
KALA - "Omejitev ni." Smo bitja s popolnim potencialom. Imamo svobodno voljo. Dosežemo lahko vse, kar si izmislimo, če smo le pripravljeni verjeti v to. Ničesar ni, kar bi bilo neizvedljivo, če odkrijemo način, kako to izvesti. (*)
Brezpotje. Nočem se odpeljati drugam. Nimam rezervnega cilja. Ne bo več četrtkov pred jesenskim premikanjem kazalcev na urah. Rad bi prišel na visoko. Ne odstopim od Razorja. Računam, da najdem kakšno od lovskih poti, ki so na vsakem zemljevidu vrisane malo drugače. V strmem brezpotnem gozdu so smučarske palice izvrstno v pomoč. Kmalu naletim na prečno in opuščeno lovsko potko. Zdi se kot sprehajalna pot, na kateri lahko umirim srčni utrip. Prehod prvega grabna je zanimiv, pri naslednjem pa se spomnim, da je Razor še visoko nad mano. V grabnu ponovno pridobivam višino. Najbolj všeč mi je njena leva stran, a večkrat moram primeren prehod iskati na desni. Vse kaže, da porabljam več časa in energije, kot sem predvidel. Predvsem mi postane jasno, da se v temi tu ne bo možno vračati. Bom že našel neko rešitev, vem to.
MAKIA - "Energija teče v smeri pozornosti." To pomeni, da z usmerjanjem pozornosti, usmerjamo tok energije. To je temelj manifestacije. Bolj, ko se ukvarjamo z neko zamislijo, bolj se le-ta uresničuje, kar velja tudi za zdravljenje oziroma ozdravitev. (*)
Privlačna pobočja Prisojnika z južne poti na Razor
Prepričanje. Še vedno trdno verjamem v pravo izbiro, Razor. Ne vem, kje se bom vračal. Povratek čez Vršič zame odpade. Je zelo dolg in naporen. Bom videl, kakšen je sestop po Mlinarici. Trava v gozdu postane mestoma zelo strma. V eni uri porabim moči za šeststo metrov višinske razlike, naredim pa jih le štiristo. To dejstvo bom moral upoštevati v nadaljnjih načrtih. Končno! Južna pot preko širokih pobočij Prisojnika je pravo razkošje. Poženem, da bi izgubil kar najmanj časa. Nekaj šumi in teče po žlebu v skali. Srk žive vode iz jamice sredi dlani je prvovrstni užitek. Kje izvira ta biser? V privlačno razgibanem Prisojniku. Začutim preutrujenost, ko pomislim na predolg povratek preko Vršiča. Prepričan sem, da bom našel pravo rešitev.
MANA - "Vsa moč je v nas samih." Vsi prihajamo iz istega kraja, iz duha. Smo duh in um in telo. Telo je naš inštrument v fizičnem svetu, um ima možnost izbire in domišljije, toda moč, da zmoremo udejanjati zamisli, prihaja iz duha. Duh je tako vir moči in inspiracije. (*)
Dvom. Prišleki. Kmalu za njimi še eden. »So daleč spredaj?« »Kakšne pet minut je minilo, nič več.« »Greš na Prisojnik?« Nanj nisem pomislil, še manj imel tega namena. »Do Škrbine grem, potem pa bom videl, kakšna je možnost sestopa po Mlinarici.« Za Razor mu ne povem. »Lep dan smo imeli. Razgled je bil krasen. Sedaj pa se nekaj oblači.« Težko je ugotoviti, kako se bo gibala bela prevleka dolin. Kmalu ugasne upanje, da se bom lahko vračal po Mlinarici. Dvomim, da bi našel prehode med področji borovcev. Dvom v pravo izbiro cilja postaja vse večji. Ni govora, da se v temi po njej vračam k cestarski bajti. Tudi najmočnejši dvom me ne odvrne od namere, iti na Razor. Obenem postajam nezadovoljen. Ne uživam. Nisem več zadovoljen s seboj.
ALOHA - "Ljubiti pomeni biti zadovoljen." Ljubezen - Aloha je stanje neodpora, stanje prostega pretoka življenjske energije. Ljubimo tisto, do česar ne čutimo odpora oziroma ljubimo toliko bolj, kolikor manj odpora imamo. Manj je odpora, več je energije in moči. (*)
Zadnji Prisojnik
Napetost. Nimam več dovolj moči za načrtovan izlet. Ni se začel po pričakovanjih. Na razcepu postanem za drugi kratek počitek. Bilo je, kot bi v hipu nekaj minilo in v trenutku izginilo. Saj tudi je. Sklenil sem, da se odpovem Razorju. Da se skozi Zadnji izhod raje začnem vračati proti Vršiču. Zadnji Prisojnik je videti dostopnejši, njegove stene pristopnejše. Poleg takojšnje vrnitve je to edina možnost, ki mi je še preostala. Ne gledam več na uro in ne hitim več. Ni mi mar, kje bom ob sončnem zahodu. Ne splašim osamljenega gamsa, ki me opazuje s skale, potopljene v gornji del oblaka. Sproščen in dober občutek imam, ko vem, da sem se odločil za pravo smer.
MANAWA - "Moč se nahaja v sedanjem trenutku." Preteklost je zgolj izkušnja iz katere se učimo. Prihodnost načrtujemo, s čimer postavljamo ciljno strukturo za želeno prihodnost. Biti "tukaj in zdaj" torej pomeni "biti pri stvari" in "držati niti v svojih rokah". (*)
Škrbina pod oknom. Bela zračna masa je z jugozahodnikom začela valovati in se s Primorske zlivati na Gorenjsko. A še preden bi lahko stekla v Krnico, je na robu izpuhtela v nevidni svet. Prvo skalovje in prvo okence. Lahko bi zlezel v to opazovalno lino in poskusil pokukati, kaj je pod steno. Med vzponom proti velikemu oknu najraje pogledujem proti Škrbini. Vodoravni žarki močno poudarjajo mogočnost velikega stebra in razkrivajo večjo skupino manjših stebrov. Zahajajoče sonce zelo hitro spreminja barve okolice. Z nastopom mraka se okrepi hlad klinov. Nekaj gotovih stopov in pazljivih prijemov potrebujem, da skozi prvo okno stopim v skalno dvorano. V višinah se naseljuje mir. Kriki presenečenih ptičev. Votel prostor okrepi njihov odmev.
IKE - "Svet je, kar misliš, da je." Doživljanje sleherne naše izkušnje je pogojeno z našimi prepričanji, verovanji, strahovi, dvomi. Svojo življenjsko zgodbo lahko režiramo le z zavestnim delovanjem. In to možnost izbire vsekakor imamo, če smo si jo le voljni priznati. (*)
Steber sredi Škrbine
Čas previdnosti. Nasprotna stran votline ima zadnje okno. Morda pa sem v dvorano vstopil skozi zadnje okno in bom izstopil skozi prednje, kdo ve. Ven stopim na gorenjsko stran gore. Takoj se začuti varčevanje s temperaturo. Pot zavije med visokim stolpom in steno. Zdi se, da je skala samostojno stoječa in ni prislonjena na kompaktni del gore. Silhueta vrha, okoli katerega zavija nadelana pot, zaradi ugašajoče svetlobe deluje skrivnostno. Preden se pot dokončno spusti na naslednjo škrbino, bi lahko bilo mesto, kjer se da zlesti na vrh. Vem, da moram v svitu zadnje svetlobe ponovno stopiti na primorsko stran gore. Tam bo kraj za temeljit in večji počitek. Male malice in srednje velike plastične steklenice se še nisem dotaknil. Sede opazujem, kako se teža noči dviguje na najvišje vrhove.
PONO - "Učinkovitost je merilo resnice." Vsi sistemi na tem svetu so izmišljeni. Huna pri tem ni nobena izjema. Do istih stvari lahko pridemo na različne načine, torej je resnično le tisto, kar deluje. Pozitiven cilj vedno lahko dosežemo le s pozitivnim sredstvom. (*)
Povratek. Med prečnim sestopom preko širokih južnih pobočij dobim drugačen občutek za čas. Ne zaznam, kako hitro mineva, kako ga porabljam vse več. Zabredem v jugozahodnikove oblake. Biti moram blizu prelaza, ker je čutiti močan prepih. Na melišču imam hecen občutek. Kot bi nekdo hodil za mano. Za vsak slučaj nekajkrat blisknem z fotoaparatom. Če bom doma kaj videl. Pri Solni glavi se nič več ne vidi. Na pamet izberem lovsko pot. Gre navzdol, naravnost proti cesti. Vse slabša je in končam v vrtači, obdani z borovjem. Dvakrat skušam najti nadaljevanje. Zadovoljen sem, ko najdem spodnjo neoznačeno pot. Do prelaza vodi počez. Prometa ob tej uri ni več. Odveč so mi štirje kilometri teka trših korakov. Končno modra tabla 32. ovinka. Hm. Zanimiv izlet je bil to. Z malce nenavadnim potekom.
V prav vsakem trenutku lahko svobodno izbiramo in vsaka izbira določa smer našega življenja. (Olivia Hoblitzelles)
(*) Huna je kot starodavna polinezijska filozofija temelj številnim enostavnim in učinkovitim zdravilskim tehnikam. Osnovne smernice za izvajanje same umetnosti zdravljenja Huna združuje v omenjenih sedmih idejah ali načelih.