Ob nesreči samotnega popotnika, ki se je končala s smrtjo, se vprašaš, kaj je bilo narobe, kje neki in zakaj se je padec zgodil?
Ko pa se stvar ponovi na istem mestu, pa lahko z gotovostjo zatrdimo, da to ni splet nesrečnih okoliščin, ampak je nekaj na tem mestu, kjer se je nesreča zgodila, dejansko šlo narobe.
Nevarna mesta se v gorah skrivajo na številnih mestih, tudi spodaj nad dolino in še v varljivem občutku zavetja gozda. Največkrat jih niti ne opazimo, ob zdrsu samo pogledamo nazaj in se kar se da hitro poberemo. Če imamo srečo, kajti samo -ne- nas loči od nesreče.
Markirana pot, ki vodi od doma v Kamniški Bistrici naprej po cesti, se pred Štritofom (nekdanjo lovsko kočo) razcepi in popelje naprej po dveh poteh na obe sedli: Kamniško in Kokrsko. Obe poti sta lahki, pa vendar skrivata nekaj pasti takrat, ko so okoliščine spremenjene. Tista, na Jermanova vrata, kot se tudi imenuje Kamniško sedlo, se takoj začne vzdigovati v lepih kljukah do Galerij (staro ime Pod zijalko), konglomeratnih tvorb, ki jih voda in čas prav lepo spodjedata in ustvarjata prečudovite oblike. V letih planinskega razmaha in danes - v adrenalinskih časih, je tudi človek pričel vnašati spremembe v to okolje. Včasih mu je to malo bolje uspevalo, včasih pa malo slabše, vse v skladu z namenom, ki ga je izvrševal.
Pot je speljana lepo in se nad razglednim robom izpostavi še nad previsom, ki ga zaradi poraščenosti niti ne čutimo. Za varnost skrbi bolj ali manj napeta žična vrv. Še malo naprej in v redkem gozdu se pojavi zidan objekt, ki služi kot tovorna žičnica za oskrbovanje planinske koče na Sedlu. Od tam gremo nekaj korakov v levo po cesti in z nje zavijem desno, po v skalo vklesanih stopnjah naprej v gozd. Mimo konglomeratnih blokov, z res lepimi votlinami, luknjami in odprtinami (imenovanimi Zgornje Rokovnjaške luknje) nas vodi nekaj lesenih brvi, ki so postale nujne zaradi erozijskega delovanja. Pot se pod Jermanco začne še bolj obračati v desno nad Sedelščkom in nad gozdno cesto, ki se končuje v hudourni grapi. Kmalu se znova povzpne na gozdno cesto z Jermance, ki se spušča v Sedelšček in ga samo za kratko preči 
v nasprotno pobočje. Tu se naš namen in opozorilo začne. Sami ne boste našli usodnega mesta, tudi na fotografijah se težko opazi nevarnost. Lahko se obrnemo in krenemo nekaj deset metrov nazaj. Hodimo rahlo navzdol in pridemo do stopnje, kjer je konglomeratna skala resda že zlizana, vendar ni videti nič nevarna, saj tudi globina pod nami ni pretirana. Pa vendar je tam nekaj dreves, ki stojijo pod potjo, kot varljivo varovalo začetka drče, skalnega skoka in potem grape, ki se konča v strugi Sedelščka. Prav to mesto pa je v časovnem razmiku vzelo že drugo življenje.
Vsekakor je tu potreben ogled in morebitno popravilo. Večina pohodnikov se tako ali tako pelje z avtomobilom na Jermanco in se tega dela poti izogne. Pa vendar prihaja čas odpadlega listja …
Namesto sveče jesenski šopek podleska. Ponesrečenemu Urošu Janku, ki je bil od leta 1947 v kamniškem Alpinističnem odseku, od leta 1949 do 1954 pa tudi gorski reševalec v Kamniku.
Boris Štupar