Ona, 12.09.06 – Roman Turnšek: On - Matevž Lenarčič, fotograf

Ona, torek, 12. septembra 2006

On - Matevž Lenarčič, fotograf

Umreti z nasmehom na obrazu

Kaj je oziroma mora biti v človeku tisto, da se odloči za podvig, kakršen je polet okoli sveta, tako rekoč nepoznanemu naproti?
Vprašanje z neskončnim številom odgovorov, ki jih pač tisti, ki se ukvarjajo s psiho človeka, morajo popredalčkati. V Ameriki so delali prav takšno raziskavo s piloti, ki so obleteli svet ali leteli na zelo dolge razdalje. Poskušali so najti skupni imenovalec takšnih dejanj. Ugotovili so opazno značajsko podobnost, da so ti ljudje izredno motivirani in predani letenju. Na takšnih poletih je namreč toliko najrazličnejših ovir, da jih na koncu speljejo le tisti, ki lahko ohranijo motiviranost. Seveda pa je toliko, kolikor je ljudi, tudi različnih motivov in toliko je različnih odgovorov.

O svojih dogodivščinah in izkušnjah ste napisali že nekaj knjig, nazadnje to z naslovom Okrog edinega sveta. Je bila zgolj logična posledica, izziv ali preprosto nuja?
Vzrokov, zakaj sem napisal knjigo, je več. Na poti okrog sveta se je zgodilo toliko nenavadnih stvari, pri katerih je sodelovalo veliko različnih ljudi, da bi bilo škoda, če se vse skupaj pozabi. Seveda pa je nekaj, kot je izdaja knjige, jasno tudi izziv. Podoživeti doživeto in to potem ubesediti tako, da približaš tudi bralcem, je nekaj, kar zagotovo ni lahko.

Je knjiga tudi nekakšna bilanca s samim seboj? Poglobitev vase?
Zagotovo. Naključja, zapleti, razpleti, kot jih beremo v najbolj napetih kriminalkah, so tisto, kar se mi je dogajalo in s čimer sem se ukvarjal. Prav zato sem si pisal dnevnik, ki pa je pri pisanju knjige ostal zgolj okvir za zgodbo. Suhoparno nizanje dogodkov se mi je zdelo preveč dolgočasno, zato sem jih postavil v kontekst pilota, ki je vse to povzročil in doživljal. Za boljše razumevanje je seveda pomembno, kakšen je človek, kakšna je njegova preteklost in kako on osebno gleda na določene probleme. Knjiga je pač moj osebni pogled na okolico, na svet, in kar je najpomembneje, moj osebni pogled nase. Na tisto in tako torej, kot se vidim ter doživljam sam.

Kaj je večji in težji izziv: potovanje okoli sveta z vsem, kar gre zraven, ali potem to podoživeti, ubesediti, fotografirati, približati bralcem v obliki knjige?
Moj osebni življenjski izziv je vsekakor umreti z nasmehom na obrazu. To pomeni živeti življenje tako, da bom z njim zadovoljen, da se ga bom v celoti zavedal in da smrt sama po sebi ne bo več problem, kadar koli že bo. Moja perspektiva zadovoljnega življenja pa vključuje tudi letenje oziroma iskanje situacij, v katerih življenje ni več samoumevno, ko se je zanj treba tudi potruditi. Letenje okrog sveta v tako majhnem letalu je prav gotovo negotov način bivanja, ker se je vsak dan zgodilo precej stvari, na katere nisem mogel pretirano vplivati. Treba se je bilo odločiti, potlačiti strah in nadaljevati. Knjiga o teh dogodkih je pač moje osebno osmišljanje letenja, ki se je marsikomu zdelo nevarno, nesmiselno, nepotrebno. V njej imam dovolj prostora in svobode, da pojasnim zapleteno ozadje, vzroke za posledice, predvsem pa osebno razlago življenja bivanja, ki ji niti moderna vrhunska znanost ne more blizu. Modrost, do katere sem se dokopal v 47 letih življenja, ni prav nič revolucionarna ali drugačna od naših bližnjih ali daljnih prednikov, vendar je moja in do nje sem se dokopal sam. Med prebrati in verjeti na eni strani ter dojeti in vedeti na drugi je precejšnja razdalja.

Koliko je v vašem potovanju avanturizma ter želje obleteti svet in koliko opozoriti na to, kaj se dogaja z okoljem?
Avanturizem kot iskanje samega sebe oziroma učenje na preizkušnjah je zame bistveni del poti, na kateri se lahko ogromno naučim. Avanturizem kot doseganje cilja oziroma rekorda mi seveda tudi kratkoročno nekaj pomeni, vendar se kakršen koli rekord (ki je tako ali drugače zgolj trenutno birokratsko stanje neke dejavnosti) še zdaleč ne more primerjati z znanjem, vedenjem, ki na poti do cilja prodira v notranjost. Žal v svetu prevladuje darwinistična, lovska logika, ko pač preživijo boljši, uspešnejši in so tradicionalne vrednote sobivanja, kot so sočutje, pomoč, odrekanje, potisnjene v ozadje individualnih karier in kopičenja materialnega bogastva. V takšnem svetu je pač naivno pričakovati, da bo skrb za okolje nekaj samoumevnega. Večina ljudi se vse življenje ukvarja z lastnim preživetjem in jih svet kot celota ne more zanimati. Tisti, ki bi lahko naredili kaj na globalnem nivoju, pa imajo navadno vrednostni sistem obrnjen na glavo in jih skrbi le čim boljše lastno materialno preživetje.

Kje in zakaj vam je bilo najbolj všeč, kje najtežje?
To sta vprašanji, na kateri nikoli ne znam odgovoriti. Čustva so odvisna od vrste dejavnikov, ki imajo s trenutno situacijo zelo malo skupnega. Pokrajina sama po sebi ne more biti lepa ali grda. Potrebujemo nekoga, ki jo tako doživlja. Tudi določena situacija sama po sebi ne more biti smrtno nevarna. Potrebujemo nekoga, ki jo bo tako označil ali doživljal. Najboljši odgovor je torej, da mi je povsod najbolj všeč, če so moja čustva usklajena s tistim trenutkom, in da so najtežji dogodki pravzaprav najlažji, če jih trenutno obvladam. Življenje je namreč že samo po sebi smrtno nevarno, in to že v čisto najbolj vsakdanjem vsakdanjiku, a nevarnost doživlja vsak po svoje. Na poti okrog sveta me je bilo zelo velikokrat zelo strah in precej manjkrat sem bil v stanju evforije.

Ali svet, ljudi in življenje samo zdaj gledate in jemljete drugače?
Vsak dan ga gledam malo bolj drugače, upam, da bolj kompleksno, in zato bliže »ta pravemu«. Postaja mi jasno, da ima vsako živo bitje na svetu svoj namen in razlog. V svoji nevednosti o bistvu in smislu življenja potrebujemo za svojo srečo zelo malo. Problem je le v tem, da vse življenje iščemo, pa pravzaprav ne vemo, kaj. Ko se nam posveti, je največkrat prepozno. Modrost odpisane generacije se kmalu izgubi v zaletavi inteligenci mladine, ki vedno znova odkriva že davno odkrite stvari in na tej poti uspešno ponavlja napake predhodnikov. Znano, kajne? Različne življenjske preizkušnje lahko precej skrajšajo pot do osebnega spoznanja. In življenje potem je veliko lepše, kljub morebitni materialni bedi.

Je takšen polet, če ga opraviš sam, prednost ali ovira?
Majhno letalo ne more leteti samo. Tudi če si nekaj časa pomaga z avtopilotom, ta odpove v slabem vremenu, turbulencah in pri pristanku. Pilot, ki leti sam, mora biti torej med letenjem stalno operativen, sicer se ubije. Pri dolgih poletih, ki trajajo celo več kot deset ur brez pristanka, gre lahko marsikaj narobe, kar vpliva tudi na operativnost pilota. Strah, tesnoba, ki lahko vodi v krče in nezavest, pomanjkanje kisika v krvi, strdek v krvi zaradi slabe gibljivost, slabost, zataknjen grižljaj v grlu, klavstrofobija. Tudi namišljeni simptomi, ki nastanejo v glavi pilota zaradi stresa, lahko vodijo v manifestacijo dejanskih telesnih problemov, kot so krči, slabost, zoženje zavesti ali nezavest. V tem je samostojno letenje psihično in fizično zahtevnejše. Nikogar ni, ki bi mu za trenutek predal krmilo, nikogar ni, s katerim bi se posvetoval o težkih odločitvah, nikogar pravzaprav ni, ki bi ti lahko pomagal.
Nekaj pa je tudi prednosti. V kritičnih okoliščinah je odločitev samo ena, nobenega dogovarjanja. Nobene odgovornosti do sopotnika. Za vse si odgovoren in kriv sam. Pravzaprav lahko izgubiš samo svoje življenje, ki pa ga boš izgubil tako ali tako.

Gre torej za soočenje in tekmovanje s samim seboj, svojimi vzdržljivostmi? Preizkus svojih skrajnih meja zmožnosti?
Najšibkejši člen na poletu sem bil gotovo jaz sam. Veliko bolj sem se bal nepravilnih odločitev in nenormalnega odzivanja telesa na stresne okoliščine, strah in dolgotrajno sedenje kot odpovedi letala ali motorja. Torej sem lahko tekmoval zgolj s samim seboj. To pa je vselej najtežje od vsega.

Kako med dolgotrajnimi poleti, za povrhu tudi v slabih vremenskih razmerah, ohranjati treznost, prisebnost, zbranost?
Pomembna je psihična zdržljivost, da prehitro ne rečeš: »Dovolj je bilo, tega sranja se ne grem več.« Tukaj so po mojem mnenju v prednosti starejši ljudje z več izkušnjami.

Kako je mogoče s takšnimi načrti in aktivnostmi uskladiti družino, službo?
Vsaka družina ima drugačne prioritete in deluje drugače, zato je težko govoriti na splošno. Pri nas je k sreči tako, da so materialne stvari potisnjene v ozadje. Več nam je do tega, da kaj doživimo in se imamo dobro tukaj in zdaj in ne nekoč, ko bo čas za to ali ko bo dovolj denarja v banki. Z ženo Katarino sva si kljub številnim razlikam podobna prav v tem, da denar sam kot tak ne pomeni nič ali pa vsaj ne veliko. Otroka Živa in Luka pa imata podobne gene in podobno okolje, zato mislim, da gresta podobno pot. Prepričan sem tudi, da so presledki (ko se ne vidimo) dobri, vprašanje pa je, kako dolgi so lahko, da je še dobro. Za zdaj imam občutek, da stvari tečejo tako, kot so. Da je tako, kot mora biti.

Ste postali drugačen človek?
Še ne, zagotovo pa postajam drugačen, kar opažam. Nekako sem bližje ženskemu delu populacije, haha. Prepričan sem, da je zabloda naše civilizacije v tem, da je vodenje družine, občine, države in sveta prevzel moški del populacije s svojim izrazitim lovskim nagonom. Kriteriji za uspeh so postali materialno merljivi, količina mišic, velikost, surova moč, količina nagrabljenega. Ženski pol populacije je v izrazito podrejenem položaju, saj se njegove prednosti in odlike izgubljajo v svetu surove moči. Nihče jih ne sliši in ne razume. Tudi tistih nekaj žensk, ki so v visoki politiki, ne spremeni ničesar. Težko bi rekli, da so ženske, saj igrajo igro moških vrstnikov: denar – moč – oblast. Veliko srečnejši bi bil v državi, ki ji vlada ženski pol človeka, kjer izdelujejo stvari, ki se ne splačajo, kjer imajo absolutno prednost invalidi, pa čeprav materialno prispevajo manj, kjer je duševno zaostal otrok sošolec na bežigrajski gimnaziji, kjer imajo travniške rože prednost pred nakupom trenutno podcenjenih delnic.

Si še želite podobnih načrtov in avantur?
Težko bi rekel, da so to želje, ki jih moram uresničiti. So bolj sanje, ki se včasih uresničijo. Večina pa se jih res suče okrog letenja. In ja, marsikaj še sanjam, da bi uresničil. Bomo videli.

Foto: arhiv Matevža Lenarčiča
Sprašuje: Roman Turnšek