Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Vonjave Velike planine in naskok na Gradišče.
Izlet ustavljanj in ustvarjanj
»Fantič, greva na Veliko planino doživet novo zgodbo. Hodila bova nekoliko drugače – kar najpogosteje se bova ustavljala.« Tin se je že navadil na drugačen anTonov pristop. »Kako bova pa prepričala očija, da gre z nama?« »Vprašaj ga o pomenu gora. Kakšen je na primer namen Velike planine.« Igor tega seveda ne ve in anTon ga hitro ujame: »Gremo gor, da to ugotovimo!«
Prvi postanek naredijo pri skalah s posebno lepimi slikarijami lišajev. Drugič se ustavijo na zlatorjavih travah roba Poljanskega roba. Skozi kovinska vratca v žični ograji pridejo do klopce z razgledom. Tin vztraja, da se usedejo vsi trije, preden sam vstane. Tretjič se anTon ne ustavi, ampak gre po travah nazaj. Pri eni rumeni rožici se je nekaj lepega spomnil, bila mu je v trenutni navdih. Zato bi jo rad slikal.
Tin se čudi zanimivim oblikam največjih skal: »Kako so dobile tako obliko?« Igor ne ve: »Gotovo obstaja znanstvena razlaga.« anTon doda: »Tako, kot obstaja neznanstvena.« Tin ni prepričan, če je slišal prav: »A tudi taka obstaja?« »Seveda obstaja. V mitih, legendah, v ljudskem izročilu.« Večini skal je skupno, da so pri tleh ožje kot na sredini. Tinu je vse jasno: »A zato so pastirske koče spodaj ožje.«
Igor se na vrhu zazre v gorovje pred njimi: »Pomen gora najbolje pozna tisti, ki hodi nanje.« anTon se obrne k Tinu: »Poznaš ti še kak pomen?« Fant se po krajšem tuhtanju izjasni: »V Peci spi kralj Matjaž z vojsko.« anTon se obrne proti dolinam, zavitim v meglen mrak. »Kaj so nekoč ljudje zakodirali v gore? Kaj danes spi v nas in bi morali tisto ponovno prebuditi v sebi?« Igor ne ve, ali anTon misli resno. »Zgodbe o kralju Matjažu, ki spi v gori, poznajo po različnih krajih Slovenije.«
Čez kratko ravnico pridejo na severni rob Gradišča. »Vohaš?« »Kaj, oči?« »Barvo, zeleno barvo.« Latvijec Kārlis in Kamničan Tadej barvata sedežnico. Tin se seveda ne brani ponujenega posladka, preden se spustijo proti Šimnovcu. anTon razmišlja takole: »Vsemu je človek določal namen, torej so ljudje morali nekoč določiti tudi namen vsake gore posebej.« Igor je stvaren: »Daj no, namen gora je jasen. Da nanje hodijo ljudje.« Tin na robu meglenega morja naznani: »Nekaj voham.« Igor ne zazna ničesar, anTon pa ugotavlja: »Smo na meji inverzije. V vlagi pod nami so vonjave doline.«
V zadnjem mraku se vračajo po bledikavi cesti. anTon se obrne k Tinu: »Kaj posebnega ti je še ostalo danes v spominu?« »Kako je bila planina dobro ozvočena. Slišalo se je brnenje motorne žage, traktor. Avtomobilski ropot in Tadejev krohot. Na drugi strani planine je nekdo vpil psu: 'Pij vodo, pij!' A pes vode očitno ni hotel piti.« Igor doda: »Meni se je zdela zanimiva razlaga Helene, da sta s prijateljem zašla na Veliko planino. Šla sta sicer po pravi poti, le vedela nista, da je tako visoko in daleč.«
Čez en teden anTon želi peljati na Veliko planino starega deda Mihaela. Igorju kot vedno ni jasno, zakaj: »Kaj novega boš doživel na planini desetič?« »To je kot nadaljevanka v naravi – vsak teden se zgodi nekaj novega.« Igor je v dvomih: »V enem tednu ne more biti nič novega, narava miruje.« »Res? Kaj pa veter, tudi ta miruje? Razburkal bo smrdljivo ozračje mest, kotlin in dolin, porinil smog do najvišjih gorskih vrhov.« Tin gre zraven, rad hodi po Veliki planini.
Najverjetneje je to Mihaelova zadnja Mala planina. Presenetljivo hitro jo reže navkreber. »Deda Miha, dobimo se v koči,« za vsak slučaj ponovi Tin. In gredo vsak po svojih poteh. Tin in anTon kot ponavadi zlezeta na prvi rob, od koder se usmerita proti Poljanskemu robu. Na ravnici srečata prvi par. Mraz je in vendar hodi Marko z Marinko v kratkih rokavih. Velikokrat sta na planini, vedno prideta rada, kadarkoli utegneta.
anTon vidi, da se fant nekoliko dolgočasi. »Sedajle bova zavzela Gradišče.« »Kako to misliš, dedi? Lažje poti ni.« »Tiste skale zgoraj si predstavljaj kot stolp, midva pa se bova tja gor prebila skozi borovje in zgoraj presenetila človeka.« Ko se skozi veje prerineta pod vrh, jima nekdo že maha: »Tamle po levi gre vedar pot!« Dejan je radioamater, ki zaman poskuša priklicati sogovornika. Še dobro, da je s seboj vzel Ireno.
Na vrsti je anTon: »Tudi z desne pripelje na vrh pot, z druge strani. Te ne poznate?« In že sta šla drugam iskat radijske zveze. »Poglej Gradišče, kako lepe oblike je. Primerno bi bilo za kakšne igre pastirjev, ker je dobro skrito očem. In seveda z odličnim nadzorom nad okolico. Pravo gradišče. Morda bi staroverci kaj več vedeli o njem.« Spodaj se anTon sezuje in bosonog zapleše in telovadi po travi.
Tin opazi na travi kamenje; pred enim tednom ga še ni bilo. anTonu to ni všeč: »Nekoč so skrbno počistili borovje, izravnali ves teren, da sedaj lahko to raste mehka trava. Ne verjamem, da so vse to naredili zaradi krav. Ker pa ljudje skoraj ničesar več ne razumejo, se jim zdi imenitno s kamni pisati svoja imena.« In kamenje znese na kup. Da se dedi ne bi še česa novega spomnil, ga Tin opozori: »Deda Miha naju gotovo že čaka v koči.« anTon se proti kočam tudi sicer najraje vrača po sredini planine, po najudobnejši in najhitrejši poti
Iztok Snoj