Iskanja - Stane Škrjanec: Pot se širokoplečemu zidu ogne po desni ter z romantičnega slemena prijazno razkrije nadaljevanje. Pogled skozi krošnje dreves v daljavi nariše prehod, ki za steno izginja proti zgornjemu robu ...
Na sončno nedeljo se odpravim v Krmo po zadnje zdihljaje poletja. Pri Kovinarski koči se znajdem v zadregi. Sploh vem kje iskati začetek poti? Iz spomina potegnem besede sodelavca. »Steza vznikne v gozdu za kočo, nato slediš številnim možicem ...«
Stezico odkrijem kar hitro, kasnejše vrzeli so mi vedno le v slast. Sprva drobna sledica preraste v 'orenk' stezo, ki me zanesljivo vodi proti mogočni severni steni Debele peči. Med senčnim vzponom se vseskozi obračam na obsijani greben na nasprotni strani doline. Brezpotnim strmalim Macesnovca kar ne zmorem razbrati 'ljudsko' pristopne vijuge do vrha. Kdo ve. Pot se širokoplečemu zidu ogne po desni ter z romantičnega slemena prijazno razkrije nadaljevanje. Pogled skozi krošnje dreves v daljavi nariše prehod, ki za steno izginja proti zgornjemu robu. Stezici sledim navzdol do malce nerodnega prestopa čez graben, kjer zaradi izdatne možnosti zdrsa poiščem obhod. Najdem ga slab streljaj nižje (prečna stezica čez žleb). Še krajši vzpon mimo sten z mezečim slapičem in že sem pod prvim skokom v grapi. Ker mi obhod čez izpostavljeno skrotje na desni ne zadiši, ne pleteničim - zagrizem direktno. Skokca (II) je za nekaj metrov, a se mi ob zatikanju pohodniških palic, vpetih okoli dlani, zdi kar malce neroden. Nevarna razvada, ki se je ne zmorem otresti. Nad prvim skokom se grapa cepi na troje. Držim se sredine. Drugi skok postreže z enako težavnostjo. Tretji, izstopni skok je za odtenek lažji. Na grušču pod robom me končno obsveti sonce. Gostemu rušju se ognem po prehodih na desni. Ob markirani poti sedem k počitku. Ker teme Debele peči že gosti zadostno število pohodnikov nadaljujem proti vrhu Brda. Na mehki preprogi obstanem pred zmagovalno panoramsko podobo. Triglav, Rjavina, Luknja peč ter Macesnovec - kakšna protiutež umirjenim Pokljuškim gozdovom, objetim s preprostim zasukom glave!
Markirana pot, ki se z grebena spusti v Krmo, mi je takisto neznanka. Z veseljem jo pocukam za rep. Med spustom močno obžalujem prepozni termin za turo. Macesni so se že otresli žarečih kožuhov. Strma pot je v veliki meri kar sitna in v mokrem nedvomno nevarna za zdrs. Znanka z domačih vrhov, s katero sem trčil na grebenu, mi je prišepnila, da ji je grda. Meni, vajenega vsakršnega terena je bila vseeno všeč. Če ne drugega na njej hitro začutiš, da je zapeljivka, ki ji manjka obiska. Pozno in skoraj v dolini med vzponom srečam priletno ženico. Nemalo začuden izmenjava nekaj besed. Zatrdi, da gre do vrha. Počasi, sigurno. In da je že slišala za 'moj' lovski pristop. Po slovesu mi misel odplava. Srečen je, komur je dano v jeseni življenja obujati spomine na samotnih poteh ...
Lep gorniški pozdrav.