Antena - Sonja Korelc: Matjaž Klemenčič, zmajar
Zmajarstvo je bilo v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izjemno popularen šport, ki je navduševal množice. Njegova lepota je bila v tem, da so lahko v njem uživali tudi tisti, ki niso leteli. Elegantno drsenje po nebu so lahko z navdušenjem spremljali tudi s tal. Potem je nastopilo obdobje, ko je zmajarstvo zamrlo in se o njem ni več veliko pisalo. Zdaj imajo podmladek v šolah letenja v Tolminu in Mariboru ter na tak način poskušajo obuditi zmajarsko tradicijo. Eden najbolj gorečih zmajarjev pri nas je Matjaž Klemenčič, ki se zahvaljujoč svojemu očetu s tem osupljivim športom ukvarja od svojega 12. leta. Spregovoril je o vrtoglavih cenah opreme, opisal potek tekmovanj, dotaknil pa se je tudi neprijetnih izkušenj, ko je tekmoval v neregularnih pogojih.
Kako si se sploh spoznal z zmajarstvom, kako si prišel v stik z njim?
Nad letenjem sem se navduševal že od malih nog, saj je moj oče prav tako zmajar. Nenehno sem sitnaril in tako me je pri 12 letih prvič vzel s sabo na teren. Počasi sem se začel učiti, kar je trajalo do 15. leta, nato pa sem lahko začel leteti samostojno. Tega bo sedaj devet let.
Koliko stane zmajarska oprema? Kaj potrebuje vsak, ki se poda na letenje?
Nov zmaj stane približno 6000 evrov, zmajarske vezi, mi temu pravimo buba oziroma gurtne, 1200 evrov, rezervno padalo 500 evrov, čelada 200 evrov, rokavice 50 evrov, GPS in bariometer še nadaljnjih 1000 evrov. Na grobo 9000 evrov vse skupaj. Vendar pa moram poudariti, da so to cene za tekmovalno opremo. Za začetnika stane oprema nekje okoli 1500 evrov.
In kako si lahko privoščite tako drago opremo?
Sponzorjev nimam, čeprav bi jih še kako potreboval. Nekaj denarja zaslužim s študentskim delom, nekaj malega primaknejo tudi starši.
Kje najraje letite?
Doma, v Tolminu oziroma v Kobali. To je svetovno znana dolina za letenje z razgibanim terenom, pa ne le za zmajarje, temveč za vse. V tujino pa na tekme najraje hodim na Hrvaško, denimo Istra – Buzet, v Avstrijo pa v Greifenburg. Všeč mi je, ker letiš v Alpah, dosegaš velike višine, pa še narava je lepa. Podobno kot doma, le, kot že rečeno, višje.
Omenili ste tekme. Kako je videti tekmovanje zmajarjev?
Vsak dan se na štartu tekme določi disciplina – to pomeni trasa, proga, po kateri se leti. Disciplina je lahko dolga tudi po 200 kilometrov, to se določi glede na vreme, traja pa nekje od dveh do petih ur. Zmaga tisti, ki prvi preleti določeno traso, če pa tega nikomur ne uspe, nekaterim namreč ne, se razvrstitev naredi glede na število kilometrov, ki jih je posamezni tekmovalec preletel. Običajne tekme trajajo od tri do sedem dni, evropska in svetovna prvenstva pa po 14 dni.
Preizkušnje so neizmerno naporne. Kako se poleg izdatnih fizičnih treningov in priprav pripravljate na letenje s psihičnega vidika?
Prav psihična priprava je pri našem športu najpomembnejša. V zraku moraš v pravem trenutku na pravem mestu sprejeti ustrezno odločitev. Tekmovalec mora vedeti, kam ga bodo zračni tokovi odpeljali – pravzaprav bere zračne tokove. Vedeti moraš, kdaj nastopijo dobri pogoji, zato v zraku čakaš na boljšo termiko. Pri vsem skupaj je zelo pomembna »uletenost«, saj več ko letiš in si nabiraš izkušenj, bolj se izpopolniš. Najlažje je doseči takšno raven, jo natrenirati, na tekmah.
Katerih tekem ste se uspeli vse udeležiti?
Lani sem nastopil na evropskem prvenstvu v Greifenburgu v Avstriji, na Hrvaškem, doma, lani sem odšel tudi v Bassano. Na tej tekmi sem pred dvema letoma doživel slabo izkušnjo. Čeprav smo tam odlično leteli in ekipno dosegli 3. mesto v mednarodni konkurenci.
Kaj se je zgodilo?
Tekmovalni dan so izvedli, pravzaprav so ga izsilili, v povsem neregularnih pogojih. V zraku smo čakali na štart, ko nas je naenkrat začelo dvigovati vse višje, naravnost vleči gor, nad nami pa se je zgrnil črn oblak. Mrzlično sem iskal luknjo z zrakom, da bi se lahko spustil. Bilo je nevarno, ker me je oblak že vsrkal vase. V oblaku tekmovalca lahko pričakajo sneg, toča, dež, temperature manj kot minus stopinj Celzija. Nikoli ne veš in tovrstnim situacijam se skuša vsak v širokem loku izogniti, saj so precej neugodne. Na srečo sem le našel luknjo, ki so jo z vseh strani obdajali oblaki, in odplesal do tal. Neverjetno je, da so takrat prav vsi, ki so bili v zraku, varno pristali in se nihče ni ponesrečil.
Kaj naredite v primeru, ko pride nesreče?
Kadar vseeno pride do nesreče, se v Tolminu vselej obrnemo na našo gorsko reševalno službo, ki je izjemno kakovostna. Vsakič se potrudijo ne samo rešiti ljudi iz stiske, temveč tudi poskrbeti, da ostane oprema med reševanjem nepoškodovana. Bi pa dodal, da se mi kot pilotu nesreča še ni pripetila.
Kako vi kot inštruktor približate ta šport nekomu, ki se je šele začel ukvarjati z zmajarstvom in pri tem hkrati zagotovite njegovo maksimalno varnost?
Nesreče se ne dogajajo pogosto, praktično jih ni. Inštruktorji vselej vztrajamo pri letenju v optimalnih pogojih za začetnika. Seveda je vselej treba upoštevati tudi, da lahko vmes poseže tudi človeški faktor in pride do nesreče. Sam najraje delam v majhnih skupinah, to je nekakšno pravilo, s štirimi učenci piloti in dvema inštruktorjema. Ker je odgovornost inštruktorja velika, mi učenje požre veliko živcev, saj me po naravi skrbi za slehernega učenca, ki je kdaj koli letel z mano.