Delo, Znanost - Stane Peterlin: Prvi znani zametek naravovarstvene misli

Letos obhajamo več okroglih obletnic, povezanih z Alexandrom von Humboldtom, velikim raziskovalcem iz prve polovice 19. stoletja. Mineva namreč 240 let od njegovega rojstva, 150 let od smrti, 210 let od začetka njegove raziskovalne poti v Latinsko Ameriko in še 190 let od prvega zapisa pojma spomenik narave.

Za časa Napoleona in v obdobju po njem je bil Alexander von Humboldt najbolj znana in cenjena osebnost v znanstvenih, kulturnih in državniških krogih tedanje Evrope in celo Amerike. Pred štirimi leti in pol je prav v Delovi prilogi Znanost izšel dober, po nemškem Spieglu prirejen članek o Humboldtu (Delo, 9. decembra 2004; besedilo je še dosegljivo na spletu: www.gore-ljudje.net/novosti/2318/), vendar pa za boljše razumevanje naslovnega vprašanja ne bo odveč navesti še nekaj dejstev.

Mladost mu je tekla v času, ko je svet razumništva še navdihovala filozofija razsvetljenstva, v gospodarstvu je cvetel duh racionalizma, v naravoslovnih vedah so že prevladale eksaktne metode in sistematika, umetnost pa je obvladovala romantika. Vse te okoliščine so vplivale na duhovni razvoj in svetovni nazor v začetku bolehnega dečka, kasneje pa krepkega in postavnega mladeniča, ki je bil rojen 14. septembra 1769 v Berlinu v ugledni in premožni družini. Očeta Alexandra Georga je pruski kralj le dve leti prej povzdignil v plemiški stan. Poročen je bil s precej mlajšo in premožno vdovo Marie Elisabeth roj. Colomb. V družini je bil Alexander drugi (in zadnji) otrok, namenjena pa mu je bila pot v poslovni svet. Po zgodnji očetovi smrti, ko je bil Alexander star osem let, je družino in gospodarstvo uspešno in energično vodila mati, ki je bila hugenotskega porekla. Že kot dečka ga je zaznamovala velika vedoželjnost, kazal je zanimanje za naravoslovje, raziskovanje in potovanja, vendar pa mu je mati namenila študij kameralistike. Sprijaznil se je s tem, obenem pa si je izgovoril pravico, da se bo lahko usposabljal tudi v naravoslovju, ki ga je v resnici zanimalo.

Ob materini smrti leta 1796 je bil Alexander značajsko in nazorsko že izoblikovan mlad mož z dobro izobrazbo in nekaj delovnimi izkušnjami, s številnimi stiki z uglednimi filozofi, umetniki in znanstveniki svoje dobe. Naj omenimo le nekatere: J. J. Rousseau, J. W. Goethe, F. Schiller, L.-J. Gay-Lussac. V njem so bile po srečnem naključju združene dobre lastnosti obeh staršev. Očetove pruske korenine prepoznamo v delavnosti, vztrajnosti, natančnosti in smislu za sistematiko. Za njegov uspeh pa niso bile nič manj pomembne materine lastnosti – podjetnost, odprtost in svobodomiselnost – in za uresničitev mladostnih sanj tudi izdatna dediščina, ki mu je zagotavljala popolno gmotno neodvisnost. Raziskovalno potovanje, na katero se je podajal, je poleg vrhunske strokovne usposobljenosti zahtevalo tudi telesno moč in trdno zdravje. Kljub velikim preizkušnjam in telesnim naporom je dočakal visoko starost skoraj 90 let.

Ekspedicija v ekvatorialno Ameriko

Odločilna za vse njegovo življenje je bila petletna raziskovalna ekspedicija v ekvatorialno Ameriko. V tem času je opravil dolgo potovanje po še neprehojenih divjinah, od najvišjih vrhov Andov do tropskih pragozdov v porečjih Orinoka in Rio Negra. Po vrnitvi iz Amerike je nato skoraj dvajset let preživel v Parizu, kjer je urejal bogato raziskovalno gradivo. Spoznanja in ugotovitve je objavil v 35 večinoma francosko napisanih knjigah. Njegov duh pa je segal dalje: »Ta posamična opazovanja niso bila glavni namen mojega potovanja. Moje oči so vedno uprte v medsebojno prepletanje sil, v povezanost nežive narave z živim svetom rastlin in živali, v to harmonijo.«

Vsa dotedanja spoznanja je želel zbrati v enem samem preglednem delu, ki mu je dal naslov Kosmos, Entwurf einer physischen Weltbeschreibung (Kosmos, načrt opisa fizičnega sveta). Za uresničenje te zamisli mu je zmanjkalo denarja, zato je leta 1827 zapustil Pariz in se vrnil v Berlin, kjer je v družinskem dvorcu Tegel ostal do konca življenja. Sprejel je službo pruskega kraljevega komornika, ki mu je omogočala poglabljanje v zanj zanimiva vprašanja. Odzival se je na mnoga vabila za predavanja, predvsem pa vztrajno pripravljal gradivo za načrtovani Kosmos, ki mu je zapolnil vseh zadnjih 25 let življenja. Vmes je – že 60-letnik – šel leta 1929 na vabilo ruskega carja še na potovanje po Sibiriji do Kitajske, s čimer se mu je vsaj delno izpolnila stara želja po raziskovanju Azije. Prvi dve knjigi Kosmosa sta izšli v letih od 1845 do 47, tretja in četrta pa med letoma 1850 in 1858. Smrt mu je preprečila, da bi delo dokončal. Preostalo gradivo je kot peta knjiga izšlo leta 1862.

Prispevek Alexandra von Humboldta v svetovno zakladnico znanosti in kulture je neverjetno obsežen in raznolik. Največkrat ga označujejo kot geografa in biogeografa, v Latinski Ameriki cenijo njegovo moralno podporo osvobajanju izpod španske vladavine, v ZDA pa ga poznajo tudi po prizadevanjih za odpravo suženjstva. Le malokrat pa »humboldtoslovci« omenjajo, da je v njegovem delu tudi prvi znani zametek naravovarstvene misli.

»Monument de la nature«

Srednja in Južna Amerika sta bili konec 18. stoletja španski oziroma portugalski koloniji in v njih so se ponekod že pojavljala gibanja za osamosvojitev. Vsak tujec, ki ni bil državljan kolonialnih gospodaric, je bil praviloma sumljiv kot morebitni hujskač k uporu. Tudi Humboldt je za obisk moral dobiti dovoljenje španskega kralja. 5. junija 1799 sta se z botanikom Aimé Bonplandom in vso obsežno raziskovalno opremo v španskem pristanišču La Coruña vkrcala na korveto Pizarro, ki je odplula proti Ameriki. Po dveh tednih so prispeli do Kanarskih otokov in se za teden dni zasidrali na otoku Tenerife. Čas postanka sta Humboldt in Bonpland izkoristila za raziskovanje otoka. Za nas je pomembno, da je Humboldt v kraju La Orotava videl mogočno drevo zmajevca (Dracaena draco), ki ga je s svojo pojavo tako prevzelo, da ga je izmeril, narisal in skušal oceniti njegovo starost. Višina tega zmajevca je bila več kot 65 čevljev (nad 21 metrov), takrat že votlo deblo pa je imelo v prsni višini obseg 45 čevljev, to je približno 13 metrov. Starost je s primerjavami ocenil na 5000 do 6000 let. Življenje zmajevca iz La Orotave se je že bližalo koncu, dvajset let kasneje je bilo v viharju močno poškodovano, leta 1868 pa popolnoma uničeno. Ko so kasneje spremljali rast nekega drugega drevesa podobno velike rasti, so z meritvami v daljših časovnih presledkih ugotovili, da je bila Humboldtova ocena starosti precej pretirana.

Na Kanarskih otokih še vedno rastejo mogočni zmajevci, eden najbolj znanih je v kraju Icod de los Vinos na severu otoka Tenerife. Domačini jih varujejo, ohranjajo pa tudi spomin na Humboldtov obisk. La Orotava je leta 1905 v svoj mestni grb prevzela oba simbola, mitološkega in stvarnega: dva zmaja držita ščit z upodobljenim zmajevcem.

25. junija 1799 je korveta Pizarro nadaljevala plovbo prek Atlantika in 16. julija pristala ob južnoameriški obali v pristanišču Cumaná v današnji Venezueli. Tako se je začelo veliko Humboldtovo potovanje in raziskovanje: Venezuela, Kuba, Kolumbija, Ekvador, Peru, Mehika, še enkrat Kuba in nazadnje tudi dvomesečni obisk v ZDA. Po več kot petih letih se je 3. avgusta 1804 vrnil v Evropo in se izkrcal v francoskem Bordeauxu.

Vrnimo se še enkrat v leto 1800, ko je Humboldt skupaj z Bonplandom raziskoval Venezuelo. V pokrajini Aragua, v kraju Maracay, sta videla mogočno drevo z izjemno široko krošnjo. Domačini ga imenujejo »zamang«, raziskovalca pa sta ugotovila, da spada v družino mimozovk. To vrsto drevesa največkrat označujejo z znanstvenim imenom Samanea saman.

Humboldt je kasneje (leta 1819) v nekem francosko pisanem delu primerjal obe mogočni drevesi, ki sta mu zbudili pozornost, zmajevca iz La Orotave in zamang iz Maracaya. Porodila se mu je primerjava: če so mogočne zgradbe spomeniki človekovega ustvarjanja, potem lahko takšno izjemno drevo, stvaritev narave, imenujemo spomenik narave (monument de la nature). Ta nekoliko romantično vznesena prispodoba bi lahko ostala neopažena, če je ne bi zapisal veliki Humboldt. Ko se je v naslednjih desetletjih do konca 19. stoletja naravovarstvena misel polagoma širila, se prepletala in zorela, je bil neki drugi Prus tisti, ki je izkopal iz pozabe Humboldtov izraz spomenik narave in mu pripisal še vsebino. Hugo Conwentz (1855–1922), najprej botanik, nato pa organizator naravovarstvene dejavnosti v Nemčiji in kasneje še v Avstro-Ogrski, je pojem Humboldtovega naravnega spomenika razširil še na neživo naravo in ga kot opredmeten simbol ogrožene narave postavil v središče svojih prizadevanj.

Zadnji univerzalni znanstvenik

Humboldt je bil zadnji univerzalni znanstvenik, »Aristotel novega veka«, ki je na enciklopedičen način želel v Kosmosu predstaviti pregled dosežkov vseh naravoslovnih ved svoje dobe. Njegova nesreča pa je bila, da je – ironično rečeno – živel predolgo. Kosmos je nastajal v času, ko so se naravoslovne vede že začele cepiti, tam pa so prevladovali specialisti, za katere je bila Humboldtova širina preveč splošna in zastarela. Zadnja leta življenja je preživel osamljen in zagrenjen, vendar načrta ni opustil. Po smrti je njegovo delo postajalo vse bolj pozabljeno, velik del rokopisne in slikovne zapuščine je bil razpršen ali izgubljen in šele po več kot sto letih je njegova misel postala spet zanimiva. Znanstvene vede so se do zdaj tako specializirale, da med seboj ne morejo več komunicirati in tudi v javnosti postajajo vse manj razumljene. Razvoj današnje znanosti pa zahteva novo sintezo, Humboldtov široki, stvarni in kritični pogled postaja spet moderen.

Tudi varstvo narave je v zadnjih desetletjih izjemno razširilo obseg delovanja. Posamezna področja obvladujejo specialisti, ki ne morejo več imeti celotnega pregleda. Metode dela so vse bolj zapletene in tehnicistične. Zato se je morda umestno ozreti dvesto let nazaj in pomisliti, kako se je sploh začelo: s Humboldtovim občudovanjem veličastne narave.

Stane Peterlin