Se v naših diskusijah sprašuje Andreja Sinjur – Prispevek Franceta Malešiča
Ali obstaja Kranjska gora?
Tako se na spletni strani Gore – ljudje sprašuje Andreja Sinjur.
V Atlasu Slovenije je ne bomo našli. Vendar je pri takšnih vprašanjih lepo in prav, če pogledamo tudi dobrega starega Janeza Vajkarda Valvasorja, enega slovenskih vseznalcev, ki jih tudi danes ni prav veliko. Prepotoval, raziskoval in preverjal je vse mogoče in je tudi zapisal kakšno neverjetno stvar, nikoli in nikjer pa ni trdil, da bi bila Kranjska majhna (kaj šele Slovenija). Danes se takšen nesmisel zapiše že skoraj vsakemu, ki je komaj prestopil domači prag.
V Drugi knjigi svoje Slave vojvodine Kranjske opisuje Kranjsko in v XI. poglavju gore na Gorenjskem. Najprej naredi lep uvod in potem opiše Kranjsko goro:
»... Gora je v gorenjskem delu toliko, da me skrbi: če bi vse naštel, bi bralca utrudil! Zato hočem iz te množice izločiti le tu in tam katero in se je s peresom dotakniti.
KRANJSKA GORA se dviga pri Kranjski Gori in, ker je kamnitna, se dviga zelo težavno; ne odlaga svoje snežne kape, saj spada med snežnike. Skoznjo gre preduh, ki moreš po njem peš, čeprav po vseh štirih, dospeti v Bovec; sicer bi moral mnogo milj naokoli ...«
Našteje še Pesjansko in Gamberško planino, Jelovico, Grintovec, Rožnik in Storžič.
Strokovnjaki so zapisali, da je Valvasor pač vedel za prehod iz Kranjske Gore v Bovec čez Vršič in je tudi kaj slišal o Prisankovem oknu; oboje je združil ali zamenjal ter tako prišel do trditve, da se da priti v Bovec skozi luknjo (Kugy, Rupel, Reisp).
Naj dodam, da so domačini takrat gotovo zelo dobro poznali preval Vršič in tudi Prisank in njegovo Okno. Zanj so vedeli divji lovci in lovci z obeh strani, prav tako domačini, ki so iz Trente hodili v Kranjsko Goro po razne potrebščine, ali pa pastirji iz Borovške vasi (Kranjske Gore) in Rut (Martuljka), ki so imeli verjetno že takrat v najemu Kranjsko planino na trentarski strani.
Tedaj pa se je komaj končala strašna tridesetletna vojna in drugih nadlog je bilo na pretek. Tudi zanimanje za gore tedaj še ni bilo v navadi. Zato so domačini imeli dovolj razlogov za nezaupljivost in so zvedavega barona odpravili čisto na kratko in približno, kaj šele, da bi ga navduševali za kraje, kjer so hoteli imeti svoj mir. Radoveden in natančen, kot je bil, je imel Valvasor zagotovo namen, da bi to preveril. Verjetno ga je zavrlo slabo vreme, nasvet, naj se v takšno nevarnost nikakor ne podaja, ali pa kakšna tretja ovira. Tako je svoj namen odlagal in odložil in nam še danes ostaja velik in izredno zanimiv vprašaj.
In ko smo že ravno pri teh krajih in njihovih očarljivih znamenitostih. Boštjan Šaver ima povsem prav, ko pravi Čas je za novega Kekca!
Dodajmo še: Pisatelji in režiserji na plan!
Lep pozdrav iz Kamnika
France Malešič