Le Monde diplomatique: Gneča na himalajskih pobočjih
François Carrel, novinar
Mitološka gora, najvišji vrh sveta … Mount Everest kraljuje na 8848 metrih nadmorske višine, na meji med Nepalom in Kitajsko, v gorovju Himalaja. Leta 2007 ga je vodnik Ludovic Challeat preplezal po tibetanski strani. »Vse prepogosto,« je dejal po vzponu, »Everesta ne vidimo več kot neke vrste uspeha, ki sledi številnim izkušnjam na veliki nadmorski višini, ampak kot proizvod, ki ga konzumiramo. Stotine šerp skorajda neprekinjeno tlačijo goro, da po njej prenašajo šotore, jeklenke s kisikom, kuhalnike, plin, hrano, odeje ... Razen pri redkih posameznikih se kisik sistematično uporablja od 7700 metrov dalje. Odstotek tistih, ki uspejo priti na vrh, je relativno visok, za vrh na taki višini pa je število nesreč precej majhno.« Med pomladjo leta 2001 je na vrh stopilo šeststo trideset ljudi. To je toliko, kot jih je nanj stopilo v štiridesetih letih - od prve britanske osvojitve leta 195;3 do leta 1993 …
Himalajske gore, ki se raztezajo med Pakistanom in Indijo, prečkajo kitajski Tibet in, seveda, Nepal, niso še nikoli privlačile toliko ljudi. Do konca šestdesetih let pa je štirinajst vrhov, ki se dvigajo nad osem tisoč metrov - štirinajst osemtisočakov, kot jih poimenujejo -, zbujalo pohlep le alpinistični eliti; tveganja in športno tekmovanje so se stopnjevala pod učinkom nacionalističnih tendenco.
Od začetka devetdesetih let je število skokovito naraslo. Motivi so sedaj za ogromno večino plezalcev individualni, kandidati za dostop pa se zdijo vedno manj izkušeni, malodane začetniki. Geopolitične težave »himalajskega kriznega žarišča« (civilna vojna v Nepalu, tibetanski upor, indo-pakistanski konflikt, islamistično nasilje v Pakistanu, ... ) ne vplivajo na ta trend: obiskovalci Himalaje so se vedno znali izogniti nestabilnim ali prepovedanim območjem. Razvoj športnega turizma na velikih višinah (zahodnjaške in lokalne agencije, ki organizirajo ekspedicije; nacionalne turistične infrastrukture Kitajske, Nepala ali Pakistana) je celo spodbudil vedno večjo banalizacijo osemtisočakov.
Od sredine devetnajstega stoletja pa vse do prve svetovne vojne je peščica alpinistov, ki jih je »gnala filozofija raziskovanja in osvajanja v dobi širjenja in kolonizacije« , najpogosteje so bili to Britanci, denimo Albert Mummery, pa tudi Italijani kot vojvoda Abruški, v spremstvu znanstvenikov preiskovali ta malo znana področja od meja indijskega imperija do Kitajske in Rusije. Velike vrhove so krstili (ali prekrstili) z angleškimi imeni. Športnim ciljem (poskusi vzpona na Mount Everest, K2 ali Nango Parbat) in znanstvenim raziskavam so se pridružili strateški in trgovski vzgibi, v prvi vrsti s strani britanskega imperija.
Sledila je »velika epopeja« med obema vojnama: osvojeni so bili vrhovi na 7000 metrih. Osemtisočakov so se lotevali zagrizeno, včasih za ceno tragedij. Vsako leto je bilo v Himalaji moč videti par deset Zahodnjakov. Britanci so svoje napore usmerili v Everest, v letih 1921, 1922, 1924, potem pa še v 1933, 1935, 1936 in 1938 so organizirali odprave, ki jih je vodila vojska. Imperij je z osvojitvijo tega simboličnega vrha skušal ponovno utrditi svojo vojaško in ekonomsko premoč, ki je oslabela med vojno, pa tudi ohraniti svoj alpinistični ugled.
Avstrijci in Nemci, kot tudi Italijani, pa so bili tisti, ki so bili tekmeci v Alpah, na terenu, kjer so bili v vodstvu Angleži v 19. stoletju; tisti, ki so izumljali nove tehnike in tisti, ki so osvojili še »zadnje prepreke« - Dolomite, severne stene Cervina, Grandes Jorasses, Eiger, ... - v vse bolj nacionalistični atmosferi, ki jo je stopnjeval prihod fašističnega in nacističnega režima. »Duce in Führer sta podeljevala medalje in nagrade, plezalce so opisovali kot ljudi, ki izžarevajo kvalitete naroda in ljudstva,« pove sociolog Michel Raspaud.
Patriotsko tekmovanje se je preneslo na osemtisočake. Nemci so poskusili z vzponom na Kangchenjungo leta 1929 in 1931, preden so se preusmerili na Nango Parbat v Pakistanu leta 1932, potem pa še leta 1934 in 1937, z veliko pomoči rajha. Nanga Parbat je postal »uradni cilj za mladino, up nekega naroda, oziroma Schiksalberg« (gora usode), je zapisal Maurice Herzog. Britanci so bili zaskrbljeni: »Vzpon na Everest ( ... ) je v interesu Naroda in Imperija. Trenutna situacija je jasna: začenjamo se zdeti precej smešni. Nemci in Američani so se oboji že želeli spoprijeti z Everestom. Če nam v prihodnje ne bo šlo bolje, bomo težko še naprej upravičevali našo izključno pravico nad njim,« je bil uporniški Morning Post 17. oktobra 1936, dva meseca po olimpijskih igrah v Berlinu ...
Po drami zračne ladje Italia na Severnem tečaju leta 1928, so Italijani ostali osredotočeni na Alpe. Tudi Francozi niso pobegnili duhu časa, kot priča takratni moto francoskega alpinističnega kluba: »Za domovino preko gora«. Monumentalno ekspedicijo so organizirali leta 1936, in sicer na še deviški osemtisočak Hidden Peak (oziroma Gasherbrum I). Kar se tiče Američanov, ti so se angažirali v dveh odpravah na K2, v letih 1938 in 1939.
Po drugi svetovni vojni se je začela »zlata doba junakov«, v kateri je bilo med letoma 1950 in 1964 osvojenih vseh štirinajst osemtisočakov, vsaka izmed odprav pa je bila zaznamovana z močnim patriotskim značajem, skoraj vse pa so bile organizirane s strani vojske in delovale z vojaško disciplino. Če seštejemo vse vrhove, dobimo število stotih ali dvestotih alpinistov vsako leto. V iskanju časti so bili Francozi tisti, ki so po mračnih letih leta 1950 odprli ples na Anapurni, leta 1953 so jim sledili Britanci in Nemci v sodelovanju z Avstrijci, ki so zasedli vsak svoj želeni cilj. Mount Everest in Nango Parbat. Vsak uspeh si je prislužil izbruhe nacionalnega ponosa, denimo v Veliki Britaniji leta 1953 ali v Italiji leta 1954, po »zmagi« nad K2. Industrialci so tesno sodelovali pri vsakem poskusu in »odprave so postale vitrina, v kateri je vsak narod hvalil stopnjo razvoja svoje tehnologije.«
Ko so videli vložke, doba ni skoparila s sredstvi: pomembne ekipe plezalcev, jeklenke s kisikom, kilometri vrvi, preobilje nosačev, da ne pozabimo zatekanja k amfitaminom, vse to je bilo prisotno pri Francozih na Anapurni, pri Avstrijcih in Nemcih na Nangi Parbatu in pri Italijanih na K2. Vsaka država je želela »svoj« prvi »osemtisočak«. Skoraj vsem je tudi uspelo, v regiji, kjer se je geopolitična situacija od leta 1949 močno spremenila: ustanovljena sta bila Indija in Pakistan, Nepal se je odprl tujcem, Tibet pa je zasedla Kitajska in zaprla vse meje.
Indija, Japonska in Kitajska vstopijo v igro osemtisočakov. Japonci si prilastijo Manaslu; Kitajci prepovejo vsakršen dostop do severne stene Mount Everesta, kar je bil britanski cilj med obema vojnama, in si leta 1960 pripišejo prvi vzpon po zaslugi odprave, ki je povezala stotine plezalcev ...
Organizirane so bili podobni poskusi istega tipa, predvsem s strani Indijcev ali Američanov, ki so vsak z več kot šestdesetimi plezalci skušali osvojiti Everest. Obdobje se je zaključilo s prvim vzponom na.Shisho Pangmo, kar je leta 1964 uspelo Kitajcem, in prekinitvijo odprav od leta 1966 pa vse do konca desetletja: napetosti s Kitajsko so takšne, da so Nepal, Pakistan in Indija tujcem prepovedali dostop do mejnih območij in tako do vrhov.
Ameriška novinarka o Katmanduju Elizabeth Hawley je odprla »prehod« in začela novo dobo, ki je trajala v sedemdesetih letih. Število plezalcev je prestopilo nov prag: vsako leto je na masive stopilo med tri in šeststo plezalcev. Meje mogočega so se močno razširile, za kar gre posebna zahvala Italijanu Reinholdu Messnerju. Leta 1975 je skupaj z Avstrijcem Petrom Habelerjem utrl novo pot na Gasherbrum I, šlo je za štiridnevni vzpon brez kisikovih jeklenk, brez pritrjenih vrvi, brez šerp, z enim samim šotorom na dnu nahrbtnika. Ena gora, ena avtonomna naveza, lahka in hitra, kot v Alpah: stil, ki mu pravijo »alpski«, je tedaj postal novi standard športnih podvigov v Himalaji.
Ekspedicije, ki so se posluževale vojaške metode, so bile še vedno aktualne; Everest (Japonska 1970, Jugoslavija 1979, Kanada in ZSSR 1982) ali na K2 (Francija 1978), a prevladovalo je mišljenje, da bo ta tehnika počasi izginila. Leta 1978 je žebelj zabil Messner, ko se je v solo alpinističnem stilu povzpel po novi poti na Nango Parbat (8125 metrov), takoj za tem, ko je s Petrom Habelerjem povzročil pravi orkan zaradi prvega vzpona na Everest brez jeklenke s kisikom. Alpski stil, ki je združeval etiko in ekonomičnost sredstev, je začel pridobivati na ugledu in postajati glavna spretnost plezalcev na visokem nivoju, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost. Messner je postal prvi, ki je med letoma 1970 in 1986 premagal vse osemtisočake, ne da bi kdajkoli posegal po jeklenki s kisikom: »izziv štirinajstih osemtisočakov« je bil rojen, medtem ko so prve ko so prve komercialne ekspedicije ugledale luč dneva v osemdesetih letih.
Ta himalaizem novega tipa je razmah doživel po letu 1990 z ustanavljanjem več agencij z vodiči, povečini je šlo za angloameriške, ki so se specializirale za vzpone na Everest in Cho Oyu, pa tudi na lep nepalski vrh Ama Dablam (6856 m). Odtlej je na to območje prihajalo med tisoč in tri tisoč himalaistov. V zadnjih letih smo priča še hitrejši rasti te številke pri vseh osemtisočakih. To je morda učinek močno medijsko izpostavljene petdeseterice prvih vzponov na vrhove, predvsem pa posledica turističnega tekmovanja, v katero so se vrgle kitajske, nepalske in pakistanske oblasti: zmanjšanje stroškov dovoljenja za vzpon in razvoj infrastruktur (danes do kitajskega baznega tabora na Everestu vodi cesta; do nepalskega lahko dostopite s helikopterjem).
Nove himalaiste lahko razdelimo na dve skupini: naročniki komercialnih odprav, ki jih spremljajo vodiči in ekipe šerp, vsak pa za Everest plača od 30.000 do 40.000.evrov; in kategorija »brez vodičev«, torej bolj ali manj poučeni amaterji. Le-ti se organizirajo med sabo, si delijo stroške dovolilnic in logistiko baznega tabora, ki ga najamejo pri lokalnih agencijah, včasih pa tudi najamejo visokogorske nosače. Pogosto se proti plačilu poslužijo opreme, ki so jo na gori uredile komercialne odprave. Med letoma 2000 in 2006 sta denimo na Everestu dva izmed treh himalaistov pripadala tej kategoriji: skupno naštejemo tisoč osemsto plezalcev, ki so bili člani »privatnih« odprav, uporabili so tisoč sto šestdeset šerp, medtem ko je bilo članov komercialnih odprav devetsto osemintrideset, spremilo pa jih je devetsto šestindevetdeset šerp in vodičev.
Gasherbrum II (G2) je bil poleti leta 2008 prav tako poplavljen: približno sto sedemdeset himalaistov (če izvzamemo pakistanske nosače) je bilo v skupnem baznem kampu Gasherbrum I in II, na papirju so bili člani sedemnajstih komercialnih in zasebnih odpravo Med njimi sta o tem osemtisočaku sanjala tudi Paulo Roxo in Daniela Teixeira, portugalska plezalca po visokogorju, ki pa, kar se tiče Himalaje, nista imela veliko izkušenj. Vrnila sta se z grenkim okusom v ustih: »Pritrjene vrvi naj bi bile tam za zaščito v najbolj navpičnih odsekih, a pogosto le omogočajo nemoten tek komercialnega stroja. Vrh zagotovijo veliko ljudem, ki drugače ne bi imeli dovolj tehničnega znanja, da bi premagali takšne ovire. Portugalca označujeta take himalaiste za nekvalificirane:" »Videla sva resne napake in strategije, ki bi. povsem zlahka vodile k smrtnim nesrečam. Meniva, da so takšne napake posledica neizkušenosti.« Za konec pa poudarjata, da je trenutno stanje duha pokvarjeno: »Laži o uspelem vzponu, zapustitev partnerjev sredi nevarnega ledenika, uporaba nosačev, kot da so zgolj predmeti ... Zaradi vsega tega misliva, da nekateri plezajo le, da nahranijo svoj ego, v iskanju slave in ne v pravem alpinističnem duhu ... «
Ti moški in ženske, ki prihajajo s celotnega sveta, povečini pa iz razvitih držav, se za visoko ceno, tako finančno kot fizično, spoprijemajo z izjemno visoko nadmorsko višino na ščepcu vrhov, vedno istih, na čelu z Everestom. Ekspedicija na Himalajo odpira možnost da se nahajate v mitičnem prostoru, prostoru iz pripovedi pionirjev in narodnih herojev: »Povečano število vzponov od osemdesetih let dalje in stopnjujoč individualizem sta nas vse podvrgla neke vrste socialni normi, pritisku k samorealizaciji. Ljudje od ekspedicije pričakujejo, ( ... ) da bodo postali preprosti junaki. Himalaizem ponuja sredstvo, da prečkamo svoje meje in da odgovorimo klicu dogodivščine, kar sta danes sestavini podvigov,« analizira Eric Bollkoy, avtor antropološke raziskave o himalaizmu. Po svojem prihodu iz Himalaje ima »izvoljeni« veliko možnosti, da finančno ali simbolično unovči svojo epopejo: konference, knjige, intervjuji, ...
Vsi trije francoski vodiči, Christian Trommsdorff, Yannick Graziani in Patrick Wagnon sestavljajo eno glavnih himalaističnih navez, poimenovano »naveza TGW«. Ko so uspeli z več »prviči« na sedemtisočakih v čistem alpskem stilu, so postali elitni visokogorski predstavniki v primerjavi z ogromnim navalom na običajne poti na osemtisočake: v medijski ravnodušnosti, ki smo ji priča, se zgornji razred ukvarja na s tehničnimi vrhovi višine 6000 ali 7000 metrov. Veliki plezalci ne dvorijo več osemtisočakom, razen kadar ne gre za plezanje po novi poti ali pozimi, kot je to Francoz Jean-Christophe Lafaille, ki je tam jeseni 2005 pustil življenje.
»TGW-jevci« so poleti 2008 želeli odpreti novo smer na K2. V baznem taboru so se močno aklimatizirali, z njimi je simpatizirala kaka šestdeseterica kandidatov za plezanje po običajni poti, ki so jih gledali na gori in presenečenj kar ni bilo konca. Nobene komercialne odprave, ki bi jo vodili vodiči, a veliko sponzoriranih in medijsko podprtih avanturistov iz Nizozemske, Združenih držav, Južne Koreje, Srbije, ... Tudi tu, kot na vseh osemtisočakih, se predstaviš in označiš samo s številom vrhov tega tipa, ki si jih že poskusil preplezati ali osvojil. Sveti Gral je vzpon na štirinajst osemtisočakov, cilj, ki ga je šestnajst mož že doseglo, od tega osem brez kisika, a še vedno ostaja popularen (mediji z navdušenjem spremljajo to tekmo). Ljudi, ki imajo na svojem listku sedem do trinajst osemtisočakov, je sedemdeset in vsak nov vzpon kakega od glavnih konkurentov vzbudi zanimanje, največji nadzor je nad ženskami, saj jih je pet premagalo osem do dvanajst osemtisočakov.
Na K2 je »TGW« hitro prišel do sledeče analize: »To je nov šport: »osemtisočakarstvo«. Trommsdorff povzame: »Z dobro fizično pripravljenostjo in nekaj osnovami plezanja z derezami, nekaj kisika in jumarjem (samozaskočna prižema za vzpenjanje po vrvi) lahko skorajda kdorkoli spleza na osemtisočak! To nima nobene zveze z alpinizmom: ne gre za plezanje, gre za vzpenjanje po vrvi. Nobene samostojnosti ni več: človek nima svojega urnika, ni sam tisti, ki so bo zagotovil napredek. Brez spoštovanja gore ta himalaizem spominja na skupno posilstvo ... «
Wagnon je izrazil svoje mnenje: »Osemtisočakar pride na najvišje vrhove, opremljen s svojim jumarjem in najnaprednejšimi sredstvi za komunikacijo. Zunanje pomoči, ki jih uporablja, gredo od pritrjenih vrvi - ki jih pripravi sam ali pa za njihovo uporabo plača ostalim odpravam, ki so jih pripravile pred njim - pa do zatekanja k vsem mogočim dopinškim sredstvom, na prvem mestu pri teh se nahaja kisik.« Izdelek, ki omogoči dostop nad 8000 metrov, pa tudi nad 7000, celo nad 6000: gre za poživilo, edino, ki ga »osemtisočakarji« priznavajo. Kljub temu pa je znano, da so v skrivnem zavetju šotorov lekarne dobro založene: kortikosteroidi in Diamox, če omenimo le to dvoje, so postali stalna praksa.
Ko je naveza TGW konec julija odnehala, je v baznem taboru vrvelo od navdušenja. Meteorološka napoved je obetala »summit day«, dogajanje pa je takole komentiral Trommsdorff: »K2 je težka gora, nanjo bi si morali želeti le povsem samostojni in izkušeni amaterji; 80 % plezalcev, ki smo jih srečali, nimajo tu česa iskati: brez kolektivne logistike, nosačev in pritrjenih vrvi bi bilo vse skupaj skoraj absurdno!«
Tu ni šlo za elitizem; trije Francozi so bili zaskrbljeni. Kar je sledilo, je na žalost potrdilo njihove skrbi. Med 1. in 2. avgustom je sedem teh »osemtisočakarjev« in štirje izmed njihovih pakistanskih in nepalskih uslužbencev eden za drugim umrlo čisto blizu vrha: padec, izčrpanost, padajoči bloki ledu ... V popolnem vremenu niso spoštovali najpomembnejšega timinga in bi morali pred nočjo sestopiti, saj niso imeli dovolj kisika za tiste, ki so ga uporabljali, predvsem pa tik pod vrhom niso imeli pritrjenih vrvi, brez katerih so bili izjemno ranljivi. V pomanjkanju logistike komercialnih odprav, ki so vedno prisotne na Everestu ali Cho Oyu, jim ob vzponu ni uspelo opremiti zgornjega dela gore. Za nameček pa je pod večer leden plaz s sabo odnesel še del vrvi, ki so jih bili pritrdili ...
Kot veliko zahodnjaških, pakistanskih in nepalskih imen v himalaizmu je tudi Patrick Wagnon po tej drami sprožil alarm: »Videti je, da ta praksa plezanja pridobiva vedno več privržencev. Ekonomični vložki spodbujajo tak razvoj, ne oziraje se na ekološki ali varnostni vidik. Praktično večina odprav na osemtisočake je obširno sponzorirana in medijsko podprta; veliko število »osemtisočakarjev« je profesionalnih avanturistov, ki prenašajo vrednote alpinizma, ki pa so jih sami precej pozabili. Seveda je kot pri alpinizmu vrh vedno cilj, a izgublja se samo bistvo aktivnosti, ki je pot, ki vodi na vrh, in način, kako jo prehoditi. «
Paul Keller, vodič in pastir, pionir himalaizma na višjem nivoju v letih 1950, nas spomni: »Alpinist je tisti, ki zna združiti tehnično kompetenco z zavedanjem o tveganju in ljubeznijo do gore, ki je rojena iz domačnosti in spoštovanja.« Nikakor ne ceni tistih himalaistov, ki so goro izkoristili za dosego njihovih strasti, na samo goro pa pri tem popolnoma pozabili. zagovornik in promotorji »osemtisočakarstva« niso zaradi tega nič kaj vidno zaskrbljeni. Med norim tednom od 18. do 23. maja, v katerem je po dveh smereh na Everest drlo več sto ljudi, je stran mounteverest.net, živčni center »osemtisočakarske« blogosfete, na ves glas trobila: »Razburjenje okrog Mount Everesta očitno skrbi le veterane Himalaje in ekologe. V si ostali bi radi le vedeli, kdaj je naslednji vzpon na Everest, kar nas preko elektronske pošte sprašujejo tudi bralci. "Povejte mi čim prej, da se bom lahko začel pripravljati! "Prihodnosti ne moremo ustaviti.
(opombe)
1 Himalajski nosači in vodiči, prvotno izšli iz nepalske etnije tibetanskega izvora.
2 Povzeto po izrazu sociologa Michela Raspauda, v L'aventure himalayenne. Les enjeux des expéditions sur les plus hautes montagnes du monde, Presses universitaires de Grenoble, 2003.
3 Ibid.
4 Les grandes aventures de l'Himalaya, Paris, Lattes, 1981. Maurice Herzog je bil z Louisom Lachtnalom prvi, ki je stopil na vrh z več kot 8000 metri nadmorske višine, na Annapurno, 3. junija 1950.
5 23. maja 1928 je italijanska zračna ladja, ki je opravljala meteorološka, magnetična in geografska merjenja, treščila na Severnem tečaju. Skoraj polovica članov odprave je med nesrečo umrla.
6 Michel Raspaud, op. cit.
7 Elizabeth Hawley in Richard Salisbury, »The Himalaya by the Numbers, a Statistical Analysis of Mountainering in the Nepal Himalaya«, september 2007, dosegljivo na www.himalayandatabase.com
8 »Everest Expeditions Statistics 2000-2006«. www.adventurestats.com
9 Eric Boutroy, L'ailleurs et l'altitude. Ethnologie de l'alpinisme en Himalaya. IDEMEC / Universite d'Aix-Marseille I. 2004.
10 Patrick Wagnon, »Réflexions à propos de l'accident du K2«, Montagnes Magazine, n° 337, Grenoble, januar 2009.
11 Paul Keller, La montagne oubliée. éditions Guérin. Chamonix, 2005.
Citius, altius, fortius
- Odstotek tistih članov ekspedicij, ki so uspešno prišli na vrh enega izmed nepalskih osemtisočakov, se je v obdobju 1990-2006 v primerjavi z obdobjem 1950-1989 podvojil; s 13,6 % je poskočil na 30,3 %: Podatki Elisabeth Hawley kažejo na neprekinjen in vedno bolj strm dvig teh številk od začetka devetdesetih let: od leta 2006 dalje presegajo 53 %.
- Velikost ekspedicij, če gledamo vse vrhove, je v povprečju presegla enajst članov v sedemdesetih letih, za najmanj pet članov se je povečala v novem tisočletju, hkrati pa je povprečno. število nosačev ostalo bolj ko ne isto: dva na tri člane. Na Everestu je standard pri komercialnih vzponih en šerpa na stranko ...
- Sociologinja Anne Benolt-Janin je analizirala rezultate ankete, ki jo je izpolnilo dvaindevetdeset naključno izbranih kandidatov za dostop na Everest leta 2003, približno tretjina plezalcev iz nepalske bazne postaje. Pri vprašanju »S katerim športom se najintenzivneje ukvarjate?« sta se na prvo mesto s 17,6 % uvrstila smučanje in deskanje na snegu, 16 % anketirancev je na vprašanje odgovorilo tek, prav tako 16 %.plezanje. Alpinizem je prišel šele na četrto mesto, navedlo ga je le 13,4 % vprašanih ... ki pa so se kljub temu v kar 62 % opisali kot »alpinisti«.
- Američani so z veliko prednostjo tisti, ki koristijo kitajske in nepalske »komercialne poti« na Cho Oyu, Everest in Ama Dablam, sledijo jim prebivalci evropskih dežel z alpinistično tradicijo. Francozi, Japonci in Južnokorejci, ki so pogosti obiskovalci nepalske Himalaje, proporcionalno kažejo manj zanimanja za najbolj obiskane vrhove.