France Veber - Estetika o »nesreči, tragični ali žalostni«
…naravno nasprotje estetske komike je tako imenovana - estetska tragika. Da to ne velja in da je slednja kategorija zase sploh izven gori orisanega nasprotja, je zdaj samo ob sebi umevno ter lahko isto še posebej pokažemo. Pri estetski tragiki je namreč vedno med predmetnimi podlagami pristojnega irealnega lika potrebno tudi intenzivno-negativno čustvovanje, žalost, tuga, sploh vse to, kar pojmujemo kot konstitutivni vzrok večje ali manjše - nesreče. Ni in ne more biti »tragičnih« objektov, ki bi med svojimi sopodlagami ne nahajali prav take in podobne negativne nagonske sekundarne osnove. Iz tragičnega obraza mora neobhodno »odsevati« recimo življenjski obup, tragedija nam mora podajati življenje junakov, polno »groznih« muk, življenje, ki neha s strašno smrtjo, če ne fizično, pa vsaj moralno, kratko, pri vseh »tragičnih« estetičnih objektih moramo imet pred seboj irealne like, ki imajo med svojimi neobhodnimi predmetnimi podlagami vsako jake negativne nagonske sekundarne osnove, tvoreče v svoji celokupnosti življenjsko nesrečo pristojnih oseb. Taki irealni liki pa lahko sicer seveda slone na takih predmetnih podlagah, med katerimi ne nahajamo nikakega izven estetskega nesoglasja, ki morda sicer celo idealno soglašajo z našimi ostalimi, n. pr. moralnimi normami in postulati. Predvsem najglobokejše tragedije slone na takih posameznih dejanjih in nehanjih na taki borbi in smrti pristojnih junakov, ki bi jo, prenešeno v vsakdanje življenje, tudi z moralnega stališča naravnost občudovali. In če nam podaja tragedija tudi v ostalem take podatke, ki takisto povsem soglašajo z našim izvenestetskim poznavanjem sveta in življenja, so seveda tudi take tragedije izraziti reprezentanti gori orisane estetske resnobe, to pa ne, ker so tragedije, temveč ker med njihovimi predmetnimi podlagami ne vlada nikakršno ostalo normativno nasprotje. Kakor hitro pa je »tragedija« objektivno ali pa se nam vsaj zdi taka, da vsebuje med svojimi predmetnimi podlagami sicer tudi »imenzno« bol pristojnih oseb, a je zgrajena pretežno na bodisi miselno ali čustveno »neumnih« posameznih prizorih in situacijah, v hipu preneha biti tragedija, nastajajoč tako imenovana - tragikomedija, kar se zdaj nič drugega ne pravi, nego da prav estetska tragičnost sama sploh nima nič opravka ne z estetsko »resnobo« ne z estetsko »komiko«, ker je tudi vsak »tragični«, t. j. tak irealni lik, ki ima med svojimi neobhodnimi predmetnimi podlagami tudi poljubno veliko »nesrečo« pristojnih oseb, lahko sicer gori orisanega estetsko resnobnega ali pa komičnega značaja. Sicer pa nam zdaj ista karakteristika estetske tragike omogoča hkrati točno razlikovanje med »tragičnim« in »žalostnim«, ista karakteristika estetske komike točno razlikovanje med »komičnim« in »smešnim«.Vse, kar je z estetskega vidika tragično ali komično, je sicer, preneseno n. pr. v vsakdanje življenje, obenem žalostno ali smešno in narobe, v sled česar moramo, da nam postane še ta razlika jasna, samo opredeliti bistvo omenjenega »estetskega vidika«. To bistvo pa nam je zdaj že davno znano. Saj vemo že, da gre pri vsakem estetičnem objektu za določeni irealni lik, sloneč na pristojnih svojih predmetnih podlagah. Kakor hitro torej nastopa, n. pr. velika nesreča človeka kot podlaga, ozir. so podlaga takega irealnega lika, smo pred »tragičnim« pojavom, ko pa motrimo sicer morda isto nesrečo samo, torej ne preko pristojnega irealnega lika, smo pred - žalostnim pojavom. Isti dogodek torej je lahko zdaj tragičen, zdaj žalosten dogodek ter je vprašanje, ali velja prvo ali pa drugo, samo odvisno od vprašanja, ali motrimo dogodek samo z vidika pristojne nesreče – v tem primeru ga imenujemo žalostnega – ali pa nam je dogodek irealen lik, ki ima ono nesrečo samo za svojo ne obhodno predmetno so podlago – v tem primeru ga imenujemo tragičnega. Še točneje lahko to razliko definiramo s sledečo razliko na pristojni psihološki plati: »nesrečo« človeka samo opredelimo ter se spričo nje tudi sami žalostimo, nam je pristojni dogodek – žalosten. Ko pa nam misel na ono nesrečo in na oni realni dogodek služi samo kot ne obhodna psihološka so podlaga še za posebno doživljanje, namreč za predstavljanje pristojnega irealnega lika, ki ima zdaj nesrečo, pristojne osebe in dogodke samo za svoje ne obhodne predmetne podlage, nam je dogodek – tragičen dogodek…
France Veber ESTETIKA
Slovenska Matica Ljubljana 1985