Rado Kočevar: Alpinisti AO Ljubljana Matica smo se 11. septembra 1952 odpravili v obmejne gorske predele Črne gore. Bila je to želja skupščine PSJ v Beogradu leta 1952 z namenom nadaljnjega razvoja planinstva v tej, tedaj »bratski« republiki.
Organizacijo je prevzela PZS, meni pa je pripadlo zaupanje za pripravo in na koncu vodenje odprave. Že pred tem pa je skupina slovenskih planincev obiskala Solunsko Glavo v Makedoniji. Tako je PSJ (Planinarski savez Jugoslavije) tedaj »krepil« bratstvo med planinci. Potovali smo z vlakom, kakor tri leta prej v BiH. Iz Sarajeva je še vedno vozil »čiro«. Pri Humu smo presedli za Nikšić in Titograd (Podgorico). Nekaj ur smo se vozili po komaj zgrajeni ozkotirni progi. Povsod okoli samo kamenje - tipični hercegovski kras. Na gričih pa so privlačile pozornost utrdbe ob nekdanji meji BiH, okupirane pod Avstro-Ogrsko in Turčijo. Pokrajina je ozelenela šele na kraškem polju pri Nikšiću, kjer so tedaj potekala velika dela povojne industrializacije, vodne regulacije in predvsem nova velika železarna. Utrujeni od vožnje smo zvečer prispeli v Titograd. Predvojna Podgorica je bila dobesedno zravnana z zemljo. Začelo pa je nastajati novo mesto. Velike stavbe so stale še daleč med seboj, toda dajale so vtis, da bo tu nekoč nekaj lepšega in urejenega. Bili pa so začetki, pravih ulic še ni bilo.
Naslednjega dne smo z avtobusom zapustili Titograd (Podgorico). Pokrajina je bila res slikovita. Cesta sicer slaba, makadamska, na eni strani dolina Morače, na drugi kras, veliko spomenikov iz zadnje vojne, ki še danes pričajo o tem, koliko je takrat zgrmelo okupacijskih tovornjakov v globel ob gorski cesti, ki je bila videti slabša od naše na Vršiču. Samo pri vasi Podkoš je že leta 1941 spodaj ob reki končalo 40 vojaških (italijanskih) tovornjakov. Tako smo po treh urah dosegli 1200 m visoki preval Raško Gubno. Med Mateševim in Andrijevico pa nas je čakal še Trešnjevik. Naš voznik je ob vožnji pripomnil, da kdor to uspešno prevozi, je »že naredil vozniški izpit«. Seveda smo voznika občudovali, posebej še, ker nihče od nas takrat še ni imel vozniškega dovoljenja. Za nas je bila ta vožnja zares nekaj posebnega, danes bi rekli tudi malce pustolovska. Prav to pa je ostalo nepozabno. Na prevalu je bilo tudi razvodje. Na severni strani reka Tara, ki že odvaja vode proti Črnemu morju. Na drugi strani pa ni bilo več golega krasa, tu pa se voda drži površja, lepa zelena pokrajina in gozdovi. V Moljkovcu ob poti je že nastajal lesni kombinat. Še manjši preval in sledila je dolina Lima, ki izvira že v Prokletijah. Za kratek hip smo se ustavili še v zgodovinskem mestu Kolašin. Okrog nas gorat svet in ponekod lepi ostri vrhovi. Bili so Komovi.
Prenočili pa smo v Ivangradu (Berane). Večer smo preživeli z domačini - planinci. Od njih smo dobili nekaj koristnih napotkov in informacij. Mesto je bilo dolgo pod Turki, okolica pa me je spominjala na naše Bovško. Naslednjega dne smo s posebnim tovornjakom odpotovali do naše baze ob Plavskem jezeru. Pokrajina v okolici je bila videti še nedotaknjena. Ob jezeru je bil takrat le manjši hotel. Obala pa porasla, zares še »divjina«. Šotore smo postavili kar ob njej. Na fotografiji se dobro vidijo obmejni vrhovi Prokletij. Pod njimi pa je zadnja črnogorska vas Gusinje. Turistov je bilo takrat še malo. V edini hotel so občasno prihajali le sindikalni turisti. Obmejni vrhovi so samevali, dostop do njih pa prepovedan. V bližnji vasi Plav ni bilo ničesar. Le skromen krajevni urad in postaja LM (ljudske milice, takratne policije). Nobene trgovine ali česa podobnega. Naša oskrba je bila odvisna od bližnjega hotela, kjer smo se tudi prehranjevali. Prvi dan smo počivali, razen Toneta Jegliča, ki je odšel na bližnji vrh. Vrnil se je šele pozno zvečer ves razburjen. Na samotnem kraju je namreč srečal medveda. Bila pa sta oba presenečena in jo takoj »ubrala« vsak po svoje. Od domačinov smo pozneje zvedeli, da so se podobna srečanja končala tudi drugače. Odločili smo se držati v skupini. Z Marjanom Perkom sva poslej nosila s seboj tudi orožje. Naslednjega dne smo se v gore podali v dveh skupinah. Prva na bližnji impozantni Visitor, 2210 m. Druga pa pod Hridski Krš, 2358 m.
Obmejni vrhovi se impozantni dvigujejo nad dolino Ropojano za vasico Vusanje. Mi žal sem nismo mogli, ker je bilo to zaprto področje. Obe dolini se zajedata pod najlepše vrhove. Tudi kasneje nismo poskušali. Vreme se je med tem namreč poslabšalo. Neurja z močnim dežjem so odnašala dele cest in mostove. Že iz pripovedi pripovedi Dr. Andreja Župančiča in Joža Čopa, ki sta leta 1947 bila na Albanski strani smo vedeli, da so tu zanimive stene. To je bilo še pred resolucijo inforbiroja. Takrat sta bila člana jugoslovanske znanstvene odprave. Opravila pa sta tudi nekaj prvenstvenih plezalnih vzponov. Spominjam se njunih besed: » ... to morate videti, je čudovito ...«. Žal te sreče nismo imeli, ker so bile takrat skoraj hermetično zaprte in zastražene meje držav »sovjetskega bloka«, kamor je tedaj sodila še Albanija, ki je po resoluciji informbiroja (1948), poleg totalne zaprtosti, tudi na mejah povzročala nepotrebne napetosti. Morali smo biti skrajno previdni. Tudi druge, predvsem naravne okoliščine nam niso šle na roko. Vremenske razmere so se v tem času zelo poslabšale.
Povratek
Kmalu je začelo deževati, jezero je začelo naraščati, reka Lim je prestopila bregove. Pretrgane so bile prometne povezave. Prometnih sredstev nobenih. Kako nazaj? Tamkajšnji prebivalci take ujme niso pomnili več desetletij. Do Andrijevice smo se odpravili peš. Dobili smo kmeta, ki nam je na konja naložil del prtljage. Počasi smo tako prišli do Ivangrada (Berane). Tu so nam obljubili tovornjak. Med čakanjem pa nova pustolovščina. Nekje so nam povedali,da je v steni Tifranske soteske ob Limu v steni baje »zaklad«, še iz časov Nemanjičev (bile so to seveda le govorice). Ker pa smo s seboj nosili plezalno opremo, nas je le mikalo »raziskati« ta skriti zaklad v navpični steni. Domačini so nam pokazali pot. V steni, ki je bila visoka kakih 120 m je v spodnjem delu, pribl. 30 m od tal bila videti majhna votlina, spredaj pa nekakšna kamnita ograja. Stena navzgor navpična in deloma previsna. Špranj za kline ni bilo videti. Odločili smo se dokopati do vhoda z vrha soteske. Tja sta po lažjem terenu splezala Andlovic in Verovšek. Petkrat sta se spustila po vrvi in pri vhodu obvisela kakih 5 do 6 m stran. Verovšek se je pred vhodom v votlino vrtel na vrvi kot »salama v mesnici«. Medtem pa se je po mestu bliskovito razširila novica »...da Slovenci ulaze u riznicu ...«. Nabralo se je »zijal« od vsepovsod. Medtem pa se je že začel spuščati mrak in morali smo odnehati. Verovšek, pa se nikoli ni mogel potolažiti, da je šel zaklad po »vodi«. Bilo pa je to posebno doživetje in malo pustolovščine. Ta pa se je odvijala tudi naprej. Do Titograda smo nadaljevali, delno z avtobusom, peš ali s tovornjakom. Vmes smo prenočili, kar nekje ob cesti. Zanimivo pa je bilo to, da so nas tako spremljali tudi ostali potniki, ki so polegli pač na prostem. Enako je bilo, ko smo z bencinskimi kuhalniki pripravili juho ali čaj. Tako smo se v dveh dnevih »prebili« do Titograda. Nas je bilo osem, celotna »karavana« pa nas je bila, kar za poln avtobus. Česa podobnega nisem doživel nikoli več. V mestu smo se še poslovili od predsednika PZČG (planinska zveza Črne Gore) in narodnega heroja, Vukice Mičunovič in s »čirotom »odpeljali do Skadarskega jezera. Nato pa z ladjico do Virpazarja. Potem pa spet s čirotom čez preval Sutorman v Bar. Tudi ta pot je bila nekaj posebnega. Ozkotirno železnico so zgradili Italijani še v času kralja Nikole (1908). Čez prelaz je peljala v zavojih. Počasi seveda, videli smo skupino domačinov, ki je na vrhu prelaza skočila iz vlaka in jo po bližnjici ubrala do spodnje postaje, kjer se je nahajal majhen »bife«. Ko je vlak prisopihal navzdol so še utegnili popiti pivo in nadaljevati pot.
Stare romantične železnice žal danes ni več. Če bi obratovala, kot nekoč bi bila danes brez dvoma zanimiva turistična atrakcija.
 |
Na ladji, na poti domov od leve: Verovšek, Andlovic, Perko (čepi), Jeglič, Rado, Kunaver in Pintar. Evgen Vavken je fotografiral in ga ni na sliki (danes živa še Jeglič in Rado). |
Zaključek
V zapisu sem poskusil opisati posebne razmere, v katerih smo tedaj skušali raziskati gore izven Slovenije in morda tam preplezati kakšno novo plezalno smer. Morda bi tudi uspeli. Vendar so bili zunanji dejavniki večkrat močnejši od naših želja. Lepi spomini pa so vendarle ostali.
Rado Kočevar