Razgledi - Borut Peršolja: ... Tako slovenska planinska organizacija edina (?) nima zunanjega civilno družbenega nadzornika (če odmislimo neorganizirano gorniško javnost), zato je varuh pravic gora nastal tudi iz te potrebe.

Z novim statutom Planinske zveze Slovenije (v nadaljevanju: statut) je uveden nov organ – varuh pravic gora. Predno ga dejansko dobimo je morda pravi čas, da predstavimo nekatera razmišljanja o njegovem delovanju. Gre za povzetek strokovnih podlag in razmišljanj, ki so nastajala v procesu oblikovanja statuta v okviru delovne skupine za njegovo pripravo. Pričujoče besedilo ne smemo in ne moremo razumeti kot obvezno razlago statuta (70. člen), temveč kot neobvezujoč komentar k statutu.

Statut Planinske zveze Slovenije

39. člen
(varuh pravic gora)
(1) Varuh pravic gora je od organov PZS neodvisen strokovnjak, ki se:
a) v imenu PZS hitro odziva na nedovoljene ali sporne dejavnosti ter posege v gorah in
b) pripravlja predloge za izboljšanje zakonodaje glede dejavnosti in posegov v gorah.
(2) Varuh pravic gora je za svoje delo odgovoren predsedniku PZS in skupščini PZS.
(3) Organi PZS in strokovna služba zagotavljajo varuhu pravic gora odzivnost in strokovno pomoč na njegov poziv.

52. člen
(volitve varuha pravic gora)
(1) Za varuha pravic gora lahko kandidira član društva, ki:
a) ima najmanj visokošolsko izobrazbo,
b) je uveljavljen strokovnjak s področja varstva narave ali sorodnih področij in
c) ima vsaj pet let izkušenj dela v društvih ali organih PZS.

Že v razpravi ob sprejemanju statuta je bilo večkrat izraženo mnenje, da “gore pač nimajo pravic in zato tudi ne potrebujejo varuha.” So gore lahko “stranka v kakršnem koli postopku”? Pojavljala so vprašanja, kaj bo varuh počel, kakšni bodo rezultati njegovega dela in kdo je sploh primeren za opravljanje te funkcije? Izpostavljeni so bili dvomi o smiselnosti uvedbe varuha pravic gora (imamo že gorsko stražo in varuhe gorske narave (1) in seveda celotno Komisijo za varstvo gorske narave), o njegovi neodvisnosti oziroma o razmerju, ki ga bo imel do planinskih društev in Planinske zveze Slovenije.

Gore ostajajo slabo razumljive
Za odgovore na ta vprašanja je treba poseči nekoliko v teorijo, saj moramo v prvi vrsti dojeti kompleksnost in povezanost različnih delov narave, katere del smo tudi sami. »V polni človečanski misli morata biti obsežena človekov odnos do narave, do duhovnega sveta in do transcedence«. (Musek 1994, 20) (2) Horvat (3) precej prepričljivo pravi: “Gore ostajajo slabo razumljive in prepoznavne, čeprav jih človeku natančno opiše in razloži že srednja šola.” Pred razširitvijo etike na primer na gore je treba najprej sprejeti, da dojemamo vse sestavine pokrajine kot del velikega naravnega procesa. Kot opozarja Grušovnik (2011) (4) smo lahko “etični le v odnosu do nečesa, kar vidimo, občutimo, razumemo, imamo radi ali kako drugače v to upamo. Brez podobe, ki nas nagovori, ne moremo upati na etični odnos do naravnega sveta. Dojeti, da smo vsi povezani v krogotok energije, da smo vsi del velikanskega, pa tudi dolgotrajnega, naravnega procesa, pa ni enostavno.”

Nedvomno v sedanjem svetu prevladuje antropocentrični odnos, ki na naravo gleda v okviru njene funkcionalnosti, koristnosti za ljudi, najpogosteje kot rezervoar naravnih virov. Pri tem gre pogosto tudi za nereflektirano ljubezen do narave, ki se je prelevila v še eno obliko njenega izkoriščanja. Ob tem je treba biti pozoren tudi na tako imenovani mehki antropocentrizem, ki si naravni svet lasti pod pretvezo ljubezni do narave.

Okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh – ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovarstva so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje. Zato si obe gibanji lahko nasprotujeta – zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne.

Navada je železna srajca
Vprašajmo se, zakaj nam ne uspe spremeniti nekaterih naših prepričanj in navad navkljub prepričljivim dokazom njihove škodljivosti za okolje? Je možno, da smo se znašli v (ne)hotenem zanikanju? Z okoljskim zanikanjem se soočamo, ker naše navade in prepričanja nismo sposobni spremeniti, zato ker jih ne želimo spremeniti. Pred desetletjem so Pelletier in drugi (1999, v Grušovnik) identificirali štiri razloge za posameznikovo pomanjkanje motivacije pri prevzemanju okoljevarstvenega vedenja. Našli so jih v amotivaciji zaradi strategije, kapacitete, napora in prepričanj nemoči. Strnjeno jih lahko izrazimo kot stanje, v katerem se znajdemo ljudje, ko nismo zmožni predvideti, kako bi lahko naš prispevek posameznika doprinesel k zaželenim rezultatom v velikem merilu, zato se izognemo osebnemu okoljsko zavednemu delovanju.

Naučiti se naravo
Vloga izobraževanja pri soočanju z okoljskimi problemi in priložnostmi je zato ključna. Okoljsko izobraževanje, ki je integrirano v celotni sistem formalnega izobraževanja na vseh ravneh (tudi v planinski organizaciji, v obliki usposabljanja), lahko zagotovi znanje, razumevanje, vrednote in veščine, ki so potrebne javnosti in posameznim strokovnim skupinam za njihovo sodelovanje pri izoblikovanju rešitev okoljskih vprašanj.

Logično sledi vprašanje, kakšno naj bo to izobraževanje? Najbrž zgolj abstraktno podajanje vednosti ne bo dovolj: danes je naše zavedanje in poznavanje okoljskih procesov na abstraktni ravni že precej razširjeno – osnovne naravne procese in pa ekološke koncepte pozna domala vsak izobražen človek, a vendar se zdi, da je to premalo za dejansko spremembo, za dejanski tretji korak. Kar potrebujemo je takšno izobraževanje, ki bo zmoglo posredovati vednost, ki bo dejansko zmožno inducirati praktično spremembo.

Da bi izobraževanje doseglo svoje cilje, tako za posameznika, kot tudi za družbo, mora temeljiti na izkustvu – ki je zmerom dejansko življenjsko izkustvo posameznika. Zato Thoreau pravi, da »ni pol toliko pomembno vedeti kot čutiti« (Cornell 1994, 7). Cornell je v svoji lastni izkušnji in izkušnjah drugih spoznal, da le takrat, ko se globlje zavedamo narave, resnično spoznamo svoje mesto na svetu (Cornell 1994, 8). Narava nam omogoča, da se navdušimo, poučimo in si pridobimo izkušnje. Upam si trditi, da z usposabljanji, ki jih izvaja Komisija za varstvo gorske narave, uspešno dosegamo ta cilj.

Še vedno pa nimamo odgovora na to, kako in na podlagi česa vključiti v tak miselni proces naravo. Kako se lahko narava zagovarja, kdo je lahko njen zagovornik?

Pokrajinska etika odpira vrata
Zato je treba na pomoč poklicati pokrajinsko etiko, ki “razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino.” (Leopold 2010, 75) Pokrajinska etika spremeni vlogo Homo sapiensa iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana in državljana.

Kaj je za filozofa in naravovarstvenika Leopolda tisti temelj, tista izhodiščna lastnost, ki omogoča razširitev etike na ne-človeške subjekte? Še drugače: kaj imamo vsi skupnega, da smo lahko del istega (moralnega) univerzuma? Ponavadi v etiki za takega skupnega imenovalca vseh moralnih subjektov, ki je hkrati tudi izhodiščna točka morale, velja bodisi razum (kot pri Kantu) bodisi čutnost oz. sposobnost čutenja (kot pri Benthamu). Kot pravi Callicott, se lahko, če je tak kriterij – kot ga sam imenuje – uglašen dovolj nizko (kar pomeni, da z razumom mislimo denimo na samozavedanje, oziroma s sposobnostjo čutenja na zmožnost zaznave bolečine in neugodja), v etiko zlahka vključijo nekatere višje razvite živali (če je tak kriterij razum) oz. kar lepo število vrst favne (če kot kriterij vzamemo sposobnost čutenja). Če kriterij še nekoliko posplošimo, kot ga posploši Albert Schweitzer in ga postavimo v spoštovanje življenja, potem v etiko lahko vključimo že celo kopico bitij.

Standardni model iskanja kriterija v psihološki lastnosti etiške teorije pa ne priskrbi nikakršnega temelja za moralno premišljevanje o celotah – o ogroženih populacijah živali in rastlin, ali endemičnih, redkih, oziroma ogroženih vrstah, ali o biotskih skupnostih, ali, v najširšem smislu, biosferi v njeni totalnosti – kajti celote per se nimajo nobenih psiholoških izkustev. Etiški model, ki za izhodišče etike vzame posameznika, ni zmožen koherentno prenesti razširitve etike na skupnosti, kot to zahteva Leopoldov »tretji« korak, ki med moralne subjekte prišteva tudi ekosisteme kot celote.

Ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije, zaradi prednosti za preživetje, in uspešno reprodukcijo, ki ju nudi družba. Iz Darwinove evolucijske teorije zato izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. (Pokrajinska) etika ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja. Ta razširitev etike na pokrajino, ki so jo doslej preučevali zgolj filozofi, je dejansko tudi proces znotraj ekološke evolucije. (Leopold 2010, 74).

Zagovorništvo narave
Glede na ta izhodišča in upoštevajoč dejstva, da je planinska organizacija tudi (ne pa samo!) naravovarstvena organizacija, ki je v preteklosti na primer aktivno sodelovala pri ustanovitvi Triglavskega narodnega parka in ki naravovarstvene vsebine posreduje v vseh programih gorniškega usposabljanja se zdi, da je korak k vzpostavitvi varuha pravic gora prelomen za razumevanje našega odnosa do gora in ravnanja.

Varuh pravic gora je zagovornik narave, torej živali, rastlin in neživega svta. Zato je funkcijo varuha pravic gora treba razumeti kot poslanstvo in ne kot funkcionarsko nalogo, kot protiutež črkobralskemu in golo formalističnemu odnosu do prava, kot odločen nadzor nad delom vseh, ki posegamo v gorski prostor, kot nalogo pogumnega, ustvarjalnega in razvojnega branja statuta PZS. Njegovo delo je treba razumeti kot priložnost za empatijo oziroma sposobnost vživeti se v položaj posameznika – pritožnika in povzročitelja. In nenazadnje, kot funkcijo, ki je ne smejo zasesti posamezniki, ki se s svojim preteklim delom niso dokazali kot suvereni poznavalci problematike gora ali kot ljudje s primernim poklicnim in intelektualnim odnosom do prava.

Idejni temelj delovanja varuha pravic gora je lahko geslo, ki ga je mednarodna organizacija za varstvo Alp CIPRA strnila v Živeti v Alpah. Naloga varuha pravic gora je ugotavljati in preprečevati nedovoljene ali sporne dejavnosti ter posege v gorah ter odpravljati njihove posledice. To lahko počne na dveh ravneh.

Prva raven je ukvarjanje s posamezno prijavo zatrjevane nedovoljene ali sporne dejavnosti ter posega v gorah, druga pa delo sistemske, promocijske in preventivne narave. Ozaveščanje posameznikov o nedovoljenih ali spornih dejavnostih ter posegih v gorah, izobraževanje ljudi o primerih dobre prakse oziroma načinih za preprečevanje kršitev ter spodbujanje širše javnosti k razpravi. Varuh pravic gora se bo – na primer – lahko zavzemal, da bi vsi preprečevali nedovoljene ali sporne dejavnosti ter posege v gorah, predvsem planinska organizacija in vsi, ki živimo in delamo v gorskem svetu.

Če imamo na eni strani stanje nezakonitosti, na drugi strani pa idealno stanje dogajanja v gorah, delujejo v prvem delu predvsem upravni in inšpekcijski organi ter sodišča oziroma drugi formalni kontrolni mehanizmi. Varuh pravic gora bo nekje na sredini med eno in drugo stranjo in bo skrbel predvsem za primere slabega delovanja, ki niso sankcionirani z zakoni. S svojim delovanjem bo lahko prispeval k premiku proti idealnemu stanju.

Pot samoomejevanja in samokontrole
In ne pozabimo: v alpskem svetu je praktično povsod, kot protiutež gospodarski, s tem pa nujno tudi okoljsko obremenjujoči planinski organizaciji, ki je »kriva« za planinske poti, planinske koče in s tem tesno povezanim množičnim obiskom gora, nastala naravovarstvena organizacija Mountain Wilderness. Imeli smo jo tudi v Sloveniji, vendar je po nekaj letih delovanja ugasnila. Tako slovenska planinska organizacija edina (?) nima zunanjega civilno družbenega nadzornika (če odmislimo neorganizirano gorniško javnost), zato je varuh pravic gora nastal tudi iz te potrebe. Njegova neodvisnost delovanja bo zagotovljena s tem, da se v njegovo izbiro vodstvo PZS ne more vmešavati. Po pozivu h kandidaturi se bo v okviru volilne komisije ugotovilo (ne)izpolnjevanje pogojev posameznih kandidatov, v izbor – opravili ga bodo delegati skupščine PZS s tajnim glasovanjem – pa bodo šli vsi kandidati, ki izpolnjujejo s statutom določene pogoje.

Pot, na katero stopamo z uvedbo varuha pravic gora, je težavna, ni pa nujno, da tudi neprijetna. To je tudi točka, kjer se združijo filozofija, teorija, pravo, izobraževanje, praksa in izkušnja. Lahko samo upamo, da bo njegovo delovanje pripomoglo k večji praktični uveljavitvi pokrajinske etike, predvsem pa k izboljšanju našega ravnanja in odnosa do gora ter vseh pokrajinskih sestavin, ki sestavljajo gore – doma in po svetu.

Pri tem pa ohranimo zdravo skepso ali kot pravi De Botoon v Umetnosti potovanja (2003, 198) (5), da je vsaka realistična slika izbor tistih prvin resničnosti, ki bi jih opazovalec rad poudaril. Nobena slika zato nikoli ne prikazuje celote, kot je pikro opozoril tudi Nietzsche:

REALISTIČNI SLIKAR
»Povsem zvest naravi!« – kakšna laž!
Saj narava je za sliko prevelika!
Vsak njen drobec je neomejen.
Zato slikar naslika tisto, kar ima zanj neko draž.
A kaj je to? Pač tisto, kar lahko naslika!«

(1) Varuh gorske narave je strokovni naziv, pridobljen z usposabljanjem za delo v društvih na področju spremljanja in usmerjanja različnih dejavnosti (usposabljanje, vzdrževanje, označevanje in nadelava planinskih poti, oskrba in gradnja planinskih koč …) v skladu z načeli varovanja gorske narave.
(2) Musek J. (1994): Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
(3) Horvat, J. (2006): Tihožitje z goro. Ljubljana: Cankarjeva založba.
(4) Grušovik, T. (2011): Odtenki zelene. Humanistične perspektive okoljske problematike. Ljubljana.
(5) De Botton, A. (2003): Umetnost potovanja. Ljubljana.