Delo.si - Špela Ankele: Gorski helikopterski reševalci imajo največ dela ob lepem vremenu, še posebej ob koncu tedna.
Brnik – Gorski reševalci imajo poleti nemalo dela. Tako kot v preteklosti tudi to poletje med glavno planinsko sezono dežurajo na Brniku. Ko jih pokličejo, do ponesrečenih, obolelih ali izgubljenih poletijo z vojaškim ali policijskim helikopterjem; pred dnevi so na Stol.
Z 2236 metrov visokega Stola so jih klicali trije mladi južnoafriški pohodniki, ki so zašli v težaven svet, visoko nad Žirovniško planino. Na pomoč je z vojaškim helikopterjem z Brnika poletela dežurna ekipa gorskih reševalcev, aktivirali so tudi radovljiške.
Akcija bi bila le ena od mnogih, ki bi hitro potonila v statistiko gorskih reševanj, če Južnoafričani svojim »čudovitim junakom« ne bi napisali iskrenega zahvalnega pisma. Rebecca, Michael in Andrea so vsem slovenskim prostovoljcem, ki svoje delo v gorah opravljajo srčno, sporočili: »Bili ste neverjetno učinkoviti in organizirani. Rešili ste nas z gore in nas pripeljali na varno v zgolj nekaj minutah. Vaše izjemno znanje in iskrena prijaznost sta nas presenetila. Srečni smo lahko, da se nam je nezgoda pripetila v krajih, kjer je gorsko reševanje tako razširjeno in cenjeno. In to z razlogom!« Trojica mladih je s tem pravzaprav opisala požrtvovalno delo več kot šeststo prostovoljcev, ki prav letos praznujejo stoletnico organiziranega gorskega rešavanja.
»Za vedno se vas bomo spominjali«
V zahvalnem pismu, ki so ga gorski reševalci to poletje objavili na spletni strani, so Južnoafričani še zapisali: »Verjetno nas boste kmalu pozabili, toda mi se vas bomo za vedno spominjali. V trajnem spominu nam bo ostala tudi sreča, ki smo jo občutili, ko ste nas našli in rešili. Prosim, ponesite naše besede med gorske reševalce, da bodo videli, kako smo jim hvaležni in koliko jih cenimo.«
Ko smo na Brniku pred kratkim obiskali leteče gorske reševalce, nam takšnih, hvaležnosti polnih zgodb skromno niso niti omenili. A šestčlanska ekipa gorske reševalne zveze, ki je ta dan dežurala v policijskem helikopterju, je mislila resno in iskreno, ko so ob vprašanju, katero reševanje se jim je najbolj vtisnilo v spomin, vsi po vrsti ponovili: »Ko zazvoni telefon, ne delamo razlik – vsako reševanje je enako.«
Mirni dnevi niso pogosti
Ta dan so bili na brniškem letališču v ekipi letečih reševalcev zdravnica Eva Macun (GRS Rateče), pilota Primož Škufca in Igor Podjed, operater vitla Gorazd Baša, policist gorske enote Jernej Zupan in reševalec letalec Jure Črnič (GRS Bovec). Policijski helikopter agusta-bell 212 se vse do večera ni odlepil od tal, saj je bilo v hribih mirno. Toda taki dnevi niso pogosti – letos je helikopter sodeloval pri 57 od skupno 159 akcij gorskih reševalcev. Lani denimo, ko so konec leta gorski reševalci našteli rekordnih 406 posredovanj v gorah, jim je helikopter pomagal pri kar 156 reševanjih.
»Verjetnost, da bomo leteli, je večja v lepih dneh, poveča pa se predvsem ob koncih tedna, ko so gore najbolj obiskane,« povedo naši sogovorniki. »Danes je dober dan za letenje. Večjih zapletov – vsaj kar zadeva vreme – ni pričakovati,« je ocenil pilot Primož Škufca in dodal: »Pri hribovskih reševanjih je za nas največja težava veter. Če ga znaš pravilno oceniti, je veter pilotov prijatelj, toda ravno v hribih je dostikrat nepredvidljiv.«
Na prostovoljce računajo vsi
Tako kot delo pilota, ko dežura zaradi gorskih reševanj, se od običajnih dni v službi razlikuje tudi zdravnikovo delo. Eva Macun je ginekologinja v jeseniški bolnišnici, ljubezen do gora pa jo je že pred leti popeljala med gorske reševalce, od koder jo je kmalu poneslo še med leteče zdravnike. Delno se je za gorsko reševanje odločila, ker prihaja iz kranjskogorsko-rateškega območja, kjer se ljubezen do gora in gorskega reševanja pri domačinih spontano razvija že od mladih nog, predvsem pa je med reševalce stopila, ker razmišlja takole: »Ko se zgodi nesreča, vsi pričakujemo, da nam bodo prostovoljci priskočili na pomoč. Nekako logično se nam zdi, da nam bodo, če bo zagorelo, pomagali prostovoljni gasilci. Odločila sem se, da svoj delež prostovoljstva, za katerega menim, da bi ga lahko prispeval vsak državljan, vrnem v obliki gorskega reševanja.«
Ne mahajte, če ne potrebujete pomoči
Podobno meni tudi Jure Črnič, ki je med gorskimi reševalci že petnajst let, ravno med našim obiskom pa je bil kot reševalec letalec prvič v ekipi letečih gorskih reševalcev. Pravi: »V vseh teh letih se spomnim le dveh, treh akcij. Vsaka akcija se začne enako: s telefonskim klicem. Ko ga dobiš, ne razmišljaš, kdo je ponesrečenec in kaj nas bo čakalo na gori. Razmišljaš le, kako čim prej priti na kraj nesreče.« Pove še, da se celo izkušeni reševalci marsikdaj ne morejo načuditi nespametnosti nekaterih obiskovalcev gora: »Spomnim se, da se je nekoč na 1500 metrov odpravila madžarska družina. Bilo je sredi avgusta, termometer je kazal več kot 30 stopinj. Bili so brez decilitra vode, seveda vsi dehidrirani. In obuti v copate. A tako pač je.«
In kaj bi leteči gorski reševalci svetovali gornikom? »S seboj imejte mobilne telefone s polno baterijo. Vedeti morate, kam greste, saj se je že nekajkrat zgodilo, da smo ponesrečence iskali na enem hribu, bili pa so na sosednjem. Preden greste, spremljajte vreme, predvsem pa izbirajte znanju in telesni pripravljenosti primerne ture.« Dragocen je lahko tudi tale nasvet: »Ko boste v gorah in bo nad vami krožil vojaški ali policijski helikopter, mu nikar ne mahajte, če pomoči reševalcev ne potrebujete. Zgodilo se je že, da smo zaradi takšnega pozdravljanja izgubljali dragoceni čas. Mednarodni znak, s katerim s tal signaliziraš helikopterju, je sicer iztegnjen položaj rok v obliki črke Y (angeški yes oziroma da, potrebujem pomoč). Prav bi bilo, da bi vsi planinci poznali ta znak.«
Špela Ankele