Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Mineva točno deset let od tistega vročega suhega poletja 2003, ko je postalo jasno, da so podnebne spremembe v Evropi že tu. Tudi v Sloveniji.
In ne le to, tisto leto je jasno pokazalo, kaj konkretno pomenijo za poletni čas. Meteorološki podatki za Slovenijo jasno kažejo, da se ogrevajo sicer vsi letni časi, najbolj pa poletje. Od vročinskih valov, ki postajajo pogostejši in tudi temperaturno gledano vse rekordnejši, do suše, je le korak. Zlasti do kmetijske suše, kjer ni ne vem kako pomembno, če je bila zima ali pomlad mokra. Sloj tal, kjer so korenine rastlin, se namreč bistveno hitreje posuši, kot je to morda videti v podtalju. V teh desetih letih je bilo o podnebnih spremembah in scenarijih za prihodnost veliko napisanega. Nemara ni več nikogar, ki za podnebne spremembe ne bi vsaj slišal. Premnogi jih že občutijo na svoji koži, zlasti ko gre za vremenske ekstreme. Ni namreč le suša tista, ki jo prinašajo. Tudi poplave so del iste zgodbe in tudi te so pri nas pogostejše in silovitejše, še zlasti zadnjih deset let. Pravzaprav je bilo informacij v času pred gospodarsko krizo morda celo preveč in ljudje so se jih zasitili, še bolj pa odločevalci in politika. Imeli smo celo državno službo za podnebne spremembe in smo jo seveda takoj po začetku finančnih težav ukinili. Zraven pa za dobro mero še okoljsko ministrstvo. Kot bi hoteli s tem ukiniti tudi vse okoljske težave s podnebnimi spremembami vred. Pa jih žal nismo.
V desetih letih se sporočila mednarodne in tudi naše klimatološke stroke niso dosti spremenila. Večina napovedi, kako se bo podnebje spreminjalo, se uresničuje, čeprav ob kaki malo bolj sneženi in mrzli zimi nanje zlahka pozabimo. In ker deset let ni malo, se lahko vprašamo, koliko smo na podnebne spremembe bolj pripravljeni kot leta 2003. Med tem so se menjale naše vlade, malo levo malo desno, menjali so se ministri in predsedniki države. Imamo po desetih letih kaj " za pokazat" sebi in drugim? Smo okrepili meteorološko stroko in dali denar za raziskave, kako se prilagajati novemu podnebju? Smo pripravili strategije na državni in lokalni ravni? Smo izvedli akcije ozaveščanja ljudi s praktičnimi priporočili in napotki? Je kmetijska stroka zamenjala poljščine in njive, ki jih suša najbolj prizadene? Smo zgradili nove zbiralnike za vodo in nove sisteme na namakanje in uredili vodne pravice in koncesije na pravičen in pameten način? Koliko imamo novih hektarov kmetijskih površin, opremljenih s protitočnimi mrežami? Smo uredili zahtevno področje zavarovanja kmetijskih pridelkov pred sušo? Smo pripravljeni, če začne zmanjkovati pitne vode? Sodelujemo s tujino na tem področju, kjer je več znanja in izkušenj? Imamo postavljen sistem obveščanja ljudi in zdravstvenih alarmov v primeru dalj časa trajajočih vročinskih valov? Kako je z načrti učinkovitega delovanja zdravstvenega in socialnega varstva za posebej ogrožene posameznike ali skupine prebivalcev ob vročini? Ja, kar precej vprašanj si lahko postavimo za zadnjih deset let. Bojim se, da je večina odgovorov zelo podobnih. Nismo, nimamo, briga nas za to, morda celo nočemo! Je zmanjkalo denarja? Pri stotinah milijonov, ki so že šli v gradnjo na primer TEŠ 6, je tak odgovor golo sprenevedanje.
Leta 2008 smo sprejeli edino delno strategijo v zvezi s podnebnimi spremembami, in sicer za kmetijsko-gozdarski sektor. Imela je jasne usmeritve: izobraževanje, ozaveščanje, svetovanje, vzdrževanje in pridobivanje novega znanja na področju podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, krepitev zmogljivosti za obvladovanje prilagajanja kmetijstva in gozdarstva, ukrepi kmetijske in gozdarske politike, spremembe obstoječe zakonodaje in krepitev mednarodnega sodelovanja pri prilagajanju. Zakaj spominjam nanjo? Zato, ker se bodo v kratkem vsule prošnje in zahteve kmetijskega sektorja in še koga po pomoči ob suši ali ob neurjih, ki še zagotovo pridejo. Očitno sta nas vročina in suša znova presenetili, jeseni, če ne prej, pa se ne bomo mogli načuditi, od kod so se vzele obilne padavine.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja