Andrej Brvar – prispevek k diskusiji k … točki izredne skupščine PZS
PACTA SUNT SERVANDA
Dogovorov se je treba držati
Potreba po Vodilih je v organizaciji vznikla v prvi polovici devetdesetih let. V tranziciji so se vsakodnevno odpirala nova vprašanja, ki so terjala odgovor in ukrepanje, če nismo hoteli izgubiti pridobljenih pozicij. Prvotni namen, da zberemo le stališča Upravnega odbora PZS do aktualnih vprašanj, ki jih prinašajo novi časi, se je hitro izkazal za premalo ambiciozen. Kmalu je skozi razprave dozorela ideja, da planinska organizacija namesto pragmatičnih receptov potrebuje razvojni dokument za novo tisočletje človeštva in novo stoletje planinske organizacije. Zato so Vodila nastajala tri leta.
Eno od aktualnih vprašanj tistega časa je bil tudi odnos planinske organizacije do političnih strank. Prihajalo je namreč do posamičnih pojavov, da so v novoustanovljenih občinah strankarski funkcionarji dobili nalogo da vodijo planinsko društvo in da so nekatere pobude v gorskem svetu imele politično ozadje. Postavljanje križev na vrhovih, markiranje poti brez Knafeljčeve markacije, ponovna postavitev skalaškega križa na Škrlatici, obeleževanje 100 letnice Aljaževega stolpa in obnova koče na Molički planini so minili ob opazni vpletenosti političnih strank.
Zato smo zapisali v Vodila:« da se v gorah ne bomo delili po strankarski pripadnosti, ki naj ostane osebno prepričanje vsakega obiskovalca gora. Ni dopustno, da so vodilni strankarski funkcionarji obenem tudi vodilni funkcionarji v planinskih organizacijah. Na zemljiščih in v objektih, ki so v lasti planinskih društev ali Planinske zveze Slovenije, ne bomo dovolili strankarskih zborovanj“...
Zgoraj povedano smo utemeljevali z naslednjimi argumenti:
- Strankarsko vmešavanje v življenje in delo društev je za nas nedopustno zavoljo tega, ker bi prisotnost strankarske politike v društvih dodatno razdeljevalo Slovence. Vsakodnevnih nestrpnosti in delitev ljudi po strankarski pripadnosti, ki smo jim priča v dolini, v gorah ne potrebujemo. Tudi zadnjih stopetdeset let najdemo v slovenski zgodovini nebroj primerov ko so kulturna, gasilska in športna društva združevala, stranke pa delile ljudi.
- Ena od pridobitev demokratične družbe je, da država civilni družbi omogoča njeno svobodno delovanje in si jo ne poskuša na kakršenkoli način podrediti ne z zakonskimi predpisi ne posredno z strankarskimi vojščaki v njihovih vrstah. Civilna družba naj ostaja polje svobodnega združevanja ljudi kjer lahko v popolnosti uresničujejo svoje interese ne glede na svetovnonazorsko ali strankarsko opredeljenost. Vsak vdor strankarske politike v planinsko organizacijo posledično omejuje njeno svobodo in zožuje prostor za delovanje in izražanje stališč.
- Politika je odkrila v društvih teren kjer lahko razširi vpliv na volivce in si poveča možnost, da se utrdi na oblasti oz. da se zavihti na oblast. Če je za politične stranke to početje legalno, pa smo državljanke in državljani, ki smo strankam prepustili upravljanje skupnih zadev, zainteresirani omejiti delovanje politike na področja ki so opredeljena v ustavi in zakonih. Politične stranke naj na političnem odru korektno in pošteno opravljajo svoje delo ne pa da s poskusi obvladovanja vseh področij življenja in dela družbe le prikrivajo svoje slabo delo. Z omejevanjem delovanja političnih strank branimo svobodo civilne družbe.
- Funkcionarji so tisti, ki imajo po Statutih organizacij več pravic in dolžnosti od navadnih članov. So namreč aktivni izvrševalci programa in politike organizacije v kateri so funkcionarji. Program in stališča stranke pa so lahko v konfliktu z stališči planinske organizacije. Ali bi bil dvojni funkcionar v konfliktnih situacijah bolj »planinski« ali bolj »strankarski« so lahko zgolj ugibanja. Ta morebitni konflikt interesov smo v Vodilih rešili tako, da planinski funkcionarji ne morejo biti tudi strankarski funkcionarji. Za članstvo to ne velja.
Ta hip je sporočilo Vodil zame jasno: strankarski funkcionarji ne morejo biti planinski funkcionarji. Dokler se to sporočilo ne spremeni, ga moramo spoštovati. Predvsem pa ga morajo spoštovati naši najvišji predstavniki. Statut PZS v 46. členu določa »Sklepi Skupščine PZS so obvezni za vse organe PZS in člane PZS«. To je naša uzakonitev latinskega reka: Pacta sunt servanda. Vodila je sprejela skupščina PZS 1999 leta po triletnem usklajevanju stališč. Vodila so šla skozi podobno proceduro kot najpomembnejši dokumenti Planinske zveze Slovenije.
Tega dejstva so se najodgovornejši zavedali in spoštovali ne tako dolgo nazaj. Citiral bom besede, ki jih je izrekel sedanji predsednika PZS ob izvolitvi za Gorenjski glas 20.7.2001: „Mag. Franci Ekar pravi, da je prvi nepolitični predsednik Planinske zveze Slovenije. Planine, divjad in sejmarji se namreč z vsemi (strankami) pogovarjajo enako in med njimi ne delajo razlik”. Slabo leto kasneje je tudi Upravni odbor PZS pod vodstvom mag. Franca Ekarja ta določila Vodil jemal resno in v sklepu o razpisu volitev za mandatno obdobje 2002-2006 določil pogoj za vse člane organov Planinske zveze: “da niso člani vodstev katerekoli politične stranke«. Sam razumem, da pogoj »da niso člani vodstev katerekoli politične stranke« velja za ves mandat ne zgolj za kandidaturo. Upravni odbor je pred dvema letoma in pol določil ta pogoj, ki ga sedanji predsednik Planinske zveze krši, kot potrebnega za kvalitetno opravljanje funkcije.
Mag. Franci Ekar je dvojni funkcionar. Na eni strani je predsednik Planinske zveze Slovenije in na drugi strani je član Izvršnega odbora Pokrajinskega odbora LDS za Gorenjsko. Kot strankarski politik je bil tudi uvrščen na listo politične stranke za volitve v Državni zbor. To dejtvo je nesporno in tega v zadnjem času ne poskušajo zanikati več niti funkcionarji politične stranke. Strankarski šef predsednika PZS g. Jelko Kacin je takole povedal v sobotni številki časnika Dnevnik kaj si misli o tej temi: Jelko Kacin, predsednik gorenjske in kranjske LDS: „Franc Ekar v svojem političnem delovanju nikakor ne sodi med bolj izpostavljene ljudi. Sam ne vem natančno, ali je član LDS ali ne, res pa je v pokrajinskem odboru stranke - brez kakršnih koli posebnih zadolžitev. Gonja proti njemu je dokaz razprtij v planinski zvezi, kjer nekateri iz sence skušajo obvladovati to še vedno po marsičem zelo togo, okostenelo organizacijo.“
Mag Franc Ekar pa v istem članku vztrajno ponavlja kot že v nekaj prejšnjih intervjujih, da ni član nobene politične stranke. Ampak članstva v stranki mu nihče ne očita. Manj znani pregovor za njegovo početje pravi: Tajiti zmoto je dvojna zmota.
Če tega pojava ne obsodimo dovolj odločno in popravimo storjeno napako bomo poslali političnim strankam jasno sporočilo, da je lov na položaje v planinskih društvih in Planinski zvezi odprt. Potem se bomo lahko poslovili od določila v Častnem kodeksu, ki pravi: „Povsod v družbi, v gorah pa še bolj, mora obveljati načelo enakopravnosti med planinci. Nezdružljivo s pravim planinstvom je kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno in drugo razlikovanje« . To določilo bodo v praksi zamenjale delitve na naši: vaši; črni:rdeči; mi:vi.
S tem ko je predsednik Planinske zveze tudi funkcionar politične stranke in ker se je politično opredelil, ko je kandidiral na listi politične stranke za Državni zbor je neposredno ogrožena množičnost planinske organizacije. Člani planinskih društev, simpatizerji in volivci drugih strank, ne sprejemajo z naklonjenostjo dejstva, da predsednik Planinske zveze kandidira na listi konkurenčne politične stranke. Obenem zgublja Planinska zveza tudi del samostojnosti saj funkcionar na dveh stolih ne izpolnjuje dosledno nobenega programa. Vseskozi je v stanju, da sprejema kompromise. Največkrat pa to pomeni podrejanje planinskih interesov strankarskim interesom. Opisano je direktno v nasprotju z zapisanim načelom o planinskih funkcionarjih v Častnem kodeksu Slovenskih planincev: »Dolžnost planinskega funkcionarja je, da se ravna po kodeksu in s svojim zgledom vpliva tudi na druge«. Ali pomeni primer mag. Franca Ekarja zgled za druge planinske funkcionarje, da se bodo vključevali v vodstva političnih strank in kandidirali vsevprek na listah političnih strank?
Ko sem pred šestimi leti v Planinskem Vestniku kritiziral novo ustanovljeno gorniško zvezo Skala ker je strankarsko opredeljena in da se na tej točki bistveno razlikuje z Planinsko zvezo so me mnogi trepljali po rami; češ dobro si napisal. Danes, ko s povsem istimi besedami kritiziram stanje v lastni organizaciji, se ti tovariši nočejo niti pogovarjati z mano. Očitno je strankarski duh že dodobra ovil planinsko organizacijo. Ampak kot pravi latinski rek iz naslova mojega prispevka: Dogovorov se je treba držati.
Andrej Brvar