Polet – Željko Kozinc: Namig za izlet. Trebni vrh, prek katerega teče petnajsti poldnevnik
Polet, četrtek, 19. aprila 2007
NA SVOJI ZEMLJI
Namig za izlet. Trebni vrh, prek katerega teče petnajsti poldnevnik.
Dolenjska dalj in nebeška stran
Trebnje je najmlajše slovensko mesto, kar se mu pozna v dobrem in slabem; v dobrem, ker tudi na zunaj kaže svežino, urejenost in mladostno podjetniško gibčnost svojih prebivalcev, v slabem pa zaradi težav, poznanih tudi pri naših drugih mladih mestecih (Grosuplje, Domžale), ki so (pre)hitro zrasla. Niso več vasi, a niso (še) utegnila postati mesta. Nove trebanjske mestne pridobitve pa so se vendarle smiselno vlile v staro trško jedro okoli cerkve. Tu, na Baragovem trgu, je odprta pisarna Turističnoinformativnega centra, kjer je na voljo nenavadno veliko izčrpnega in res uporabnega izletniškega gradiva o Trebnjem in njegovi okolici z zemljevidi in opisi poti. Tako se skrbi za turistično privlačnost kraja, ki nima od boga dane turistične glorije kot na primer Bled ali Bohinj!
Trebanjski Indijanec
Najznamenitejši Trebanjec je gotovo škof Friderik Baraga (1797–1868). Misijonarska zavzetost ga je pripeljala med Indijance ob velikih severnoameriških jezerih. Pisal je molitvenike v jeziku Čipevov, temu plemenu je napisal slovar in slovnico. Na starost je postal po videzu podoben dostojanstvenemu indijanskemu poglavarju. V njegovi rojstni Mali vasi, v obnovljenem gradiču, kjer je tudi kmetija Lahovih, sta urejeni spominski sobi. Lahovi ju prijazno odklepajo. V eni je obilo predmetov in slik iz Baragovega indijanskega misijona. Do te vasi je po cesti, ki pelje v Dobrnič, iz Trebnjega pet kilometrov daleč. Lahko pa se v Malo vas podate tudi po daljši, krožni in označeni Baragovi pohodni poti, ki je dolga 18 kilometrov. Na tej poti je že takoj na začetku pomemben trebanjski grad, ki je bil v letih 1799 do 1812 dom Friderika Barage in pozneje nekaj časa tudi njegova lastnina.
Po poldnevniku do severnega ali južnega pola
Trebnje je izhodišče za številne sprehajalne in pohodne poti. Najbližji je hrib, ki ima ime po Trebnjem. Pot nanj se začenja kar nad gradom ali za črpalko. Napisna tabla pri gradu vam pove, da ste na začetku Baragove poti. V tisti uri, ki bo potrebna za vzpon na Trebni vrh, se boste vzpeli za 280 višinskih metrov. Za rekreacijsko razpoložene Trebanjce je to nekaj vsakdanjega, kot za Ljubljance Šmarna Gora in za Kranjčane Jošt. »Šibajo« skozi vse bolj strmo Bukovje, mimo dveh kraških jam, Male in Velike; kdor je kaj jamarja, bo pomolil vanjo nos in pri tem ne pozabil na svetilko. Pot se naprej strmo dviga čez skale, se malce pridruži gozdni cesti in spet po svoje zavije levo v hrib. In že ste ob prijetni, razgledni vasi Vrhtrebnje.
Do Trebnega vrha, na sam visoki začetek Suhe krajine, je le še dober skok. Gori ne bo razgledniškega užitka; ker od dreves ne vidiš niti gozda, težko odkriješ tudi nekdanje utrjeno gradišče Kunkelj. Verjetno so keltski Tavriski od tod leta 300 pr. n. š. imeli širne razglede; kako bi sicer pravočasno ugledali sovražnike. Za dober razgled se je danes treba nekoliko vrniti, se spustiti nazaj v Vrhtrebnje. Od tam se preimenitno vidi po dolini Temenice, gor do Kuma, pa tudi na jugozahod, na vzvalovane in poraščene suhokrajinske griče. Ob poti je postavljena novodobna trebanjska znamenitost: kamnito okroglo znamenje 15. poldnevnika, ki poteka ravno skoz Vrhtrebnje, še prej pa, če gledamo s severa, skozi Gabrovko, Blato in Trebnje. 
Ta poldnevnik je eden izmed štiriindvajsetih, ki določajo na planetu datumske meje in časovne pasove. Tu lahko vsakdo zase na pravem geografskem mestu premeri »daljo in nebeško stran«, kakor bi rekel Župančič. Večina med nami seveda ostaja trdno v okviru domačega časovnega pasa. Baraga, ki v Vatikanu že dolgo stoji v vrsti za potrditev svetnikov ali vsaj blaženih, je zmogel odpotovati sedem časovnih pasov stran od svojega otroškega raja na 15. poldnevniku. Na tako dolgem potovanju se človeku marsikaj zgodi, bolj človeškega kot svetniškega.
Željko Kozinc