RadioDur – Dušan Škodič: "Pota stare slave"
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 26.
Druga polovica aprila in začetek maja, sta pravi čas za ogled ene naših najbolj znanih planinskih rož. V mislih imam lepotico, poimenovano: Blagayev volčin. Znani Piparji, ustanovitelji Slovenskega planinskega društva, so že pet let po njegovi ustanovitvi sprejeli sklep o zaščiti dveh planinskih rož. To sta bili planika in Blagayev volčin, ki je v tistem času veljal za endemit, ki raste samo na pobočjih Svetega Lovrenca, danes znanega pod imenom Polhograjska Gora in morda še na sosednji Grmadi. Kasneje se je sicer izkazalo, da temu ni tako, a slava je v ljudski miselnosti skoraj tako trpežna kot sramota. Nekaj je vedno ostane, pa četudi vmes minejo cele generacije.
Zgodbica o Blagajevem volčinu, ali krajše Blagajani, pa gre takole: Grof Blagay je bil lastnik tiste znane polhograjske graščine z znanim Neptunovim vodnjakom in njegov lep konjiček je bila botanika. To so vedeli tudi kmetje, ki so mu občasno prinašali zanimive rože, kar je grof seveda vselej nagradil. Tako mu je nekega pomladnega dne bližnji kmet prinesel zanimivo in opojno dišečo rožo, ki je imela bogato belo socvetje. Grof jo je preposlal v Ljubljano do poznavalca in muzejskega kustosa Freyera. Ta je ni uspel najti v nobeni razpoložljivi literaturi, zato jo je razglasil za novo odkrito vrsto in jo v grofovo, pa seveda tudi svojo slavo, poimenoval Blagayev volčin. To je bilo zanimivo odkritje, toda dišeča rožica bi bila kmalu znana le še navdušenim botanikom, če ne bi bilo niza dogodkov, ki so sledili.
Ponosni grof je leto po svojem odkritju, povabil samega saškega kralja Friderika Avgusta, da bi si znamenito rožico ogledal na samem rastišču. Ta se je prav tako zanimal za botaniko in si je res privoščil lep pomladni izlet. Bilo je 14. maja 1883 dopoldan, ko je njegova kočija s spremstvom pridrdrala v za tisti čas verjetno neskončno težko dosegljiv Polhov Gradec. Skupaj s spremstvom so se povzpeli do najdišča na pobočju Lovrenca in občudovali Blagajano. Kako je bil kralj nad njo navdušen, žal nimam poročil, zato pa je bil neskončno navdušen grof Blagay, ki je v čast temu dogodku dal še tisto leto postaviti lep in velik spomenik, ki še danes priča o za Polhov Gradec, najsvetlejšem zgodovinskem trenutku. No, pa tudi to še ni bilo vse, kar je pripomoglo k slavi.
Blagajev volčin je v bistvu zelo strupena roža, tako kot vsi volčini namreč vsebuje strupene alkaloide, ki spadajo med zelo hude rastlinske strupe. Toda nejevera je tipična človeška lastnost, pa naj se vsakodnevno še tako utapljamo v poplavi rumenega tiska. Preprostim ljudem se nikakor ni dalo dopovedati, da je rastlina strupena, in da pri tem ne gre za noben čudež. Mar bi se kralj res ustavljal v tem zakotju in lezel v hrib, zaradi neke strupene rože? Bla, bla, bla… »Zdravilne« čaje iz nje so si kmetje kuhali vse dotlej, ko so jih zaradi pretiranega zdravljenja nekaj odnesli na domače pokopališče.
Blagajana je torej le lepa roža, ki ji je splet dogodkov namenil več pozornosti, kot si jo zasluži. V naslednjih desetletjih so se začela pojavljati nova in nova rastišča, pravzaprav se je izkazalo, da jo je možno najti po celem Balkanu, v Albaniji, Grčiji in Romuniji. Verjetno je to pripisati dejstvu, da v tistih krajih tedaj botanika ni bila prav razvita dejavnost. Zato pa je še bolj zanimivo, da so šele pred dobrimi petnajstimi leti ugotovili, da je roža, za katero so domnevali, da raste le vzhodno od nas, zelo pogosta tudi na zahodu, v Karnijskih Alpah. V Sloveniji jo je mogoče najti na območju Polhograjskih Dolomitov, na Zaplani, v dolini Trebuše in ob Kolpi, ter v okolici Rimskih Toplic in na Kozjanskem, kjer je poznana pod domačim imenom Kozlovc.
Nekaj stare slave je kljub temu še ostalo, saj se z izgubo mita težko sprijaznimo. Tako boste brez težav naleteli na ljudi, ki še vedno trdijo, da gre za naš endemit, ali pa vsaj za endemit, ki sicer raste tudi še kje drugje. Lepo prosim, kaj ima to potem sploh še skupnega z nazivom endemit, ki naj bi po slovarju slovenskega knjižnega jezika predstavljal rastlinsko ali živalsko vrsto, ki jo je mogoče najti samo na nekem določenem kraju ali področju. Blagajev volčin seveda še vedno spada med rože, ki se jih ne sme trgati. A tudi brez posebnih prepovedi, je najbolje sprejeti miselnost, da je vsaka roža ki raste v naravi lepša, kot tista, ki nam po nekaj dneh oveni v domači vazi. Zgolj preganjanje ljudi ne daje dobrih rezultatov, bolje se odreže pravilna vzgoja, ki deluje dolgoročno. Prav zaradi nje so bili v okviru Planinske zveze Slovenije organizirani tečaji Gorske straže, kasneje pa tudi tečaji usposabljanja za varuhe gorske narave. A več o tem in o pristojnostih, ki jih imajo, v kakšni od naslednjih oddaj.
Novo: Poslušajte oddajo in odgovorite na nagradno vprašanje !