Spomini - Rado Kočevar: Za vzpon sva se s Cicem - tako smo klicali Cirila Debeljaka, to pot temeljito pripravila. V dnevniku imam zapisano vso opremo, ki sva jo vzela s seboj v steno.
Dve vrvi, od katerih je bila ena nova »najlonka«, 36 klinov, 20 karabinarjev, več vrvnih zank, dve ledni kladivi in cepin. Od hrane pa 2 potici, dve klobasi, dva zavitka »ovomaltine«, 2 konzervi kakava, vrečko sladkorja, poldrugi kg belega kruha, zavitek margarine, pa še nekaj sadja. Bila je to dotlej moja najboljša hrana. Bila sva dobro oblečena. V nahrbtniku, ki je bil kar zajeten pa še nekaj rezervnega oblačila ter bencinski kuhalnik in liter bencina. Kar je bilo najpomembnejše, pa so bile vremenske razmeri ugodne, enako tudi napoved za naslednje dni.
V Vratih pa nisva bila sama. Iz AO je prišel stari znanec Šerbec. Ogledal si je bivšo vojaško karavlo, da bi jo preuredili za zimsko prenočišče alpinistov. Skupaj smo preživeli noč v bližnji sosedni stavbi ob Aljaževem domu. Zjutraj smo se poslovili. S Cicem sva začela plezati ob 5 ur, na snežišču še v temi. Nahrbtnik je bil težak, po bežni oceni okoli 20 kg. Toda čez najtežja mesta sva ga potegnila z vrvjo. Podobno težo sva leto dni prej »tovorila« čez Skalaško v severni steni Špika s Frelihovim Janezom. Bilo je to le nekaj dni pred prvo ponovitvijo Aschenbrennerjeve smeri v severni steni Travnika. Za prvi del stene je bilo značilno, da so bile položnejše vesine pokrite s snegom. Tu je bil glavni problem varovanje. Klinov ni bilo mogoče uporabljati, ali pa so bili zabiti v problematične razpoke. Spominjam se le dveh dobrih varovališč med snegom in steno, nad katero je bil previs. Znameniti »Hlebci« so bili poledeneli od staljenega snega. Tu sva uporabljala »Prusikove zanke«, nahrbtnik pa je »potoval« po zraku. Zelo poledenela je bila tudi poč nad »Hlebci«. V zraku pa so žvižgali ledeni delci snega in kamenje. Prečenje po strmi zasneženi gredi v levo je bilo skrajno nevarno. Ponekod je bil sloj snega zelo tenek, klina za varovanje pa ni bilo mogoče zabiti. Na koncu sva vendarle našla majhno votlino, kjer sva si prižgala bencinski kuhalnik. Tu sva se zares oddahnila.
Prvi dokaj poledeneli del stene je bil za nama. Toda to je bila šele dobra tretjina. Do Gorenjskega stolpa pa bistvenih težav ni bilo, razen strmih zasneženih vesin. Z derezami pa sva napredovala dokaj hitro. Tudi vreme nama je bilo naklonjeno. Kmalu sva nad nama zagledala mogočno Črno steno, čez katero je stalno nekaj padalo. Zlatorogove police pod njo pa so bile videti skrajno neprijazne. Tam kjer sva se pred pol leta »sprehodila« nenavezana do Čopovega stebra je sedaj stala bela prevleka in pod njo prepadne stene. Ura je bila tri, ko sva dosegla Gorenjski stolp. Pa še sončni žarki so naju prijetno presenetili. Kakšna razlika sedaj in pred dvema mesecema v Jugovem stebru! Pol leta prej, ko sva s Cicem opravila tretjo ponovitev Čopovega stebra, sva bila tukaj že ob sedmih zjutraj. Takrat sva se navezala šele kakih 100 m višje pod prvim težjim mestom.
Za hip sva se razvezala in uredila opremo. Na kuhalniku pa se pripravlja okrepčilo. Nad seboj sva že videla »Ladjo«, toda do nje so bile še težavne strme stopnje z vmesnimi zasneženimi vesinami. Tam nekje naju je čakal še bivak. Do večera sva prišla kakih 100 m pod »Ladjo«. Primernega mesta pa nisva našla. Pod nekim previsom, ki naju je varoval pred padajočim kamenjem sva zabila za varovanje 8 klinov in v lepi hladni noči bivakirala. Do tedaj sem prespal že kar nekaj noči v stenah, Cic je to doživel prvič. Bila sva za tiste čase, kar dobro opremljena.
| Dobrih 15 let pozneje je bil v težkih zimskih razmerah preplezan tudi Čopov steber ( Stane Belak Šrauf, Tone Sazonov in Aleš Kunaver) in še prej druge smeri v steni. Podobno, kakor Joža Čop so vse to dosegli naši alpinisti v naši najvišji gori. |
Naslednjega dne ni bilo posebnih problemov. Bile so strme snežne vesine, toda dobra varovališča. Tudi Ladja ni delala težav. Medtem ko je bilo v Hlebcih spodaj vse poledenelo je bila skala v Ladji suha. Le skala je bila mrzla. Že ob 10 uri sva bila na Plemenicah. Vreme sončno. Tudi sestop po Bambergovi poti ni delal težav. Zaradi strmih snežišč sva se mestoma varovala ob fiksnih jeklenicah in klinih ki so ponekod »gledali« iz snega. V steni sva bila 32 ur in uporabila 68 klinov. Mulatijera, po kateri sva sestopala s Zupanom pred dvema mesecema je bila še vedno zasnežena. Sedaj Bambergova, čeprav tudi pod snegom je bila vendarle bolj varna.
V dolini pa je bila že skoraj pomlad. Hitro sva prepešačila do Mojstrane in na vlak. Cic je bil v Celju naslednjega dne že na svojem delovnem mestu.
Moji soplezalci v severni steni: France Zupan, Dane Škerl, Vadnov, Pirš, Ljubo Zupančič, Dragan Eger, Daro Dolar, Puškaš, Debeljak Ciril-Cic, Evgen Vavken, Danica Pajer-Blažina, Silva Urh, Drago Entraut, Marjan Perko, Rudi Herbst, Vinko Modec, Silvo Vidmar, Tone Bučar, Franjo Erega, Milan Pintar, kot vodnik pa sem vodil še alpiniste iz tedanje SZ, Avstrije in Švice (v Slovenski in Nemški smeri).
Zaključek
Skalaška smer v Severni Triglavski stene je bila do tedaj najdaljša v zimskih razmerah pri nas preplezana smer. V poletnih razmerah smo jo ob ugodnih pogojih preplezali v šestih urah. Tako smo takrat prodnato gredino prešli v pičlih 15 minutah. Sedaj pa dobri 2 uri ob problematičnemu varovanju. V spodnjem delu stene je bilo na težjih mestih veliko ledu. Ta se je tvoril ponoči, ko je čez ta mesta podnevi odtekala voda tajajočega se snega. Tu sva na mnogih mestih uporabljala Prusikove stopne zanke. Drugače so bile snežne in vremenske razmere ugodne.
Rado Kočevar