Delo, Sobotna priloga - Renata Salecl: Himalaja in etos kapitalizma

Če vas je zamikalo, da bi se nekoč podali na Everest, je dobro, da si ogledate nasvete na spletni strani Mounteverest.net, kjer skupina navdušenih alpinistov poleg poročanja o raznovrstnih alpinističnih odpravah daje bodočim navdušencem obširne napotke, kako se lotiti podvigov. Če sledimo napotkom, se lahko za takšno pot v višine menda pripravimo celo v dveh letih, ne da bi imeli prej kaj preveč alpinističnega znanja. Seveda je potrebno, da se za začetek vpišemo v kakšen tečaj plezanja in da potem treniramo na različnih terenih. Nasvet, ki ga dobimo na spletni strani, je, da se ozremo po okolici, in če je kakšna primerna stena, malce plezamo na njej. Ko se pripravljamo na velik podvig, je namreč potrebno, da čas čim bolj koristno izkoristimo – če smo na primer na počitnicah na Sejšelih, tam ne ležimo samo na plaži, ampak najdemo kakšno skalo, na kateri lahko popoldne na hitro povadimo. Enako je tudi med delovnim tednom. Najbolje je, da imamo v avtu vselej plezalno opremo in prej, preden gremo recimo na romantično večerjo, še hitro skočimo na kakšno goro. Užitek na večerji bo toliko večji, ker smo dan preživeli koristno.

Na spletni strani najdemo tudi kopico opozoril, katere nevarnosti nas v Himalaji čakajo in kako jih lahko premagamo. No, če se bomo pripravljali na pot v najvišje gore, si bomo najbrž ogledali tudi film z nasveti enega najboljših svetovnih alpinistov Steva Housa na youtube, kjer nam natančno razloži, katero opremo potrebujemo za plezalni podvig. Kakor še posebej opozarja, se ozeblinam izognemo tako, da si damo narediti spalno vrečo za dve osebi, ker se ob živem telesu najlaže ogrejemo.

Tudi na prej omenjeni spletni strani so boju z mrazom posvetili veliko pozornosti. Opozarjajo namreč, da lahko posameznik zmrzne že v pol ure. Ker pa nam, tik preden zmrznemo, običajno postane za trenutek zelo vroče, niso neobičajni primeri, ko posamezniki v snegu obležijo goli, ob sebi pa imajo lepo zložena oblačila – to naj bi bilo povezano z obupanimi poskusi možganov, da v situaciji čistega kaosa vseeno poskušajo vzpostaviti nekakšen red.

Vsi ti nasveti delujejo zelo dobrovoljno, hkrati pa vlivajo nekakšen optimizem, da se velikih življenjskih podvigov lahko lotimo ne glede na leta in izkušnje, če le po tem, ko smo si zadali cilj, trdo delamo. Zaradi tovrstne ideologije pravzaprav ni tako zelo presenetljivo, da se avtorji nasvetov na isti strani ponujajo korporacijam tudi kot odlični govorci na poslovnih srečanjih. Bralec se seveda najprej vpraša, kaj bi lahko alpinist povedal gospodarstvenikom, ko pa prebere opise tem možnih predavanj, mu je hitro jasno, da alpinisti ponujajo gospodarstvenikom celo vrsto nasvetov, kako pririniti v višine vodstvenih položajev in ekonomske uspešnosti. Kakor je alpinist nepopustljiv v vztrajnem prebijanju v višine, zmožnosti koncentracije na cilj in boju z ovirami, se mora tudi gospodarstvenik obnašati nepopustljivo in popolnoma skoncentrirano na uspeh (finančen, seveda).

»Novo videnje življenja«

Ko beremo o nasvetih, kako se podati v Himalajo, nas pisci opozarjajo, da gre za sledenje sanjam in prizadevanje za to, da jih dosežemo: »Ne glede na to, kdo si, na kateri točki življenja si, reven ali prestrašen – Everest, naša najvišja gora, in vzpon nanjo imata dolgoročen, za vedno trajajoč vpliv na življenje večine alpinistov, ki so se nanjo povzpeli. Res je, nekateri umrejo, toda veliko več jih preživi v popolnoma novo videnje življenja.« Bralec takšnih globokih misli se seveda takoj vpraša, kaj naj bi to novo videnje bilo. Hitro namreč lahko dobi občutek, da je velika reva, ker še ni doživel srečanja z višjo resnico. Če bo po spletni strani bral naprej, se mu bo začelo malce svitati, da je pravzaprav šele srečanje s smrtjo tista prava stvar, ki jo moramo izkusiti, da lahko pridemo do višjega uvida glede življenja. Pisci nasvetov namreč nadaljujejo: »Everest se te dotakne. Je elegantna, nežna gora, čeprav občasno katerega od nas obdrži pri sebi za vekomaj. V zameno daje nam, srečnežem, izjemen vpogled v nas same in človečnost nasploh, ko gremo mi sami in naši sopotniki skozi brutalno težke situacije. Everest razkrije tudi resnično dušo narave, v vsej svoji lepoti, značaju in zmožnostih.« Če je Everest dobrovoljna gora, bodo tisti, ki se res poskušajo soočiti s smrtjo in z vso modrostjo, ki iz tega soočenja izhaja, vsekakor morali preizkusiti še K2. Pisci nasvetov namreč pravijo, da je to res nevarna gora: »K2 je ljubosumen kralj Sagarmatha (Everesta), ki je Boginja Mati. To je neopravičljiva, lepa in vsemogočna gora. Če iščeš kraljevsko krono, bodi pripravljen, da tvegaš vse.«

Bodoči raziskovalec vzponov na ta gorovja bo po teh nasvetih hitro prišel do cele serije statističnih informacij, kakšne možnosti preživetja ima na Everestu in kakšne na K2. Zlasti ženske se bodo najbrž hitro odvrnile od K2, ker naj bi bila ta gora zanje še posebej prekleta. Po informacijah z Adventurestats.com naj bi se doslej do vrha prebilo pet žensk, tri naj bi bile umrle pri sestopu, dve pa kasneje pri naslednjih vzponih.

Na te spletne strani sem po naključju zajadrala, ko sem tako kot veliko drugih Slovencev te dni spremljala reševanje Tomaža Humarja. Iskreno sem si želela, da ga iz stene čim prej rešijo, in ob žalostni novici o njegovi smrti me je, tako kot mnoge druge, prevevala žalost ob izgubi, ki je zadela njegove svojce in prijatelje. Ob medijskem poročanju o nesreči in mnogih odzivih nanjo pa so se mi zastavila vprašanja, ki presegajo ugibanja, zakaj se je posameznik odločil za izjemno tvegan podvig, in ki pravzaprav zadevajo splošnejši odnos do smrti, telesa, narave in še zlasti vprašanja izbire in tveganja.

Že dolgo je znano, da lahko šele z referenco na smrt ocenjujemo življenje kot tako. Ideja tega, kaj je dobro življenje, je vezana na to, da je življenje minljivo. Zato so vse ideologije, ki se poskušajo približati idealu sreče ali življenjskega zadovoljstva, vezane na neko predstavo o izgubi življenja.

Danes živimo v času, ko imamo veliko možnosti, da smrt nekako odlagamo. V razvitih družbah je življenjska doba zelo dolga in sodobna medicina nam ponuja vrsto novih načinov, da jo še podaljšujemo. Smrt torej ni več nekaj, kar nas preprosto čaka v starosti. Z vrsto mehanizmi lahko nanjo vplivamo in podaljšujemo življenje. Lahko pa jo malce hitreje srečamo, če se spuščamo v ekstremne situacije – če splezamo na K2, če se po avtocesti peljemo v nasprotno smer ali če se nam doma zdrsne na bananinem olupku. (Ker se pač večina nesreč zgodi v znanih okoliščinah, tega nikakor ne smemo zanemariti.)

Izbira smrti in nesmrtnosti

Danes je močno prisotna ideja, da je smrt lahko izbira. Tu ne gre le za razmišljanja o evtanaziji kot pravici človeka, da se odloči, kdaj in kako bo umrl. Kot izbira se danes predstavlja tudi možnost nesmrtnosti. Oblikovalo se je celo mednarodno gibanje immortalism, ki v svojem manifestu zahteva, da družba vloži kar največ truda, da prepreči bolezni, staranje in smrt. Predstavniki gibanja obsojajo ideologijo smrti, ki pravi, da mora človeštvo sprejeti dejstvo, da je življenje minljivo in da je staranje naraven proces življenja. Poziv k spremembam začenjajo s tezo: »V začetku so bile Sanje. Premagovanje bolezni, starosti in smrti. Pridobitev eliksirja mladosti. Začetek fizične nesmrtnosti. Te sanje se bodo kmalu uresničile.«

Tudi v tej ideologiji imamo opraviti z idejo uresničevanja sanj. Da se sanjam čim bolj približamo, je seveda potreben nov pristop k telesu. Telo ni več nekaj naravno danega, ampak nekaj, kar moramo ves čas oblikovati in nadzorovati. Je torej nekaj, kar si pravzaprav lahko izberemo. Ta ideologija spreminjanja telesa je še posebej radikalno prisotna v gibanju transhumanistov, ki se zavzemajo, da posameznik z novimi tehnologijami najde takšne načine obvladovanja telesa, da bolezen, poškodbe in invalidnost postanejo stvar preteklosti.

Znotraj gibanja so še posebej aktivni libertarni transhumanisti, ki močno podpirajo idejo svobodnega trga in se zavzemajo za individualno pravico posameznika, da kar najbolj izboljša svoje sposobnosti. T. i. racionalni egoisti vztrajajo, da je posameznik popolni lastnik svojega življenja in ima zato pravico, da s sabo počenja, karkoli želi, in, še posebej, da ob pomoči najnovejših tehnologij izboljša telo in umske sposobnosti.

Angleška psihoanalitičarka Susie Orbach v svoji novi knjigi Bodies opozarja, da je človeško telo, kot smo ga nekoč poznali, nekakšna izumrla vrsta. Seveda psihoanalitiki nikoli niso zanikali, da je telo vselej vezano na kulturo in da torej ne obstaja nekaj, kar bi bilo čisto naravno človeško telo. Že v preteklosti je na primer poklic zelo določal, kakšno telo človek oblikuje. Šivilja je imela po letih sključenega dela popolnoma drugačno telo od zidarja. Nekoč je delo zelo vplivalo na obliko telesa, danes pa z ukvarjanjem s telesom vplivamo na njegovo obliko, ki ni več vezana na naše delo. Računalnikar, ki večino prostega časa preživi v fitnesu, razvitih bicepsov pri svojem delu dejansko ne potrebuje. Telo, ki ga je razvil z napornimi treningi, mu je bolj v narcistično zadovoljstvo.

Glede telesa danes obstaja ideja, da je vse možno. Posameznik naj bi imel v sebi veliko moč, da iz njega naredi, kar želi. Ne gre le za to, da s trdim delom v fitnesu preoblikujemo telo ali da si privoščimo razne plastične operacije, preoblikujemo lahko tudi naše možgane. Že sedaj je na trgu veliko zdravil, ki nam omogočajo boljšo koncentracijo ali lahko pod njihovim vplivom več ur nepretrgoma delamo. Znanost je prav tako zelo napredovala na področju manipulacij z možgani ob pomoči tehnologije »neuro feedback«, ki naj bi še posebej pomagala ljudem, ki imajo težave s koncentracijo ali jih muči t. i. »attention defficit disorder«.

Ko sem brala, kako si je Tomaž Humar po padcu pri gradnji hiše s težkim treningom spet pridobil telesno moč, kako se je uprl predvidevanjem zdravnikom, da nikoli več ne bo plezal, in kako se je lotil samozdravljenja tromboze z namakanjem v ledeno mrzli vodi, so se mi pojavila vprašanja, kje je pravzaprav meja tega, kaj lahko naredimo s telesom. Ob občudovanju, ki ga imam do ljudi, ki so zmožni izjemne koncentracije in izjemnega treninga, se mi poraja vprašanje, kje v tej koncentraciji najdemo smrt. Ali imamo tukaj opraviti s prej omenjeno željo po nesmrtnosti ali gre za nenehno testiranje, ali bomo smrt srečali ali ne? Prav tako se mi je zastavilo vprašanje, kako posameznik, ki tako zelo uri telo, da bi se povzpel na visoke gore, gleda na naravo kot tako. Ob razpravah, ali gora človeka sprejme ali ne, se namreč pojavi občutek, da gora ni več dojeta kot nekaj materialnega, ampak kot posvečeno bitje, ki ima posebno moč.

Človek, ki nenehno preizkuša, kje so meje njegovega telesa, in se izpostavlja vedno novim nevarnostim, ki ga spravljajo v bližino smrti, ima lahko vrsto zelo osebnih razlogov za svoja dejanja. Psihoanaliza je vselej povezovala eros in tanatos in je bila zato tudi vselej nasprotnica utilitarizma. Njena ideja je bila, da posameznik pravzaprav ne teži k povečevanju svojega dobrega, ampak najde čuden užitek v samodestrukciji. Takšno razmišljanje je seveda zelo daleč od kapitalistične ideje o nenehnem razvoju družbe in stremljenju posameznika k višjim ciljem.

Kapitalizem je od začetka temeljil na ideji, da se mora posameznik vzpenjati po lestvici uspeha, da mora nenehno več delati in se predvsem ukvarjati s seboj, da bo čim bolj vzdržljiv in neizprosen v krutem ekonomskem boju. V tem primeru je cilj videti brezmejen – nenehno je treba iti više, imeti več, zavzeti več, uničiti konkurenco in seveda prigrabiti več denarja.

Kot zapišejo prej omenjeni alpinistični navdušenci na svoji internetni strani, bi se, če bi obstajala višja gora od Everesta, seveda mnogi poskušali povzpeti nanjo. Ker je gora končno število, tudi za tiste, ki preizkušajo, kako se nanje povzpeti, obstaja meja, kako in kam naprej.

Ko kapital prevzema diskurz alpinizma in vztraja, da je treba iti više, preizkusiti nove meje, nova tveganja, kaliti svojo moč, se utrditi in riniti naprej, ob tem pravzaprav nimamo nobene meje. Ne le da si ne predstavljamo, kje naj bi bila meja finančnega pohlepa korporacij – ne zavedamo se niti, kje bi lahko bila meja tveganja, uničenja drugih, narave in samih sebe. •

Renata Salecl