DobroJutro - Mire Steinbuch: Andrej Štremfelj je profesor športne vzgoje, vrhunski alpinist, alpinistični inštruktor in gorski vodnik z mednarodno licenco. Pleza že več kot 30 let in je tudi ...

... edini Slovenec, ki je dvakrat stal na vrhu 8844 metrov visokega Mount Everesta. Prvič se je na najvišji vrh sveta podal z Nejcem Zaplotnikom 13. maja 1979, drugič z ženo Marijo 7. oktobra 1990. Zakonca Štremfelj sta bila tudi prvi zakonski par na Mount Everestu, o njiju pa so posneli dokumentarni film z naslovom Marija in Andrej.

Andrej, kaj je alpinizem?
"Po definiciji je alpinizem že vsako gibanje po brezpotju. To danes pogosto imenujemo gorništvo, čeprav se je pred kratkim znotraj PZS precej polemiziralo o (ne)primernosti tega izraza. Za alpinistični vzpon velja pri nas vzpon nad 2000 metrov pozimi, smuk s točke nad 2000 metrov in vzpon nad 3000 metrov v Alpah. Vse to je neke vrste alpinizem. Tudi prva vzpona na Triglav ali Matterhorn sta bila alpinizem, čeprav ju niso tako imenovali. Slovenci smo specifični, ker strogo ločujemo planince in alpiniste, medtem ko v tujini tega ni. Nemci poznajo izraz Bergsteiger, Britanci mountaineer. Pri planinskih društvih so začeli ustanavljati alpinistične odseke, organizirati alpinistične šole in uvajati naziv alpinist."

Kakšen je bil tvoj odnos do Marije med vajinim vzponom na Everest? Sta bila enakovredna partnerja ali si kot bolj izkušen "pazil" nanjo?
"Več ali manj sva bila enakovredna. Razlika je bila v tem, da se Marija počasneje aklimatizira, zato sem v višinskih taborih kuhal jaz. Med naskokom na vrh pa je morala ona priganjati mene, ker nisem bil motiviran. Če splezaš po težki smeri na Everest, normalni pristop ni zanimiv. Sprva smo hoteli preplezati Ameriško smer po zahodnem grebenu. Ker je zapadlo veliko snega, smo se preusmerili na normalni pristop. Hotel sem plezati brez dodatnega kisika, vendar pa zaradi orkanskega vetra in hudega mraza nisem hotel tvegati ozeblin, zato sem uporabil kisik. S tem pa sem izgubil motivacijo, tako da me je potem Marija priganjala naprej. Plezala sva nenavezana in brez fiksnih vrvi. Z Marijo sva v navezi enakovredna, plezava izmenično v vodstvu."

Ali še vedno vsa družina pleza?
"Da, toda otroci se ukvarjajo s športnim plezanjem, nekajkrat na leto pa gremo v hribe."

Kako vidiš dogajanje v slovenskem alpinizmu v zadnjem času? Štirje mrtvi v Himalaji v dobrem letu. Je to nekaj neizbežnega, kar se dogaja tudi drugim narodom?
"Smrt Franca Oderlapa je zgolj nesrečen slučaj, ki se lahko zgodi kadarkoli in komurkoli. Preostale tri nesreče pa so posledica vrhunskega alpinizma, ki so vsake toliko pogostejše kot sicer. V primeru Filipa Benceta je sicer nekoliko nenavadno, da je tako izkušen alpinist vstopil v Kramarjevo smer v Storžiču v takih razmerah. Zakaj je to storil, bo zame večna uganka. Angležem se je zgodilo, da so v 80. letih izgubili polovico vrhunskih alpinistov. Vedeli so, da so dobri, lotevali so se čedalje težjih smeri. Umrla je cela generacija razen Boningtona in Scotta. Vrhunski alpinist teži k temu, da bi pomaknil svojo mejo čim bližje črti, ki ločuje to in ono stran. Bolj ko hodi po črti, bolje se mu zdi, večji je uspeh, a tudi tveganje."

Se ti pri vrhunskem alpinizmu zaradi občutka, da zmoreš vse, lahko zamegli presoja lastnih zmožnosti, tako da tvegaš več, kot si sposoben, saj misliš, da zmoreš vse?
"Če se zelo dolgo ne zgodi nesreča, misliš, da zmoreš vse. Po Lotseju (1981) in Everestu (1979) sem imel občutek, da smo tako dobri, izkušeni, natrenirani in pametni, da se nam ne more nič zgoditi. Potem pa brezzvezni plaz, ki se vsuje enkrat na deset let, pokoplje Nejca Zaplotnika in meni se podre svet. Potreboval sem eno leto, da sem se pobral. Večina izmed nas se iz vsake nesreče poskuša nekaj naučiti. Višina je nepredvidljiva, zato so vzponi nad 7000 metrov bistveno več vredni. Tudi jaz, ki sem bil že velikokrat na tej višini, imam vse možnosti, da me nekje zlomi."

Tvoj najljubši, najtežji, najbolj naporen vzpon?
"Najbolj sem nastradal v južni steni Lotseja leta 1981. To je bila najgrša odprava, eno samo trpljenje in garanje, skoraj nič veselja ali užitka. Nerad se je spominjam, morda tudi zato, ker nismo prišli na vrh (so pa preplezali steno, op. p.). Najtežja sta bila Everest 79 in Kangčendzenga 91. Eden od najljubših vzponov in doživetij je bil Melungtse. V odpravi smo bili samo zdravnik, Marko Prezelj in jaz. Daleč od vsega, brez telefona. Če bi si eden od naju zlomil nogo, bi najbrž umrl, saj ni bilo možnosti za reševanje. Največji uspeh, dosežen z najmanj napora, pa je bil vzpon v južni steni Šiša Pangme (prvenstvena smer s Pavletom Kozjekom, op. p.). Ta vzpon mi je pobral relativno najmanj moči."

Za Kangčendzengo sta z Markom Prezljem v Chamonixu dobila zlati cepin. Pozneje je Prezelj nastopil proti cepinu, češ da se ne da objektivno podeliti nagrade.
"Objektivno je res težko, v tem se popolnoma strinjam z njim. Takoj ko podelijo nagrado, nekateri ljudje začnejo plezati tudi z mislijo na to, kar ni dobro. Ko pri nas razglasimo najuspešnejšega alpinista leta, se morajo alpinisti zavedati, da priznanja ne podelimo zato, da bi jih razvrstili. Poskušamo biti objektivni, kolikor se le da, a se zavedamo, da lahko malo zgrešimo, včasih celo veliko. Priznanja so namenjena popularizaciji alpinizma, medijem. Zlati cepin mi je všeč zato, ker je izbranih sedem nominirancev, katerih vzponi so gotovo med najboljšimi v tistem letu. Morda največ dva med njimi nista prav upravičena, pet pa je gotovo pravih. Celo atleti se ne morejo vedno dogovoriti, kdo je najboljši, pa merijo rezultate z inštrumenti."

Osvajalci nekoristnega sveta – nekoristnega za koga? Za tistega, ki leži na kavču in gleda televizijo?
"Morda je Lionel Terray (avtor knjige Osvajalci nekoristnega sveta, op. p.) s tem mislil svet v ekonomskem smislu. Glede na zaloge vode v Himalaji na primer pa je ta svet še kako koristen. Indijska ravnina bi brez nje stradala. Alpe so koristne v smislu rekreacije in zaslužka z žičnicami in smučišči. Alpinizem te tudi duhovno bogati, kar je njegova dodatna vrednost. Zaradi alpinistov izboljšujejo in izdelujejo novo opremo, kar daje kruh množici ljudi. Kljub vsemu se v tem svetu premikajo neke meje, ki vplivajo na človeštvo. Premikajo se mentalne meje o človekovi sposobnosti.  Mnogi pravijo: Humar – norec, kaj mu je bilo treba spet riniti gor. Marija je našla zelo dobro primerjavo: v Ajdovščini je letalski center, ki se imenuje po Edvardu Rusjanu. Rusjan se je ubil na mitingu pred množico gledalcev. Tudi zanj so takrat govorili, da je norec, kaj mu je bilo tega treba, danes pa ga častimo kot prvega slovenskega letalca. Marsikaj koristnega je odkril in naredil. Sicer pa sodobniki nikoli niso cenjeni, najprej moraš umreti, potem te bodo morda cenili."

S čim se ukvarjaš v zadnjem času? Imaš kakšne velike plezalske načrte?
"Veliko se ukvarjam z vodništvom in inštruiranjem vodnikov. Sem načelnik komisije za alpinizem. Imam sicer občutek, da ne delam več dobro, a me nihče noče zamenjati. Kakšnih velikih načrtov trenutno nimam, imam pa nekaj težav zaradi gležnja, ki sem si ga zlomil pri padcu v Franciji (oba gležnja in desno koleno v Les Droites 1984, op. p.)."

Boš kdaj napisal knjigo o svojih vzponih in doživetjih?
''Nameravam, a nimam časa.''

Britanci imajo veliko dobrih alpinistov, ki veliko pišejo, na Otoku pa podeljujejo tudi nagrado za najboljšo knjigo za gorniško literaturo. Tudi mi imamo veliko dobrih alpinistov, a napišejo bolj malo knjig, kot planinski oziroma alpski narod pa ne premoremo niti nagrade. Misliš, da bi se povečalo število piscev, če bi tudi Slovenci podeljevali tako priznanje?
"Morda bi se več pisalo. Obstajala je ideja, da bi ustanovili sklad in podeljevali nagrado Nejca Zaplotnika za alpinistično literaturo, vendar ni bilo nikogar, ki bi prevzel organizacijo. Mislim, da bi bilo to koristno. Ne bi je bilo treba podeljevati vsako leto, morda na vsake tri leta, odvisno tudi od tega, kdaj bi izšla primerna knjiga. Kljub vsemu se nekaj napiše. Angleži morda ne pišejo samo zaradi ljubiteljstva in veselja do pisanja, temveč tudi zaradi nagrade in zaslužka."

Nekoč si dejal, da je bilo v socializmu lažje dobiti sredstva za alpinistične odprave, kot je danes v kapitalizmu. Kaže, da tudi družbene razmere vplivajo na razvoj alpinizma. Angleži pravijo, da se lahko thatcherizmu zahvalijo za množico dobrih plezalcev v 80. letih, saj so zaradi nezaposlenosti in socialne podpore plezali, kolikor so hoteli, in napredovali.
"Tako je bilo tudi pri Francozih. Ko so bili pred leti svetovna velesila v športnem plezanju, mi je neki vodnik dejal, da to ni nič čudnega. Tedaj je bilo veliko mladih brez dela. Živeli so nekoliko klošarsko in plezali iz dneva v dan, da so postali izjemno dobri. Izmed teh dobrih so vsako leto dobili pet vrhunskih, ki so bili boljši od vseh. Danes je denarja za alpinizem relativno dovolj. Če bi iz socializma ohranili prosti čas, bi bili na konju. Problem je v kapitalizmu, ki ne dopušča časa, ki ga zahteva alpinizem. Poskušajo te porabiti, ko si najbolj učinkovit, dnevno, tedensko in življenjsko. Težko je dobiti dopust. Če si bil v socializmu dober alpinist, z odsotnostjo ni bilo težav. Odsotnosti sicer niso bile sistemsko urejene, vendar so bile izjeme vedno mogoče. Dobro je, da danes za velik uspeh v Himalaji ne potrebuješ več toliko denarja in časa, ker so odprave manjše, hitrejše in cenejše."

Humar in Nanga Parbat – je Tomaž na silo vstopil v steno, čeprav je bila slaba napoved, zaradi medijskega pritiska?
"Če ne bi vsaj nekoliko upal, da bo uspel, ne bi vstopil. A že samo v primeru, da na tiskovni konferenci napoveš datum, kdaj boš vstopil v steno, si pod pritiskom. Če sta pa pod steno še dva druga vrhunska alpinista, ki nameravata preplezati isto steno, je pritisk še večji. Ob Humarjevi smrti so komentirali, da je premaknil meje v alpinizmu. Saj jih je, vendar se mi to, da je medijsko približal alpinizem ljudem v foteljih, osebno ne zdi premikanje meja, kvečjemu v drugo stran. Ne smeš se bati, kaj bodo o tebi pisali ali govorili. Če v alpinizmu podležeš pritisku medijev, je slabo. Alpinist najlažje pleza, če je svoboden. Vrhunski alpinizem je prignan do roba. Če pristop ni duhovno čist, če ne plezaš zaradi sebe in z velikim veseljem, temveč za denar in medije, je to zelo škodljivo. Če športniku v kakšnem drugem športu na tekmovanju ne uspe, pravi, da ni imel svojega dneva. Če pa vstopiš v steno, moraš imeti svoj dan, sicer si lahko ob življenje. Športnik lahko odstopi, v steni pa ne moreš. Tudi če prekineš vzpon, moraš priti dol."

Mire Steinbuch