DEŠ: Že leta in leta sem imel željo oditi v dolino Trente in vedno sem samo občudoval slike balvanov in užival v lepotah, ki jih ta dolina ponuja.
Tokrat sem imel srečo, saj smo izlet v magično Švico prestavili zaradi slabega vremena. Vikend je kar naenkrat postal prost in v soboto dolopoldne sva tako z Žigo izkoristila še zadnji lep dan v tem tednu in krenila v Julijce. Pot do tja je minila hitro, čeprav sva se vozila dve uri, saj sva imela težke debate, ki jim ni bilo videti konca. Žiga se kljub debati ni dal motiti in se izkazal kot odličen vodič in naju pripeljal na cilj. Temperatura je bila malo nad ničlo, tako da sva z avta vzela vse kar sva imela s seboj kape, šale, rokavice, čaje in primerno oblečena odhitela proti balvanom.
Prvi pogledi na dolino so v meni zbujali lepe spomine iz preteklosti. V srednji šoli sem bil v tej dolini na taboru in moram priznati, da se od takrat Trenta ni spremenila in še vedno ostaja tako lepa in čista. Sprehod do najbližjih balvanov po rosni zelenici pričara prav posebno doživetje, ki ga lahko občutiš samo tam. Človek kar ne more razumeti, kako se sredi pašnikov znajdejo velike skale in kosmato zelena trava. Na drugi strani hriba naju pozdravi sonce, ki naj bo po Žigatovem mnenju do naju prišel čez pol ure, zato se med tem časom razgledava po balvanih.
Balvanov je kar veliko, nekatere linije so označene in več ali manj so majhni krimpi, ki žal meni niso pisani na kožo. Skala je kompaktna in ima razne zanimive oblike. Sreče takrat nisva imela, kajti vsi vrhovi so bili mokri in tudi sonca po pol ure ni bilo, zato se odločiva da počakava na sonce in tako sva poiskala nove še neodkrite balvane (secret place), ki se nahajajo višje od prvotnih. Odkrila sva nekaj lepih linij in hodila po pravljičnem nedotaknenem gozdu posejanim z mahom. Neprecenljivo!
Sonca še kar ni bilo, ura je bila že nekaj čez eno popoldne, rosa na travi je še vedno vztrajala in odločila sva se da začneva s plezanjem. Začela sva z ogrevanjem na enem izmed balvanov in mene je po nekaj gibih kar hitro začelo nohtati (pusi). Iskala sva kar se da suhe balvane in tako pristala pri balvanu Raz (plezanje samo po razu, drugi oprimki in stopi ne veljajo), ki je med lažjimi šesticami daleč naokoli in nadaljevala po težjih balvanih. Ni bilo kaj veliko več suhega in balvani so se nama zdeli dokaj neenostavni (kot kaže sva imela olimpijski dan) in sva začeli iskati svoje linije, ki pa jih žal nisva uspela preplezati. Kaj kmalu naju je začelo pošteno zebsti v noge in roke, kljub vsem oblekam, ki sva jih imela in ugotovila sva da sonce v novembru v dolino Trente žal ne pride.
Sobotnega dneva je tako ostalo še kar nekaj in rekla sva si, zakaj danes ne bi izkoristila ta dan in odšla še v Šempeter na stenco pomagati ekipi. In odšla sva s polno dobre volje ter nasmeha na obrazu odločena, da se kmalu spet vrneva.
Sandi