Planinski vestnik 9-2006 - Klemen Gričar: V razmislek
Planinski vestnik 9-2006, str. 53
Glava ni žoga
V razmislek: Oprema da ali ne. Včasih tudi biti ali ne biti.
Besedilo:
Klemen Gričar
Kot gorski vodnik precejkrat vodim na Triglav. Glede na množičen obisk ni ravno moja najljubša tura, a ker je najvišji v Julijskih Alpah, se pač sprijaznim z danim položajem. Vedno vodim z vso predpisano opremo – čelada, plezalni pas, varovanje – in začuda skupaj s klienti nismo nič počasnejši od večine planincev. Kljub pripenjanju in varovanju na žični vrvi. Še vedno več kot dobra polovica obiskovalcev našega očaka ne uporablja čelad, pasov, samovarovalnih kompletov. Tudi za otroke ne. Včasih se ustavim in spustim kakšno pikro na ta račun. Odgovori so taki, da bi dvignil gledanost oddaje, če bi lahko vse skupaj posnel. Na smučišču mora otrok do 12 leta obvezno uporabljati čelado. Starostna meja se bo povišala na 15 let. Ko se otrok spravi na kolo, se skrbni starši zaderejo za njim: Čelado si nadeni! Tudi na rolerjih in na kolesarski stezi od Martuljka do Kranjske Gore je veliko več čelad kot na grebenu Triglava. Kaj je vzrok?
Neozaveščenost, neznanje, mogoče malomarnost? Kdaj se v gorah uporablja čelada? Kje to piše? Kje to učijo? Pojdimo lepo počasi. Preprosta in uporabna logika. Čelada se uporablja takrat, ko obstaja možnost, da nam pade kaj na glavo. Torej: pogled navzgor nam pove, kdaj. Tega se naučimo v planinskih, gorniških, alpinističnih šolah, na tečajih ... Čelade in opremo lahko kupimo v trgovinah s športno opremo. Ali je to (pre)drago? Še zmeraj cenejše od pogreba. Pred časom je takratni načelnik GRS Toni Smolej prinesel čelado, cepin, dereze in pas na televizijo in jih v poročilih pokazal in predstavil. Ampak naših dragih Slovencev to ne zanima. Večkrat radi kritiziramo druge, ampak kar zadeva opremo, Slovenci sami nismo nič boljši. Bo plačevanje reševanja oziroma povzročitve nesreče zaradi hujše malomarnosti rešilo situacijo? Spomnim se anekdote. Pred leti smo bili v Krnici. Srečali smo dva, ki sta se odpravljala na Veliko Martuljško Ponco. Na vprašanje o opremi in čeladi sta zmahnila z roko, češ saj tega ne potrebuješ. Pa je reševalec z dolgoletnim stažem končal debato z enim samim stavkom: »Ne poznam nikogar, ki bi mu kamen dvakrat priletel na glavo.«
