Polet, 21.09.06 – Jaka Lucu: Razmišljanje o slovenskem vrhunskem športu
Polet, četrtek, 21. septembra 2006
Gladiator
Razmišljanje o slovenskem vrhunskem športu in nenavadni strpnosti do alpskega smučanja.
Kaj se gremo?
Šestnajst let po tem, ko smo se na referendumu z veliko večino odločili, da ne bomo več del Jugoslavije, da ne bomo več del socializma in komunističnih vrednot, se je slovenskemu vrhunskemu športu zataknilo kot še nikoli, a to seveda ni neko akutno stanje, ampak posledica petnajstih let sedenja na vzorcih, ki smo se jih želeli znebiti, a ne čisto zares. Še več, izpilili smo jih do nikoli prej slutenih razsežnosti.
Drugače od gospodarstva, ki se sicer zadržano, a resno premika v smeri zdravega kapitalizma, je slovenski vrhunski šport, ki sporadično še vedno daje čudežne rezultate, a jih ne bo več dolgo, obtičal v nenavadno mračni slepi ulici, kjer je polovica športnikov po poklicu vojakov in policistov, čeprav uniform niso nikoli oblekli, popolnoma pa je razvrednoteno resno ocenjevanje dosežkov. Kategorizacija je tuj pojem, če obstaja, obstaja samo na papirju, zapisana z malimi črkami. Razjasnjeno ni niti vprašanje, kaj je individualni in kaj ekipni šport in koliko naj bi komu za neki uspeh pripadalo.
Morda pa je čas za nov referendum, na katerem bi se državljani odločali, ali je alpsko smučanje trajno abonirano na naziv slovenskega narodnega športa, ki ga je treba za vsako ceno reševati tudi v časih, ko je zelo očitno pomanjkanje kakršnega koli sistema, ki bi vsaj na približno enako dolge časovne intervale »proizvajal« tekmovalce, sposobne zmag v svetovnem pokalu.
Individualno-ekipni šport alpsko smučanje
Alpsko smučanje je po logični definiciji individualni šport, kajti nisem še videl smučarja, ki bi med vratci drvel v duetu in kjer bi na primer nekdo naredil prvi zavoj, kolega drugega, potem pa bi se v cilj zapodila ekipa. Toda alpsko smučanje se v Sloveniji še vedno kar po neki inerciji, kot da bi še vedno šlo za branik slovenstva v Jugoslaviji, obravnava kot ekipni šport. Tino Maze na stran – ona si pač zasluži sredstva, kolikor jih potrebuje, in jih seveda z uspehi tudi z lahkoto ekonomsko upraviči – ampak mimo nje: zakaj in za koga bi slovensko gospodarstvo moralo v alpsko smučanje letos vložiti dva milijona evrov? Zato da bomo spet slišali že nič kolikokrat slišane izgovore? Da bomo, potem ko nas je ravno novi direktor alpskih reprezentanc Bojan Križaj pred tremi desetletji začel razvajati z uspehi, saj smo se zmrdovali, kadar je bil samo četrti, spet poslušali o dobrih odsekih vožnje na treningu, ki jih potem nikomur ne uspe ponoviti na tekmah svetovnega pokala – pa ne gre za skupino mladincev, ki bi obetali, ampak za skupino zelo zrelih smučarjev, ki se že dolgo klatijo po smučarski periferiji!
Kaj si lahko mislijo šampioni?
Kako se ob tem na primer počuti Iztok Čop, olimpijska legenda in verjetno najboljši slovenski športnik vseh časov, ki na velikih tekmah še ni naredil napake, pa mora groziti s koncem kariere, da mu prisluhnejo, ko gre za denar za resne priprave, ko gre za spoštovanje dosežkov? Samo za primer, Britanec Steve Redgrave je po petih zlatih veslaških olimpijskih kolajnah dobil plemiški naziv, njegov položaj v družbi je jasen. Čop, ki je za Slovenijo športnik podobnega kalibra, ne ve, kam spada, ker ga ne znamo uvrstiti. Pa bi mu lahko, olimpijcu brez primere, postavili spomenik, ga celo vprašali – in Luko Špika seveda tudi – ali med počitkom morda potrebuje nekoga, ki bi ga pahljal. In kje bi se rad pripravljal. Če že za vsako ceno podpiramo alpince.
Kako, mislite, se ob tem počuti Matic Osovnikar, ta genialni mladi mož, ki je osvojil zgodovinsko bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v super prestižnem teku na 100 metrov, ob tem pa je zgleden študent stomatologije? Kam spada, koliko je vredna njegova kolajna? Zakaj na primer atletika, ki ima v Jolandi Čeplak eno uspešnejših slovenskih športnic vseh časov in Osovnikarja in Primoža Kozmusa, ni tako kot alpsko smučanje obravnavana kot ekipni šport? Tudi atleti bi namreč lahko za priprave uspešno porabili dva milijona evrov, vsekakor pa bi se podobno sposobnih, kot so slovenski smučarji, hitro našlo za podobno skupinico. Zakaj ima Čeplakova avstrijskega sponzorja, pa je zares ena največjih zvezdnic svetovne atletike in bi torej super ugledno predstavljala slovensko gospodarstvo? In še, kaj mora ob pogledu na alpske smučarje po glavi rojiti Aljažu Peganu in Mitji Petkovšku, tema svetovnima prvakoma, tema žlahtnima naslednikoma Mira Cerarja in Leona Štuklja, olimpionika, ki ga je prejšnja vlada nenadoma odkrila v zadnjih letih dobrih sto let dolgega življenja in ga potem kot osrednje promocijsko orodje vozila naokoli? Tudi onadva bi lahko bila ekipni šport, tudi onadva bi vadila kje drugje kot v dveh telovadnicah, ki sicer imata šarm zgodovine, nimata pa nič skupnega s kolikor toliko normalnimi razmerami za treninge svetovnih prvakov. Hej, celo tenis bi po slovenski definiciji lahko bil ekipni šport in golf tudi.
Da bi se sponzorji laže sami odločili
Tragika slovenskega alpskega smučanja seveda ni le v pomanjkanju uspehov, ampak v tem, da je požrlo samo sebe, ko je leta in leta po svetu vlačilo kopico smučarjev, za katere je bilo jasno, da ne morejo na vrh, niti blizu njega. Baza se je vmes, jasno, podrla.
Alpsko smučanje se je vse do letos, ko ga je le dobra volja predsednika vlade rešila pred dokončnim propadom – privlačni programi za sponzorje, o katerih nenadoma razlaga direktor, ki mu v resnici niti uradnega opremljevalca z oblačili ni uspelo pridobiti, so seveda le zgodbe za množice – obnašalo kot v socializmu, a s pomembno razliko. V socializmu smo živeli v sistemu polne zaposlenosti in torej problemov ni smelo biti, dostop do smučanja pa je bil omogočen vsem. Danes smučanje računa le še na denar, smučati pa lahko začnejo samo tisti, ki so razmeroma premožni. Razen Tine Maze, morda še koga, ki je sposoben vrhunskih rezultatov in zato tudi vreden zaupanja, bi torej direktor Križaj lahko mirno odpustil vse druge reprezentante in reprezentantke ter presežek denarja vložil v talente, če je kje kakšen, jasno. Če ne, naj denar raje naloži v banki. Javnost bi tako spet začela verjeti v smučarje in tudi Čop, Špik, Osovnikar, Kozmus, Čeplakova bi se bolje počutili. Spet bi namreč dobili občutek, da biti najboljši na svetu nekaj pomeni, da Slovenija to ceni. In tudi sponzorji bi se spet laže odločali na podlagi programov, na podlagi poslovne strategije.
Jaka Lucu