Urban Golob: Pred nekaj tedni sem pisal o napredku komunikacije pri himalajskih odpravah, toda napredovala je tudi sama logistika odprav. Vzemimo recimo transport oseb in tovorov.
V časih pionirskih odprav v Himalajo je bila vsa stvar z današnjimi očmi hudo dolga. Odpravarji so se se namreč na pot proti Aziji podali z ladjo in se od tam na isti način tudi vrnili. Po pristanku v velikih pristaniških mestih – Karači za pakistanski Karakorum in Bombaj za indijsko ter nepalsko Himalajo – se je prevoz ljudi in tovorov odvijal na železnici. Ker ceste še niso bile zgrajene tako daleč proti hribom kot danes, so morali odpravarji veliko večji kos poti proti hribom prepešačiti in se na enak način tudi vrniti. Štiri ali petmesečne odprave niso bile nič posebnega. Z današnjega vidika, ki mu poveljuje hiter način življenja (da se v druge podrobnosti niti ne spuščam), je to sila dolga doba. Marsikakšen odpravar bi temu rekel 'romantični časi', drugi pa morda razmetavanje s časom. Si predstavljate, kdo bi si danes (razen poklicnih plezalcev ali pa kakšnih denarnih mogotcev, ki pa jih alpinizem načeloma ne zanima) lahko privoščil takšno odsotnost od doma? Kateri delodajalec bi takšnega odpravarja gledal zaposlenega pri sebi?
Toda v tistih časih – še naša prva himalajska odprava leta 1960 na Trisul v Indiji je potovala tako in za celotno pot porabila štiri mesece in pol (od 16. marca do 3. avgusta) – je bila takšna dolga pot nekaj povsem normalnega. Težave so nastajale predvsem pri vrnitvah, še posebej, ko je kakšen odpravar imel zdravstvene težave. Takšne stvari opisuje tudi Maurice Herzog (sicer z Luisom Lachenalom prvi človek, ki se je povzpel na kak osemtisočak,) v svoji znameniti knjigi Annapurna. Herzog je takrat (1950) zelo pomrznil v roke in potrebne so bile številne amputacije prstov. Zdravnik odprave mu je moral prste »krajšati« kar na poti in sicer v tistih kratkih časih, ko je vlak, s katerim so se vračali proti ladji, stal na postajah.
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>