Nedelo - Grega Kališnik: Z belo in rdečo v hribe.
Že skoraj devetdeset let nas vodijo po hribih, gorah in še kje. S čopičem in barvami v nosilki smo jo mahali proti Golici in malali Knafelčeve markacije. Pravila markiranja so zelo natančna, markacist si prostovoljno naloži dolžnost, ki jo opravi v dobro vseh.
Bile so gore, še preden je bila beseda. Potem je prišel tisti, ki je imel besedo, in so ga gore zamikale. No, vanje je bil najprej prisiljen stopiti – najprej pastirji, ki so gor gnali drobnico, pa oglarji in rudarji, ne smemo pozabiti niti divjih lovcev, najekstremnejših med njimi. In domačini so bili velikokrat za vodnike prvi gospodi, ki je šla v hribe za hec, za rekreacijo.
Smo vedeli, da so prvi možje Triglav osvojili že leta 1778? In da so adrenalinsko odisejado, med katero so najtežje dele premagovali okobal, označili s kamnitimi možici (še vedno kaj pripraven označevalni izmislek). Da je ob morebitni ponovitvi ne bi zgrešili. In ti možici štirih junaških mož veljajo za prvo markacijo pri nas.
Poleg označevanja so začeli poti tudi delati, rekli so, da naravo popravljajo – že leta 1853 na Donački gori, v Alpah 16 let pozneje z Ledin čez Stopce. Za prvo markirano (in nadelano) pot pa velja tista iz Bohinja čez Komarčo na očaka.
Proti Nemcem
Gore so simbol marsičesa, bile so tudi simbol slovenstva. Ob ustanovitvi Slovenskega planinskega društva leta 1893 se je rodil markacijski odbor in že v prvem letu so člani markirali 97 poti. Predvsem Nemcem so hoteli za vsako ceno preprečiti, da bi naše lepote kazili s svojim jezikom na tablah in kažipotih. Slovensko-nemško neprijateljevanje se je ohranjalo tudi s tekmovanjem v prvenstvenem utiranju novih smeri, ne nazadnje ima Triglavska severna stena tako Slovensko kot Nemško smer.
Sprva so poti markirali z ravnimi črtami različnih barv, najzanimivejši deli so bili označeni s križem, do konca prve vojne so se planinci in gorniki ravnali tudi po kvadratih in krogih.
S Turistovskim klubom Skala leta 1921 je zaživel razmislek o poenotenem označevanju. Tečaj markiranja je vodil Dolenjec Alojz Knafelc (ta mesec je 150 let od njegovega rojstva) in leto pozneje postal načelnik markacijskega odbora. Podoben znak, kakršnega poznamo dandanašnji, smo ga včerajšnji in ga bomo jutrišnji, so tedaj poznali v Avstriji in od tam so ga Slovenci podomačili v svoje gore. Zaslugo za njegovo uveljavitev je imel Knafelc, ki je oblikoval enotni oznaki za označevanje planinskih poti – markacijo, rdeč kolobar z belo piko (včasih z dodano smerno puščico), in rdečo smerno tablo z belim napisom. Leta 1948 so Knafelčevo markacijo razširili na območje Jugoslavije, od predlani je zakonsko urejena in zaščitena ter simbol naših Alp. Če je pika rumena namesto bela, gre za evropsko pešpot, če je Knafelčev izum še zeleno obrobljen, gre za slovensko-avstrijsko mejo.
Barve, centimetri
Pa da ne bi šli na vrat na nos v prvo barvarno in nato po hribih malat. Za samo škodo bi bili. Pravila markiranja so hudo natančno določena. Poglejmo Knafelčev krogec: njegov zunanji premer je osem do deset centimetrov, premer bele pike štiri do pet, širina kolobarja dva do dva in pol centimetrov. Barva mora biti absolutno prekrivna, namenjena seveda zunanjosti, ne sme biti ne strupena ne kako drugače škodljiva. Markacija ne sme biti premajhna, ker je ne bi opazili, prevelika spet ne, ker bi bila podobna enemu od prepovednih prometnih znakov. Je pa v posebnih okoliščinah lahko večja od standardizirane. Seveda bi bilo neizmerno neokusno, če bi bile markacije zavajajoče, saj bi poštenjaka zapeljale naravnost v takšno ali drugačno past.
Markiranje planinskih poti je prostovoljno delo, ki pa se ga nikakor ne moreš lotiti z včeraj na danes. Markacist mora šteti polnih 18 let, opraviti tečaj in izpit, imeti za seboj dve leti pripravništva in seveda biti pripravljen opravljati to delo.
Na Golici
Na Planini pod Golico smo se dobili z Brankom Jensterletom, načelnikom odseka markacistov v PD Jesenice, Francem Puklom iz istega PD, ki je član tehnične komisije za pota pri PZS, Viko Meterc iz PD Radovljica in Daretom Bradaškjo, ki se je markacistom pridružil letos, ima pa gore in oskrbništvo v prstancu. Z avtom smo šli, do koder gre, nato pa postali markacisti oziroma spremstvo. Ti za pot do cilja, kadar markirajo, porabijo tri- do štirikrat več kot pri običajni hoji. Pa sem tudi v tistih treh firkelcih ure sprehoda in pogovora spoznal, kako poteka markiranje.
Največji sovražnik markacije je bledenje na sončni svetlobi, v razmeroma varnem zavetju pa ostane lepo vidna tudi deset in več let. Slišim, da so ob poti na Kriške pode še vidne sledi italijanske barve izpred druge vojne.
Pridemo do drevesca, na katerem je zmahana bledikava oznaka. Branko iz nosilke vzame krtačko, podrgne po lubju, pripravi čopič in barvi ter z mirno, vajeno kretnjo izriše novo piko in jo še okolobari. Bela in rdeča zasijeta v gozdni senci. Markacije na drevesih se z leti debelijo, skupaj z rastjo drevesa, na skalah so mrtvo hladno enake. Markiranja se kajpak ni dobro lotevati v moči, dežju, to ni otročarija za vodene barvice. Če se le da, so markacije na desni strani, upoštevajoč smer hoje. Nujne so na križiščih, markacist pa mora poskrbeti, da se s presečišča poti vidi vsaj še ena oznaka naprej. Najbolje je, če je sličica (tako markacijo imenujeva s hribovskim kameradom od tedaj, ko sva v Skutini stenci skoraj skrenila v neznano, ker sva buljila le nekaj centimetrov predse, ne pa v knafelčevke) na višini oči (najverjetneje povprečno visokega človeka). Markacisti so na svetlem le, ko je drevje olistano. In ne glede na to, da je namen označevanja poti varno pripeljati popotnika na takšen ali drugačen cilj, mu z markacijami ne smemo pomagati na sakralnih objektih, spomenikih in mejnih kamnih.
Markacist ima s seboj v nosilki tudi razredčilo, krpico, kakšen žepni nož ali vrtne škarjice za odstranjevanje vejic in podobno.
Naloženo, opravljeno
Za svoje delo ni plačan, saj to počne proste volje. In zagotovo ne težko, saj ima po definiciji gore zelo zelo rad. Po opravljenem šihtu v ljubih hribčkih na svežem zraku je poplačan z zavestjo, da je opravil dolžnost, ki si jo je sam (v dobro drugih) naložil. Zavezan je kodeksu, če ga krši, lahko izgubi status.
Toliko o najznamenitejši, Knafelčevi, naši in vaši markaciji. Posebno, precej obširno poglavje so seveda smerne table, s katerih razberete malone vse, kar morate tisti trenutek vedeti o svojem položaju v svetu. Smer hoje in morda ime poti, čas, ki ga boste približno porabili do cilja, kako visoko nad morsko gladino ste, kako zahteven zalogaj je pred vami in še in še. Potem so tu smerne puščice, napisi na deblih, smerokazi, ravne in lomljene črte.
Malo niže, ob makadamski cesti in v Planini pod Golico, pa sem osupel zijal še v turistične table, s katerimi svojo ustvarjalnost izraža domačin Cena Razinger.
Ni se mi še zgodilo, da bi bilo na kakšni planinski poti markacij preveč. Prej premalo, včasih človek kar pobenti. A poti je ogromno, koliko je na njih šele markacij, in najverjetneje je težko ujeti korak z njihovim izginevanjem, ki ga zahtevata čas, vreme. Tudi najbolj obledela sličica pa te lahko reši. Ponoči zvezda, podnevi Knafelčeva markacija.