Slovenske novice - Boštjan Fon: Hrvaška plezalca Ivan Kronja in Ivan Vitez sta v uri manj, kot je predvideno, preplezala izjemno zahtevno smer JLA, ...
... nato pa obstala na vrhu 2234 metrov visoke Šite nad Tamarjem
Njuna plezalska kolega, ki sta zmogla sosednjo smer Norčki, sta se spustila v dolino, Varaždinca pa nista poznala smeri za vrnitev in sta poklicala pomoč le za nasvet, kako sestopiti — Mobilni signal ju je namesto v Slovenijo usmeril v Avstrijo k policistom in preden so ti obvestili naše reševalce, se je signal prekinil, zato se je začela negotova noč — Zrelo sta 30-letni Kronja in desetletje mlajši Vitez preživela noč na mrzlem in vetrovnem grebenu, plesala, delala počepe in se ogrnila z vsem primernim, tudi z vrvjo, nato pa zjutraj začela sestopati — Rateški gorski reševalci so ju opazili izpod stene in ju usmerjali na pravo pot za varno vrnitev — Izginula Švicarja iz doma na Korošici v Kamniških Alpah so policisti našli na poti proti Savinjski dolini
Tamar, 22. julija: Torkov lep dan v naših gorah je k vzponu pritegnil štiri hrvaške plezalce, ki so se iz doline Tamarja povzpeli na izhodišče pod 2234 metrov visoko Šito in se spoprijeli s smerema Norčki in JLA. Po zadnji sta krenila 30-letni Ivan Kronja in 20-letni Ivan Vitez. Varaždinca sta vedela, da smer zahteva sedem ur poštenega garanja. Plezalca, ki nista registrirana alpinista, a veščine vzponov v vertikalah dobro obvladata, hkrati pa sta s seboj imela vso potrebno opremo, sta smer zmogla v uri manj, kot je predvideno. Na vrhu, medtem ko sta zbirala moči za sestop, pa sta spoznala, da smeri za varno pot v dolino ne najdeta. Če bi prej pobrskala po knjigi Tineta Miheliča, bi bila čez par ur že v koči.
Nista našla smeri
»Ko sva priplezala na vrh in se začela razgledovati okoli,
smeri za vrnitev nisva našla. Nekaj časa sva po grebenu iskala pot, potem pa sva se odločila, da pokličeva 112 in prek vašega centra za obveščanje prosiva le za kontakt kakšnega poznavalca tega območja, ki bi ga povprašala za nasvet, kako najti pravo pot v dolino. Nisva imela namena sprožiti reševalne akcije, saj nisva bila ogrožena, le smeri za vrnitev nisva našla,« je pred planinskim domom v Tamarju začel pripoved Kronja, medtem ko je nagnil veliko pivo in potem dodal: »Tole se pa prileže, čeprav bi pred nekaj urami raje spil kakšen vroč čaj.«
Signal mobilnika Hrvata ni zvezal z našim centrom za obveščanje, temveč je klic v sili prišel k avstrijskim policistom. Ti so precej nerodno začeli izpraševati klicatelja, kje je in kaj se je pravzaprav zgodilo, minute pa so tekle. Končno je avstrijskim organom kapnilo, da sta plezalca nekaj po osmi uri zvečer na slovenskem hribu, in klic so preusmerili k nam. Med pogovorom z našim operaterjem se je signal prekinil. »Nisem imel več kredita na telefonu, pa zato nisem mogel klicati nikamor več,« je dejal Kronja.
Zmeda s signali
»Tole s signali tukaj je navadna zmeda,« je bil oster vodja reševalne akcije Marko Kopavnik: »Ko smo izvedeli, kje sta, smo ju hoteli poklicati, pa se nismo prebili s signalom do njiju. SMS-sporočilo, ki smo jima ga poslali ob pol deveti včeraj, sta dobila danes zjutraj, ko sta bila že na varnem. Radijske zveze med reševanjem delujejo, mobilne zveze, čeprav je mobilni telefon v bistvu prva naprava, ki nam omogoči stik s ponesrečenci ali drugimi gorniki v težavah, pa je na območju od grebena Ponc prek Jalovca in celotnega grebena Šite skoraj neuporaben. To bi morali urediti nekako pametno, ne pa da se takole sprašujemo, kaj je s tistimi, ki so se s prvim klicem prebili do kakšnega operaterja, potem pa z njimi ne zmoremo vzpostaviti stika. Deset let je že tako, pa nihče ne naredi nič.«
Rateški reševalci so v torkovem večeru ostali v dilemi, predvsem pa so bili v strahu za Hrvata. Kaj bosta storila? Bosta za vsako ceno silila sestopati prek neznane skale? Bosta iskala kakšno drugo smer in še bolj zašla ter se tako spravila v smrtno nevarnost? Sta ostala na grebenu na varnem, čeprav je bila pred njima zoprno hladna in vetrovna noč? Kaj imata s seboj, imata dovolj hrane in oblačil? Predvsem pa: vzpon gorskih reševalcev v tako težavni smeri, kot je JLA, je sredi noči pravzaprav popoln samomor, in zato se je reševalna akcija hočeš nočeš morala do jutra prekiniti.
Fanta sta odreagirala preudarno in odgovorno. Marsikdo bi za vsako ceno hotel v dolino, oba Ivana pa sta se odločila, da bosta noč preživela na vrhu Šite. Poiskala sta si delno zavetje in začela prestajati ure do jutranjega svita. »Česa vse nisva počela, da naju ni zeblo! Nase sem navlekel vse, kar sem imel, legel za nekaj časa pod skalo kot fetus in se pokril kar s plezalno vrvjo,« je dejal starejši. »Mobilnik je bil za zvezo z dolino neuporaben, sva pa zato prek mojega poslušala glasbo, ki jo imam spravljeno v njegovem spominu, in sva začela plesati, vmes sva delala tudi počepe. Presneto, to noč sem jih naredil precej čez tisoč,« je ob srebanju tople enolončnice dejal mlajši: »Ko se je pred peto začela do naju prebijati svetloba, sva vedela, da sva rešena, da gredo glavne muke noči stran od naju.«
Pet gorskih reševalcev iz Rateč je v ranem jutru že koračilo proti vstopu smeri, ob šesti pa so bili na brniškem letališču pripravljeni za polet proti Šiti člani posadke reševalnega helikopterja. Kaj je z Varaždincema na grebenu oziroma ali sta sploh še tam, ali sta živa, sta se poškodovala, ni vedel nihče. »Ko smo bili pod steno, smo ju opazili, ravno sta se pričela spuščati z vrvno tehniko. Dodobra nam je odleglo,« je dejal Kopavnik in dodal, da so nato z njima vzpostavili kontakt ter ju usmerili na pravo pot za sestop in ju pospremili do planinskega doma v Tamarju. Ob koncu so si podali roke in vsem, tudi drugi hrvaški navezi, ki je Kronjo in Viteza čakala v Tamarju, zaželeli še vsaj sto tako odličnih vzponov, seveda v kompletu s sestopom po pravih in varnih smereh.
Boštjan Fon