Obvestila PZS - Tone Škarja: TOMAŽ HUMAR (18. 2. 1969 – 10. 11. 2009)
Tomaž Humar je bil in bo še dolgo najbolj svetovno znan slovenski alpinist. Kljub zlatemu cepinu za prvenstveni vzpon v Ama Dablamu skupaj z Vanjo Furlanom že leta 1996 mu je to uspelo z neposrednim prenosom po svetovnem spletu (internet) plezanja v južni steni Daulagirija leta 1999. Od takrat so ga povsod spremljale oči in kamer medijev, pa ne le alpinističnih.
Začel je v Kamniku leta 1987 in se hitro izkazal za dobrega in predvsem drznega plezalca. V območje himalajskih odprav je zajadral leta 1994, ko je PZS (KOTG) plačala Belakovi komercialni odpravi na Ganeš 5 (6986 m) udeležbo njega in Grega Kresala. Prav tako sta bila z Jankom Oprešnikom izbrana v opravo PZS Anapurna 1995 (prvo smučanje z vrha bratov Karničar), da bi preplezala prvenstveno smer po njenem severozahodnem razu. Zaradi bolezni partnerja je nazadnje s podporo šerpe do zadnjega tabora po klasični smeri sam dosegel vrh Anapurne (8091 m), kar je sploh njegov največji višinski dosežek v gorah.
S polnim financiranjem s strani PZS je spomladi 1996 z Vanjo Furlanom preplezal novo smer v SZ steni Ama Dablama (6856 m), za kar sta bila v Franciji nagrajena z »Zlatim cepinom«. Jeseni istega leta je kot član odprave PZS v zahodni Nepal sam dosegel še nepreplezani vrh Bobaje (6808 m).
Leta 1997 je PZS financirala odpravo njega in Janeza Jegliča v zahodno steno Nuptseja (zahodna kota 7742 m), medtem ko je sam skozi svoje društvo – pozneje podjetje Tretje oko – hkrati organiziral komercialno odpravo na vzhodni Lobuče (6119 m, prvenstvena smer) in Pumori (7165 m) ter spremljajoči treking. Zaradi finančnih nesoglasij je kmalu potem, čeprav načelnik, zapustil AO Kamnik, leta 1999 pa zaradi neprispevka 10.000 dolarjev za Daulagiri tudi PZS, oboje le fizično, ne pa tudi formalno, saj je organizacijo potreboval za kategorizacijo vrhunskega športnika in posledično zaposlitev pri Carinski upravi, kjer je bil ves čas.
Na njegovo prošnjo je PZS (KOTG) za Daulagiri stopila v stik z enim od glavnih sponzorjev, pa je odslovil, »da se pogovarjajo direktno le z njim.« Ob izvedbi in obsegu odprave je postalo jasno, da spornih deset dolarskih tisočakov ne bi pomenilo nič, morda le dodatek žepnini. Neposredni prenos njegovega vzpona po južni steni Daulagirija po internetu mu je prinesel svetovno slavo in dovolj novih poslovnih možnosti za nadaljevanje kariere. Kot so druge športne zveze vesele uspeha kakega svojega zvezdnika, čeprav vam same finančno ne morejo več slediti, tako je bila tudi PZS ves čas ponosna na njegova dejanja, mu dajala priznanja in ga zanje predlagala tudi državi. Brez resnično polne podpore pri njegovih prvih petih himalajskih odpravah tudi poznejših uspehov ne bi bilo. Res pa je, da je stroka imela zaradi skrajno tveganega načina njegovega alpinizma manjše zadržke, medtem, ko je prav to izrazito privabljalo medije in posledično sponzorje.
Po poškodbi in zdravljenju je tako priplezal še na Šišo Pangmo, Baruntse, Cholatse in nazadnje (2007) sam po južni strani in vzhodnem grebenu na vzhodni vrh Anapurne (8047 m). Morda sta dva medijsko zelo odmevna poskusa na Nanga Parbat vplivala, da je že za Anapurno 2007 vzel za spremstvo le zdravnico in šerpo, za Langtang Lirung leta 2009 pa sploh samo še šerpo. Ali ga je breme, ki si ga je in se mu je naložilo skozi najodmevnejše obdobje že preveč bremenilo, ali je bil vzrok kje drugje, verjetno še ne bomo kmalu vedeli. Dejstvo je, da je bil svojevrsten pojav v slovenskem alpinizmu, ki je ob sebi prinesel slavo tudi Sloveniji, prav tako pa je tudi res, da bi ob nekoliko drugačnem ravnanju še lahko veliko doživel in mi vsi z njim. Zasluži si, da še dolgo ostane v spominu naroda.
Tone Škarja