Uvodnik - Tone Škarja: Žetev - Novoletno voščilo - Podeljena najvišja priznanja PZS za leto 2009 -
Planinski vestnik po novem letu v formatu A4
Aktualno
Uvodnik: Žetev
Spoštovani člani Planinske zveze Slovenije!
Novoletno voščilo Strokovne službe PZS
Planinski koledarček 2010
Iz dejavnosti Planinske zveze Slovenije
Podeljena najvišja priznanja PZS za leto 2009
Podpis pogodbe o sodelovanju med upravo RS za zaščito in reševanje ter PZS
Komisije UO PZS poročajo
Iz planinske založbe
Komisija za varstvo gorske narave
Komisija za planinske poti
Slovenski planinski muzej
Vodniški kotiček
Gospodarska komisija
Planinski vestnik
Odbor za članstvo
Mladinska komisija
Planinska društva in Meddruštveni odbori
Vabijo
Poročajo
Ostalo
Mladinska priloga
Zakonodaja in uradne objave
Priloga Članarina
Uvodnik: Žetev
Smrtna, namreč. V dveh letih v Himalaji štirje mrtvi alpinisti, vrhunski ali vsaj odlični, vsi z izkušnjami, vsi v najbolj zrelih letih. Kje iskati vzrok, katere so stične točke?
Miha Valič – vodnik po klasični smeri na Čo Oju. Že prejšnji dan se je slabo počutil, a kliente je vseeno treba spraviti na vrh. In ga je, tistega, ki je bil dovolj pri močeh. Nazaj grede omotica, polzavest, omagal pri kratkem spustu in umrl. Višinska bolezen, možganski edem – še najbolj verjetno. Pritisk vodniške odgovornosti so že Francozi dobro obdelali – v knjigah in v filmu. Tudi nekateri drugi naši so se že srečali s tem, a tam so krajšo potegnili klienti. Klasično navzkrižje interesov.
Pavle Kozjek – vodja trojne in pozneje dvojne naveze na Mustagh Tower. Po koncu težav v steni, blizu vrha, ukaže vrnitev, na videz brez razloga. »Če Pavle to reče, se ne sprašuje«, reče mladi soplezalec. Na sestopu Pavle kot slep odtava z varnega grebena na snežno opast in pade čez steno. Verjetno višinska, možganski edem.
Franc Oderlap – partner Dava Karničarja pri načrtu smučanja s K2, a tokrat pri preizkusu opreme in prilagajanju višini po klasični smeri na Manaslu. Usodno srečanje s kosom ledu. Edinega, ki ni nikoli »forsiral«, ki se je brez obžalovanja tudi odpovedal vzponu, kadar »ni šlo«, je zadela usoda sprejemljive objektivne nevarnosti kjer se sicer zelo verjetno ne bo nič zgodilo, se pa lahko, ker je pač tak teren.
Tomaž Humar – zavestno tveganje, povsem v skladu z njegovo življenjsko filozofijo, hkrati pa v umiku, izmiku, odmiku od balasta, ki si ga je in ki se mu je naložil z Nuptsejem, Daulagirijem in Nanga Parbatom. Langtang Lirung ni gora za slavo, je le gora za smrtno nevarnost. »Vrata v svobodo, v osvoboditev«, je rekel nek slovenski duhovni mislec, tehnično pa gora z nesprejemljivo visokim odstotkom objektivne nevarnosti.
Še Filip Bence - himalajec, pa ne v Himalaji. V domačem Storžiču, začetku in koncu njegovega alpinizma. Poznal ga je po vseh smereh, v vseh letnih časih in v vsakršnih razmerah. Naključno opoldansko srečanje z znancem v trgovini: »Filip, kaj pa ti tukaj na tak lep dan?« »Saj ga še ni konec.« In je šel na srečanje z nekim banalnim plazom v Kramarjevo smer.
Lepo je preživeti srečanje s smrtjo. Saj zadnjega ne moreš, a vsako prejšnje človeku potrdi vrednost življenja – edinega, ki ga ima tukaj, in neponovljivega. Da »Ni nemogočih poti« je sam pisec demantiral, razglablja neki slovenski pisatelj. So, toda šele onkraj, ki pa so nam tukajšnjim še neznana. A - spet tehnično kakšen je pogled na življenje, ko se krivulje sposobnosti začnejo nagibati navzdol? Mar res ni vredno moči in izkušenj vgraditi v nekaj skupnega? Je res treba vse obdržati zase, dokler se le da? Ali je tako težko peljati fante pod neko goro, jim pokazati steno in reči: »Tegale mi, naša generacija, še ni mogla preplezati. Ali ni utegnila. A pomagal vam bom, da boste to storili lahko vi. Vzemite si čas, pripravite se, pa bomo čez leto, dve, tri to zmogli?« Ni vse samo tukaj in zdaj. Je tudi jutri in pojutrišnjem, čeprav mene, tebe, njega ne bo več. A nekaj dela, kako opeko ali žlico malte smo dolžni dati tudi za takrat. Sicer je res najbolje in najslajše umreti na višku, na vrhu. »Kogar bogovi ljubijo, umre mlad.« »Res je živel le štirideset let, a naredil je toliko, kot bi jih živel štiristo.« Same neumnosti, kajti vse to bomo že jutri pozabili, tudi vse te junake, ki so prekmalu zapustili tostranstvo. Vendar je tudi jutri in vanj je treba uperiti sedanje življenje. Alpinizem je ja izraz volje do življenja, ne kulture smrti. In poleg alpinizma še kaj.
Vse dobro vsem v novem letu, lep božič in na zdravje življenju.
Tone Škarja