Tone Škarja, ob grobu: Nenavadno je, da se zares srečaš s človekom šele po njegovi smrti in ga potem sodoživljaš nazaj od smrti proti rojstvu
Jože Šepič
Nenavadno je, da se zares srečaš s človekom šele po njegovi smrti in ga potem sodoživljaš nazaj od smrti proti rojstvu.
Nenavadno, ne pa presenetljivo, saj smo iskali njegov konec v temi in megli in skušali ujeti nit, ki bi nas peljala k njemu. Kako je ravnal, kako je doživljal naravo, ko se mu je samemu postavila po robu. Zakaj je vztrajal tudi v brezpotju in kako, da ga ni zapustilo upanje v srečen iztek? Črta življenja je zvita iz mnogih nitk in vsaka od njih iz mnogih vlaken – in vse to se spleta skupaj v nekaj, čemur rečemo življenje ali usoda.
Kaj se premakne v človeku, absolutno predanemu delu, da zazna še druge vrednote, da jih hoče doživeti in se potrditi v najtršem delu narave. In ker se to zgodi šele v zreli dobi, vse sile vloži v doseganje zadnjih mej, kot bi hotel nadomestiti še tista desetletja prej. Kdor mora že kot otrok stati na svojih nogah in z vsem bremenom hoditi navkreber, si miru sploh ne zna privoščiti. Svarilna znamenja so mu le ovira, kakršnih je vajen vse življenje in ki jih ima bolj za izziv kot za resnično nevarnost. Na fotografiji pri odhodu z Brnika je edinemu od odprave Daulagiri sijala iz oči prava otroška navdušenost in zaupljivost, češ, vse sem zmogel in tudi to bom. Prav tak je na tistih poizvednicah, ki smo jih nalepili vzdolž doline reke Kali Gandaki, severno in južno od majhne, zdaj vsej Sloveniji znane vasice Tukuče. Verjel je v svoje sanje, ki jih je polno živel. Zlomljena dereza? Nič. Zmrznjeni prsti? Nič? Nekaj bolezni? Nič. Celo na koncu se mu tistih zadnjih 20 metrov ni zdelo toliko težkih, da bi izpustil palice in se prijel za skalo. Gotovo je zaupanje črpal tudi iz posvetila na podobici Marije, izrazu sestrine ljubezni in njene želje za bratov uspeh in predvsem vrnitev.
Bistvo človeka je v iskanju njegovih meja. Tako je Ikar letel proti soncu tako dolgo, dokler mu vročina njegovega cilja ni odlepila kril. In človeštvo je polno Ikarjev, ki letajo in umirajo, eni za bolj, drugi za manj skupne cilje, a vsi na poti in s ciljem v srcu. Nejc Zaplotnik je zapisal, da je bistvo cilja že sama pot. In Jože je imel svojo pot, ki ga je pripeljala skoraj do Tukuč, povsem čisto. Otroška zaupljivost, poštenost in delavnost ga je vodila po njej. Morda mu je bila usoda bolj milostna, kot zdajle mislimo mi. Morda ga je prestregla, preden bi spoznal, da sneg gora ni vedno povsem bel. Morda se je Bogu zdelo, da si ne zasluži razočaranja.
Tako sem mislil, ko je tam na bregu reke Kali Gandaki Jože odhajal tudi telesno: nekaj v nebo, nekaj proti sveti reki Ganges, nekaj pa domov. Tako mislim tudi zdaj: da namreč ob tisti uri, ki jo vsi poznamo in ki je Jožetu še kar tekla na njegovi mrtvi roki, vsakemu posebej teče še njegova lastna ura. Jože jo je občutil in jih sledil, saj mu je njeno hitro tiktakanje govorilo, da se izteka.
Živel je za svoje sanje in jih večino tudi doživel. Slava mu.
Gradišče pri Materiji, 21. julija2004
Tone Škarja