Gorenjski glas - Jelena Justin: Tošč (1021 m) - Polhograjska grmada (898 m) - Goljek (809 m) - Polhograjsko hribovje je predgorje alpskega sveta, ki postreže s čudovitimi razgledi. Začetek današnje poti bo potekal po lovski stezi, višje pa se bomo priključili znani markirani poti.
Polhograjsko hribovje me vsako leto nekajkrat zvabi v svoje naročje; prijetne poti, idilični travniki, čudoviti razgledniki. Tokrat bomo naredili krožno turo; priporočam, da imamo s seboj zemljevid izletniške karte Ljubljane z okolico, saj bomo prvo uro hodili po nemarkirani lovski stezi.
Zapeljemo se proti vasi Sora, kjer lahko zavijete proti vasi Topol ali Katarini, če želite. Peljemo se mimo parkirišča za vzpon na Osolnik. Ko dosežemo gostilno Legastja, je še približno 400 metrov naprej na levi strani ceste parkirišče, kjer parkiramo. Smo v vasi Trnovec. Prvih nekaj metrov naredimo po cesti, nato pa zavijemo desno in nadaljujemo po cesti do kmeta Omejca. Če ni pašne sezone, se lahko vzpnemo tudi po strmem travniku na naši desni strani. Gremo čez dvorišče, nato pa nadaljujemo po kolovozni gozdni poti, ki se mestoma precej strmo vzpne. Steza sledi spodjedenemu pobočju, ki gleda v dolino Ločnice in proti Govejku. Sicer nemarkirano stezo lahko sledimo, ker je zelo dobro vidna. Lovska steza se priključi markirani poti, ki s Tošča vodi proti Gontarski planini oz. Govejku. Nadaljujemo v smeri markacij do sedla pod Toščem, kjer zavijemo desno navzgor. Od tod nas čaka še strmina do vrha Tošča, ki je najvišji vrh Polhograjskega hribovja. S poti na Tošč se nam odpre čudovit razgled na Polhograjsko Grmado in na Goro, medtem ko se z vrha Tošča odpre lep razgled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, v ozadju pa veriga visokogorskih Julijcev. Na vrhu je na drevesu skrinjica z vpisno knjižico in žigom. Do Tošča smo potrebovali približno 2 uri.
Z vrha sestopimo nazaj do sedla med Malim Toščem in Toščem. Nadaljujemo z vzponom na Mali Tošč, prek katerega sestopimo v Gonte, odkoder nas čaka še približno 20 minut vzpona do Grmade. Vzpon s te strani na Grmado je strm in po dežju zna biti precej spolzko, saj je pot blatna in posuta z listjem. Tik pod vrhom nam je v pomoč celo nekaj metrov jeklenice. Ko izstopimo na greben, nas loči le še nekaj metrov do vrha, kjer je orientacijska plošča, na drevesu pa vpisna skrinjica z žigom.
Razgled s Polhograjske Grmade je čudovit: v bližini je Tošč, najvišji vrh Polhograjskega hribovja, na jugu se odpre pogled na Ljubljansko kotlino s Krimom, Ulovko, Koreno. Na severozahodu sta Blegoš in Porezen, za njima v daljavi Julijske Alpe, še bolj zadaj Karavanke.
Z vrha sestopimo proti vasi Topol oz. proti Katarini. Začetni strm spust z vrha Polhograjske grmade se kmalu spremeni v skoraj položno stezo, ki se, seveda, ves čas malce spušča in vzpenja. Pot poteka skozi borov gozd. Priznam, da mi je bil ta del poti od nekdaj zelo všeč. Deluje kar malce romantično. Pot skozi borov gozd mestoma poteka tudi čez skale, celo stopnice so nadelane, tako da pot niti za trenutek ni dolgočasna. Sčasoma dosežemo prijetno klopco za počitek, potem pa sledi še tisti zadnji del sestopne poti proti vasi Topol. Ampak, tukaj predlagam nekaj drugega. Običajna sestopna pot zavije levo, mi se pa usmeri v hrib. Kaj pa drugega! Strm vzpon nas pripelje na s Knafelčevimi markacijami nemarkiran vrh, videla pa sem markacijo Poti kurirjev in vezistov. Vrh nima razgleda, ker je poraščen z drevjem. Na drugi strani precej strmo sestopimo do makadamske ceste, ki nas pripelje do vasi Topol.
Iz vasi Topol je najbolje, da vzamemo asfaltno cesto pod noge in sestopimo še do jeklenega konjička, ki nas čaka v Trnovcu. Ne ne, saj ni pretirano veliko ceste; no, kakšen kilometer je pa bo.
Nadmorska višina: max. 1021 m
Višinska razlika: skupaj ok. 800 m
Trajanje: 4–5 ur
Zahtevnost: 2 zvezdici
Jelena Justin