Delo, 20.08.05, Sobotna priloga - Marko Zorko: Je najprej pomislil na Leva Trockega... – Zgodba z naslovom Obešenjak
Sobotna priloga
| Duševni profili slovenskih preporoditeljev |
Ko greš k Mušarafu,
ne pozabi cepina!
Marko Zorko
Bog ve, ali je pakistanski predsednik in general Pervez Mušaraf najprej pomislil na Leva Trockega, ko se mu je približal mlad fant s cepinom v roki.
Mi njega s helikopterjem, on nas s cepinom! In kar se mene tiče, se je s tem Humarjeva zgodba končala. Kot moralko jo vidim takole. Pred vstopom v steno je bil maneken new age z dvema stilistkama, od katerih je ena urejela pričesko z avro, druga pa ga je zaljšala z besedami. V steni, ko si ni upal več naprej in ne nazaj, ne levo ne desno, ko se je, po domače povedano,»usral«, ker se je končno zavedel, da mu visi življenje na štriku, je postal človek in človek je velik revež, je zmeraj rekla Kračeva Mira.
Zapustile so ga velike besede o usojenosti in Gori in Poti, ki so ju začeli z veliko začetnico pisati v elektronski pošti bil je trenutek, ko se je hotel sam globalizirat in je kot kakšna mis ali papež pozival k miru v svetu s kulminacijo v naivi s pediatrično kliniko (pustite mi že to pediatrično kliniko pri miru!), izginil je napuh, ko je pred hojo napovedoval, da ni mogoča helikopterska rešitev iz stene, in ostal je človeški strah, ko so najprej rekli, da ne bo šlo, in je bilo, »kot da ga je kdo z macolo po glavi.« Od tam dalje pa do trenutka, ko je pristal, sem se z njim lahko normalno razumel. Potem je spet hočeš nočeš postal maneken, tokrat z avro rešenca, promotor pakistanske pozitivne podohe v svetu in bi si zaslužil vsaj častno državljanstvo, če ne rento. Kaj bo z njim doma, me niti ne zanima, kot razumem, bo postal nekakšna mati Tereza za Rupalsko dolino, kar je dobro. Upam pa, da bo res šel najprej na morje. Mogoče bo celo hodil po vodi.
Pred petimi leti sem se v Avstraliji srečal s podobno zgodbo, samo da je bila tam namesto stene puščava. Zgodba z naslovom Obešenjak je šla nekako takole:
Enajstega julija je triintridesetletni gasilec z Aljaske Robert Bogucki odšel iz Sandfire Roadhousa na zahodni obali in nameraval s kolesom in peš doseči Fitzrov Crossing, pri čemer bi moral prečkati približno sedemsto kilometrov najbolj krute pustinje, kot so jo imenovali Avstralci. Kolo je moral zapustiti že po prvih tridesetih kilometrih in nadaljeval je peš. To je vse, kar so vedeli iskalci, ko so našli kolo in začeli reševalno akcijo.
V iskanje se je vključila tudi televizijska postaja Kanal Devet. Že po nekaj dneh so našli zapuščeno taborišče. V modro ponjavo so bile zavite stvari, ki jih je Robert očitno odvrgel, ker ni bil sposoben prenašati nobenega tovora več. Tukaj je seznam stvari, ki jih človek, ko mu gre za življenje, ne potrebuje več: štirilitrska plastična posoda za vodo, prazna, tuba kreme za sončenje, šotor, perilo, posebej omenjene boksarice, umazana majica, bela čepica s priponko Canberra Museum, potrdilo o cepljenju, nekaj nalepk Aljaska Airliries, pisalo, nekaj zemljevidov, ki niso bili s tistega področja, beležnica in Biblija. V beležnici je bilo nekaj zapisov religiozne narave in načrt za brunarico na Aljaski. V Bibliji pa je bil na robu pripis: Bogucki, oh, ti obešenjak!
Medtem je postalo jasno, da gre za zadnje dneve »religioznega romarja«, kot so zdaj imenovali Roberta Boguckega. Njegovo dekle je namreč povedalo, da je namen Robertovega potovanja po puščavi doživeti spiritualno razsvetljenje, kar je prizemljene iskalce še bolj potrdilo v prepričanju, da se mudi. Izračunali so, da je že dolgo brez hrane in nič ni kazalo, da bi kar koli vedel o skromnih studencih, ki se jih da najti v pustinji,
Trinštiridesetega dne je televizijska ekipa iz helikopterja zagledala tavajočega Roberta v suhem koritu potoka. Na rami je imel nahrbtnik, v rokah pa plastenko z blatno vodo iz bližnje luže, ki ee očitno že nekaj dni ni zapustil. Kot poslednjo prtljago na poti k Bogu je ohranil naslednje stvari: odejo, ameriški potni list in letalsko karto do ZDA. Ko je šel na pot, pravzaprav ni vedel, kaj hoče, je še povedal. Želel je samo preživeti nekaj časa v popolni samoti in skleniti premirje z Bogom. Stanje zadnjih nekaj dni je4 opisal kot čas brez upanja, ko pa se je v bolnici v Broomu nekoliko okrepil, je še dodal, da se je na koncu vendarle pokazalo, da Bog človeka ne zapusti, čeprav se je v praksi pokazalo, da je tista, ki te nikoli ne zapusti, televizija. Ali pa pakistanski piloti, kot se je zgodilo v našem primeru.
Ker pa se je zdelo, da morajo imeti tako dramatične stvari vendarle še neki višji smisel, sem zgodbo o Obešenjaku končalo takole: »Begucki je iskal Boga, toda še prej, ko mu ga je uspelo najti, je Boguckcga našla televizija. Iskanje se nadaljuje.
Danes se je pred kolumbijsko obalo potopila ladja s 120 nezakonitimi priseljenci. In ni bilo pakistanskih helikopterjcv niti kakšnih drugih. Ko se je pred leti na poti v Avstralijo potopila ena izmed mnogih, mnogih ladij z begunci in so sredi trde teme in sredi oceana eden za drugim tonili, se je rešila peščica. Med njimi tudi oče treh deklic, toliko. da je lahko povedal, da je najmlajša, štiriletna, rekla, če umrem, me ne pustite same tukaj. In je imrla in so jo pustili samo tamkaj. To je bil čas volitev in vlada, ki je prikrito vzpodbujala ksenofobnost, ki Avstralcem niti približno ni bila v zibel položena je objavila fotografije beguncev, ki baje mečejo otroke v morje, samo da bi ustavili morsko patruljo. In še prej, kot je bilo dokazano, di so bili to ponaredki, so že zmagali na volitvah. Politika hodi vsak dan prek trupel, samo da to dela na daljinsko vodenje in se na parketu nič ne pozna. Hočem reči, trupel je veliko in so manj zanimiva, da ne rečemo celo, da vzbujajo odpor, rešenih pa je malo in so katarzična atrakcija. Kako bi bilo videti, ko bi avstralski in pakistanski predsednik vsak z ene strani objemala očeta treh utopljenih deklic in bi se veselo smejali v kamere? Med tistimi begunci je bilo namreč tudi precej Pakistancev, ki so bežali pred nasiljem v domovini. Tudi to je promocija. Takrat je bila to dežela, ki je bila znana po teptanju človekovih pravic, danes je znana kot specialistka za reševanje v gorah.
Tukaj doli na zemlji in na neglobalni, osebni ravni pa opazujem, koliko je neprehodnih poti, če si na vozičku. In tudi nobenega pakistanskega helikopterja. ki bi me skozi streho dostavil v Moderno galerijo ali recimo na razstavo Sunek, ki sta za vozne neprehodna. Ob vsakem robniku se lahko zaplezaš, ne moreš ne naprej ne nazaj, ne levo ne desno, samo v luknji si in od spodaj zaudarja kanalizacija. Kako bi bil takrat potreben kakšne vzpodbude, da bi mi kdo rekel, da je v tem smradu v mislih z mano in da naj zdržim v imenu vseh rodov slovenskih invalidov, ki se s tem srečujejo že leta in leta, jaz pa sem še čisto nov. In je se vse pred mano.
Je pa tudi res, da nič bolj ne naredi mesta živega in domačega kot vegast pločnik in malomarno pogreznjen granitni robnik, odlomljen v Josipdolu, pošta Ribnica na Pohorju, ročno klesan. The kamen. Za domačnost je treba potrpet. Ko me rukne čez tiste male pregrade, primem trdo za torbo z bombo, ki mi leži v naročju in se mi je že kdaj izmuznila, in me prevzame zenovski občutek, zdaj, ta trenutek, ko z obema rokama držim bombo ... ta kamen na oglu Prešernove in Cankarjeve, ki ga ne bi nikoli videl v njegovi kamniti izgubljenosti in bi stopil čezenj, kot da ga ni. Ta odvrženi čik z navzgor obrnjeno rumeno ritko, ta beli madež od žvečilnega gumija ... Pogled na svet se mi širi, kajti svet je vsota stvari. Več jih zaznam, bolj natančen je rezultat. In potem ga zapišem.
Pišem, torej mislim. Od tod dalje pa en sam Descartes.