Slovenske novice, 20.08.05, Telefonira Vasko Levin: Naj gre na Nanga Parbat, če si upa!
Gospod Tonček, celo poletje vas ni bilo videti in slišati! Ste šli v ilegalo?
»Nisem, sem se pa podal v samorazmislek.«
Je to zaradi jesenskega kongresa vaše stranke?
»A veste, da ne vem natanko! Kar odločil sem se.«
In kako je bilo?
»Kje?«
No tam, v samorazmisleku<(i>?
»Slabo! Vam kar povem, da ni bilo v redu. Hotel sem biti sam in razmišljati, potem pa sem v samorazmisleku srečal celotni vrh naše stranke.«
Ste pač sami misleci. Bilo bi pa v redu, če bi kot največja opozicijska stranka manj mislili in več naredili.
»Saj delamo referendum o RTV!«
In kdo bo zmagal?
»Mi, zagotovo mi!
Saj ste na TV zmagovali že tedaj, ko ste bili na oblasti. Borut vas je zašpecal.
»Ta nima kaj o tem govoriti – vsakič, ko je šel na TV, so bili v maskirnici čisto histerični, ker je hotel še lepše izgledati.«
Dobro, ko boste zmagali na TV, kaj boste pa potem?
»Potem bomo pa spet razmišljali.«
Kaj ne bi bilo bolje, Rop, če bi se zgledovali, na primer, po Humarju! On je šel na vrh, je malo omagal, pa so ga Pakistanci rešili.
»Kaj hočete s tem reči?«
Zakaj Pakistancev ne prosite za pomoč?
»Od kod naj nas pa rešijo?«
Če kaj vem, potem ste se s stranko vred zelo zaplezali!
»To pa ni res, mi smo na vrhu bili, Humar pa ne!«
To je res, ampak nazaj pa niste šli, ampak ste kar padli.
»Saj smo tudi na vrh kar padli, pa nas takrat nihče ni kritiziral.«
O, pa so vas – Janševi, kar naprej!
»So, seveda so, kar tako na pamet. Kaj so pa imeli od tega?!«
Nič, samo na vrh so prišli v navezi. To je pa zato, ker je Janša tudi alpinist – ves Triglav je že preplezal.
»Naj gre na Nanga Parbat, če si upa! Tam so taki lepi snežni plazovi in ledeniki in viharji in kamenje se ruši ...«
To ste nekam privoščljivo rekli, Rop! Zakaj naj bi šel tja, če je pa že na oblasti? Vam in vašim pa primanjkuje kondicije in bi lahko šli trenirat na Šmarno goro.
»Od tam se malo vidi, mi si pa želimo širine, politične širine.«
S tem se strinjam – potem morate pa na Stol!
»Na kakšen stol, lepo prosim, na fotelj! Boste videli, kako prečiščeni in prenovljeni bomo prišli iz jesenskega kongresa.«
Kdo bo pa predsednik?
»V onem samorazmisleku sem bil prepričan, da bom to spet jaz, potem sem pa tam srečal še vse druge – Školča pa Anderliča, Vajgla in Kacina, bog mu odpusti grehe!«
Lahko bi kupili Humarja, on bi bil idealen predsednik!
»Čemu tako mislite?«
Če je šest dni in noči preživel na tistem previsu v mrazu in snegu in mu nič ni, bo pa še vašo stranko preživel.
»Če ga pa nihče ni povabil.«
Ga ni treba. Vi dobro veste, da Humar zasliši notranji klic in gre na goro. Prosite ga, naj ga notranje pokliče še vaše članstvo, in bo prišel.
»Ampak on ni politik!«
V LDS zdaj ne potrebujete politika, ampak živalsko vzdržljivega in malo ezoteričnega alpinista voditelja. Nekakšnega novodobnega Gandhija.
»Ni problema, tudi jaz lahko vzdržim brez hrane in vode, če je treba.«
Mogoče že, Rop, ampak tega vsega ne bi nihče neposredno prenašal, Humarja so pa! Poleg tega pa, Tone, njega sta reševala predsednik države Drnovšek in zunanji minister Rupel, pri vas pa bi se to težko zgodilo. Humar ima torej vse odlike za liderja vaše stranke! Ko se je polomil, se je postavil na noge, ko je bil na nogah, je hotel še višje, ko je bil visoko, je pa malo počakal, da so ga drugi rešili. Vi pa ravno nasprotno: ko ste bili na vrhu, ste omagali, ko ste omagali, ste pa trdili, da ste v resnici zmagali in da ste še kar tam gori in da ne greste dol. Ko si gor, Rop, je treba tudi dol, a ko si dol, je treba počakati, da te ljudstvo spet pokliče – potem se šele pleza. Humar to dobro ve, on se z goro pogovarja, preden gre gor, vi pa se z volilci ne, če pa že, potem jim govorite, da ste že gor, čeprav ste še spodaj. Tako pa ne gre!
Humarja pokličite, Rop, Humarja! Halo, Tone?
Zakaj ste prekinili zvezo?