Večer, 08.08.05, V žarišču: Portret tedna: Tomaž Humar
Portret tedna: Tomaž Humar
Ko Humar utihne, takrat je zares hudo
"Ostareti je največja nagrada, ki si jo sploh lahko želiš. Tako se imaš na koncu vsaj česa spominjati in to je tisto, kar šteje."
"V slogi je moč, v begu pa rešitev," je ena njegovih številnih domislic, imenovanih "brihtoli", ki se, generirane vnaprej, vrtijo na njegovi spletni strani. Brez interneta dogodka ni, ta standard je že leta 1999 na Daulagiriju postavil sam. Živeti z internetom, plezati z internetom, uspeti z internetom. Tudi umreti z internetnim prenosom? "Vsi smo krvavi pod kožo. Formulo ena gledamo takrat, ko se kdo sesuje. Zanimivo je takrat, kadar je nekaj nenavadnega, ne goveja juha in pražen krompir, kar imamo vsi na mizi. Mora biti ali totalna beda ali totalen blišč."
Tak je Tomaž Humar: "Do it or die! - Naredi ali umri!" To vodilo ima zapisano tudi v šotoru v baznem taboru pod Nanga Parbatom. Toda - ali še velja tudi takrat, ko si že peti dan ujet v snežni luknji šest tisoč metrov visoko, ko te mokrega in premraženega in lačnega ves čas zasipavajo plazovi in si le z nenehnim brcanjem ohranjaš dovolj prostora, da sploh še lahko dihaš? Nihče ne ve, o čem razmišlja v teh trenutkih. Novice iz Pakistana so vse redkejše. Se že uresničuje, kar je rekel pred dnevi: "Ko Humar utihne, takrat je zares hudo"? Na spletni strani se medtem izpiše nov slogan: "Alpinizem je igra za življenje."
Tudi za enega najbolj fair načinov življenja je označil alpinizem. "Mejne stvari so mi všeč, ker tu ni blefiranja. Hudičevo trdo moraš delati leta in leta, da se potem v enem trenutku prav odločiš. Če blefiraš, boš plačal z življenjem, to pa je vse, kar imaš."
Mnogi pravijo, da imajo 36-letnega Kamničana, očeta dveh otrok, bogovi preprosto radi. Drugi trdijo, da je norec, ki mu bo sreča prej ali slej vendarle obrnila hrbet. Da je težko, skoraj nemogoče shajati z njim, da vidi le sebe in svoje cilje, vedo povedati tisti, ki so že bili v njegovih ekipah. Ampak morda res samo taki ljudje pišejo nove zgodbe.
Več kot 1500 vzponov je za njim, 70 prvenstvenih doma in po svetu. Med mejniki sam izpostavlja Ganeš in srečanje z legendarnim Šraufom, pa Anapurno in spoznanje, da alpinizem na način klasičnih odprav, z nosači in kilometri pritrjenih vrvi, ni zanj. Gore ni mogoče osvojiti. "Ne maram tega vojaškega izraza. Ampak v slovenščini ustreznega sploh ni. Simbioza, bi rekel. Vzajemnost, ne premagovanje. Gre za dašdam. Gora ti mora dovoliti, da prideš gor, ne moreš se boriti proti njej. V naravi spoznaš, da si nič. Malce veter pihne in že te ni več." Ne govori na pamet. Ko je na greben Nuptseja priplezal nekaj minut za soplezalcem, je tam našel le stopinje in radijsko postajo v snegu. "Janeza (Jegliča, op. p.) ni!"
V bazi jim ni bilo nič jasno. "Kako ga ni?"
"Ni ga, razumeš, ni ga več..."
Rane si je šel lizat v Veliki zid El Capitana in bil naslednje leto pripravljen na Daulagiri. Za novo dimenzijo alpinizma in nov način spremljanja alpinizma.
Potem pa je prišel padec. Ne v hribih. Nekega jesenskega večera na gradbišču družinske hiše, na hrbet v odprtino za stopnišče. "Ležal sem v temi, nekaj debelega je ležalo na meni. Potipal sem in ugotovil, da je to moja desna noga. Ob zlomu stegnenice je tako hitro zatekla, da se kljub poskusom, da bi jo spravil z leve zlomljene, ni dala motiti. Medtem je zdrobljena leva peta močno zatekla v plezalnem čevlju." Ves čas trdi, da se je zgodilo z razlogom. "Dalj časa sem že slutil, da se bo nekaj zgodilo. Bil sem na napačnem tiru, neslo me je v neke druge vode. In ko sem ležal v tisti kleti, sem si najprej oddahnil. Ker se je končno le zgodilo. Takrat sploh nisem pomislil na to, ali bom še lahko plezal ali ne."
Plezal? Zdravniki so rekli, da je čudež, da je preživel. Invalidski voziček so mu napovedali kot najboljšo možnost. Tomaž se ni vdal. Verjetno je tudi takrat zaupal "Njemu", kot mu pravi. "On je zame nekaj univerzalnega. To je skupni imenovalec vseh verovanj. To ni znanstvena fantastika, to je tukaj, povsod okrog nas. On je ljubezen z veliko začetnico. Ali se mu reče stvarnik, univerzum, računalnik, Kristus, Buda, Alah, ime ni pomembno, pomembno je, da mu slediš."
Po več kot desetih operacijah ima zdaj eno nogo krajšo, obe le omejeno gibljivi. Kar pa ga pri hoji bolj ovira kot pri plezanju. O prvem vzponu na Kamniško sedlo, ki ga brez težav doseže vsak turist, on pa se je ure dolgo vlekel gor, bolj po rokah kot po nogah, ne govori rad. Ampak bil je nov začetek. Potem vrnitev v Himalajo. Šiša Pangma, skoraj na skrivaj, daleč od oči javnosti. Za preizkus. Potem Nanga Parbat. Prvič ni šlo. Neugodne razmere in trebušna infekcija, ki mu je izpila moči. Vmes Aconcagua v Andih in Cholatse v nepalski Himalaji, spet bolj po tihem. In zdaj je drugič pod Golo goro, kar v prevodu pomeni Nanga Parbat. Tudi Ubijalska gora ji pravijo.
"Zelo redkim alpinistom je dano ostareti. V bistvu je to pojem dobrega alpinista. Če ostariš, je to največja nagrada, ki si jo sploh lahko želiš. Tako se imaš na koncu vsaj česa spominjati in to je tisto, kar šteje."
Ko končujem ta portret, Tomaž Humar še vedno ždi v snežni luknji na pobočju Nanga Parbata. Ali bo ostarel, ni več odvisno od njega. Čaka na nekoga, ki bo, tako kot on, pripravljen in sposoben premakniti meje mogočega. Helikoptersko reševanje na tej višini je do zdaj veljalo za neizvedljivo. Do zdaj.
Zvezdana Bercko